Jedro

Ker je ocena tožene stranke o obstoju pogoja iz 4. alineje 55. člena ZMZ preuranjena, je to tudi po presoji vrhovnega sodišča narekovalo odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v nov postopek (2. in 3. točka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala ponovno oceniti, ali je podan kateri od pogojev za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (55. člen ZMZ) in če bo potrebno o tem dopolniti dokazni postopek tudi z morebitnim dodatnim zaslišanjem tožnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.2.2008 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v pospešenem postopku zavrnila kot očitno neutemeljene. Odločila je tudi, da morajo Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Odločitev je utemeljila na podlagi 4. alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07), da sta prosilca lažno predstavila razloge, na katere se sklicujeta v svoji ponovni (četrti) prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje tožbenemu ugovoru, da dejansko stanje v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma, da je bilo ugotovljeno nepopolno in da so bila kršena pravila postopka. Tožena stranka ni ugotovila vseh pomembnih dejstev ter okoliščin primera ter je svojo odločitev neustrezno obrazložila.

Sodišče je na podlagi podatkov v upravnem spisu ocenilo, da sta tožnika dogodek in razmere, zaradi katerih sta zapustila domovino, opisala z različnimi besedami vendar pa njune izjave niso tako različne, da bi jima bilo mogoče očitati neskladje. Po oceni sodišča prve stopnje ni logičen sklep tožene stranke, da bi granata, ki naj bi bila odvržena na vrt tožnika eksplodirala v vsakem primeru, ker gre pri tem za strokovno vprašanje in strokovno znanje, ki zahteva odgovor strokovnjaka. Šele na tej podlagi bi bilo mogoče ugotoviti oziroma sklepati, ali so izjave tožnikov v zvezi s to okoliščino malo verjetne. Brez strokovne ocene glede nevarnosti neeksplodirane granate tudi ni mogoče sklepati, da policija ne bi, zaradi nevarnosti, da ročna granata eksplodira, hišo varovala 24 ur. Sklepanje tožene stranke, da podatek, da je granato našel ob živi meji tožnik, ko je z baterijo preiskoval vrt ni verjeten, po oceni sodišča nima opore v upravnem spisu, saj v zvezi s tem tožnik ni bil podrobno izprašan. Tožena stranka bi morala tožnikom dati tudi možnost, da bi podrobneje pojasnila časovno dogajanje v zvezi s prihodom policije oziroma prihodom predstavnikov KFOR. Šele po pojasnitvi teh okoliščin bi lahko presodila o neverodostojnosti tožnikov glede časa posnetih fotografij, ki so bile posnete podnevi, dogodki pa naj bi se odvijali ponoči. Kolikor je tožena stranka dvomila v verodostojnost fotografij, ki so bile predložene, bi morala tožnikoma dati rok za predložitev morebitnih drugih dokazov. Sodišče je pritrdilo tudi tožbenemu ugovoru, da bi morala tožena stranka predložiti poročila glede načina odstranjevanja eksplozivnih teles, da bi se o njih izjasnila. Neutemeljeno je sklicevanje na določbo 3. točke 22. člena ZMZ, saj ne gre za splošne informacije o izvorni državi (zlasti o družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji), temveč gre za informacijo, ki je povezana s konkretnim primerom. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj je bilo ravnanje predstavnikov KFOR ob deminiranju granate neprofesionalno. Ker po presoji sodišča niso bila ugotovljena vsa pomembna dejstva za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP in 22. člen ZMZ), bo morala tožena stranka opraviti nov postopek.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS-1. Izpodbijano odločbo je ustrezno obrazložila in utemeljila ugotovitev, da sta tožnika lažno predstavljala razloge, na katere se sklicujeta ter da so njune izjave nekonsistentne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi. Vsa pomembna in odločilna dejstva je ugotovila na podlagi izjav tožnikov v prošnji za azil in po oceni predloženih fotografij. Opozarja na nedoslednosti v prvostopni sodbi (glede izjav tožnikov v zvezi z zvoki, v zvezi z granato, z osebami, ki naj bi bile pred hišo, časovni prihod KFOR in njihovem ravnanjem s fotografijami).

Odločitev tožene stranke ne temelji na ugotovitvi, da sta tožnika že večkrat zaprosila za mednarodno zaščito, da bi lahko zaprosila za zaščito že na Hrvaškem, kjer sta se nekaj časa zadrževala. S tem v zvezi pa pritožba poudarja, da gre za en razlog več, zakaj meni, da so tožniki lažno predstavili svoje razloge za mednarodno zaščito. Če bi resnično potrebovali zaščito zaradi preganjanja, bi zaščito poiskali v prvi varni državi, do katere so prišli, pa tega niso storili. Tožena stranka je pri tem ugotovila, da so koristili gostoljubje v enem od hrvaških letovišč, kakor tudi kasneje v Z. Ker sta tožnika lažno predstavila razloge, na katere se sklicujeta v svoji četrti prošnji za priznanje mednarodne zaščite, in je nujna splošna neverodostojnost razvidna že iz prvih treh postopkov za priznanje mednarodne zaščite, zaradi česar njune izjave ne morejo več imeti kakšne dokazne vrednosti, je odločitev pravilna. Oprta je tudi na sodbo vrhovnega sodišča, opr. št. I Up 407/2007-2 iz katere izhaja, da v primeru, ko je bila prošnja v prejšnjem pravnomočno končanem postopku zavrnjena kot očitno neutemeljena, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnikova izpoved neverodostojna in je s tem zavajal oziroma zlorabljal postopek, ima tožena stranka že zaradi tega dejstva podlago da ponovno prošnjo s sklepom zavrže. Tudi na podlagi sodbe vrhovnega sodišča I Up 1685/2006, v kateri je sodišče navedlo, da lažna predstavitev razlogov, na katere se tožnik sklicuje, ni podana le takrat, kadar so izjave do take mere nasprotujoče, da jim ni mogoče verjeti oziroma kadar zatrjuje tožnik eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si tožnikove izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam ni mogoče verjeti. Zato predlaga ugoditev pritožbi in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Strinja se z ugotovitvijo, da tožena stranka ponavlja stališča, ki so bila že s tožbo izpodbita. Če bi tožnik želel lagati, bi v svoji izjavi v prošnji za azil zamolčal vrsto podrobnosti, ki jih je navedel (v zvezi z zvoki, ki jih je slišal preden je ugotovil, da je na njegovem zemljišču granata kakor tudi kasneje). Napačna je tudi ocena tožena stranke v zvezi s fotografijami, ki so bile predložene, kakor tudi očitek pritožbe, da bi morala tožnika poiskati zaščito v prvi varni državi. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi.

Sporna je pravilnost dokazne ocene, ki jo je sprejela tožena stranka in ji sodišče prve stopnje ni pritrdilo, in sicer o tem, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene na podlagi 4. alinee 55. člena ZMZ. Ta določba, da se prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku (54. člen ZMZ) kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča pa je tožena stranka v obravnavanem primeru preuranjeno na podlagi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja sklepala, da sta tožnika neverodostojna.

Tožena stranka je kot smiselno izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, ocenila, da se dogodek, zaradi katerega so prosilci zapustili zapustili izvorno državo (odvržena granata na njihov vrt) ni mogel pripetiti na način, kot sta opisala tožnika in da posamezne podrobnosti v njunem opisu kažejo na neverodostojnost in da je zato podlaga za odločitev 4. alineja 55. člena ZMZ. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dokazna ocena, ki jo je sprejela tožena stranka in na kateri gradi očitek neverodostojnosti, ne daje zanesljive podlage za oceno neverodostojnosti tožnikov, in je to tudi prepričljivo obrazložilo. Če je štela, da so pri opisu dogodka, ki sta ga podala tožnika, posamezni podatki dvomljivi in bi moral biti po njenem prepričanju potek dogodka drugačen, to še ne daje podlage za zanesljivo ugotovitev neverodostojnosti prosilcev. Ker je torej ocena tožene stranke o obstoju pogoja iz 4. alinee 55. člena ZMZ preuranjena je to tudi po presoji vrhovnega sodišča narekovalo odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v nov postopek (2. in 3. točka 64.člena ZUS-1). V njem bo morala ponovno oceniti, ali je podan kateri od pogojev za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (55. člen ZMZ), in če bo potrebno o tem dopolniti dokazni postopek tudi z morebitnim dodatnim zaslišanjem tožnikov.

Pritožba formalno opredeljeno ne zatrjuje nobene bistvene kršitve postopka. Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb ZUS pritožbeno sodišče ni ugotovilo, druge bistvene kršitve določb postopka pa se upoštevajo samo, če so s pritožbo izrecno uveljavljane, kar po o tem primeru niso.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana sodba pravilna Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (76. člen ZUS-1).