Jedro

Iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Iz navedenega je razvidno, da je mogoče uporabiti omenjeni ukrep kot sredstvo le, če je potreben (nujen) v zvezi z ugotavljanjem prosilčeve istovetnosti. To pomeni, da dvom v njegovo identiteto, tudi če obstoji, sam po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa.

Toženka je z istimi okoliščinami, s katerimi je pojasnjevala tožnikovo begosumnost (torej razlog za omejitev gibanja), utemeljila še izbiro ukrepa, ki se bo glede na ureditev v ZMZ izvajal v strožji obliki. Taka obrazložitev pa dejansko pove samo to, da ker je tožnik begosumen, mu avtomatično pripade omejitev v Centru za tujce. Tako ravnanje pa nima podlage ne v drugem odstavku 28. člena uredbe Dublin III, ki za odvrnitev begosumnosti izrecno predvideva možnost uporabe drugih manj prisilnih ukrepov, niti v ZMZ, ki je v ta namen določil omejitev gibanja v blažji in strožji obliki.

V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce izredno slabo počuti in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode. Sodišče je z zaslišanjem tožnika ugotovilo (31. točka obrazložitve), da zatrjevano ne drži, zato ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode v smislu poslabšanja njegovega fizičnega ali psihičnega zdravja zaradi izvajanja ukrepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-288/2014/3 (1313-10) z dne 8. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom izrekla, da se tožniku – prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in se ga pridrži za namen predaje odgovorni državi člani Republiki Hrvaški, na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 7. 10. 2014 do 14.25 ure do 7. 1. 2015 do 14.25 ure.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka ugotovitve o spreminjanju njegovega osebnega imena utemeljuje le s tem, da je bilo njegovo ime na Hrvaškem drugače zapisano, pri čemer ni upoštevala posebnosti glede kratice MD oz. Md., ki pomeni Muhammad, Mohammad ali Mohameed. Poleg tega je to, da je prišlo na Hrvaškem do razlike v zapisu osebnega imena, izvedela le na podlagi njegove izjave, kar pomeni, da ni imel namena zavajati uradne osebe. Enako velja tudi glede razlike v datumu rojstva (rojen 1. 2. in ne 1. 1. ..., kot so napačno zapisali na Hrvaškem), saj brez njegove izpovedi tudi te razlike, ki v ničemer bistveno ne spremeni njegove identitete, ne bi bilo mogoče ugotoviti. Če bi imel namen zavajati toženko, bi se lahko pomladil za nekaj mesecev in se opredelil kot mladoletnik.

Toženka tudi ni pojasnila, v čem bo omejitev gibanja na Center za tujce pripomogla k ugotavljanju identitete. Ta se lahko ugotavlja ne glede na omejitev gibanja. Tudi sicer je omejitev gibanja na omenjeni center primerljiv z zaporno kaznijo na zaprtem oddelku.

Oporeka omejitvi gibanja zaradi predaje Hrvaški, saj se toženka neutemeljeno sklicuje na dogajanje v Grčiji. Hrvaško je zapustil zato, ker je dobil informacijo, da tam za begunce ni prihodnosti. Ker je sedaj pridobil informacije, kaj pomeni zaprositi za azil, tožnik nima razloga za zapustitev države. Toženka pa tudi ni ustrezno pojasnila, zakaj morebitne predaje ni mogoče doseči z blažjim ukrepom, to je z omejitvijo gibanja na azilni dom. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, njegovo izvrševanje zadrži do pravnomočne odločitve, toženki pa naloži, naj ga nemudoma izpusti iz prostorov Centra za tujce.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

K I. točki izreka O obsegu presoje izpodbijanega sklepa Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), torej ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja v času izdaje akta. To še toliko bolj velja tudi za izpodbijani sklep, ki ne le da je bil izdan na podlagi takrat obstoječih okoliščin, ampak se tudi že izvršuje. Navedeno pomeni, da je do posega v človekovo pravico, kar omejitev svobode gibanja brez dvoma je (32. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS), že prišlo. Poseg pa se zakonito izvršuje, če temelji na zakonitem aktu, v konkretnem primeru na zakonitem sklepu pristojnega ministrstva (četrti odstavek 51. člena ZMZ). Zaradi tega in razlogov v nadaljevanju, mora sodišče v tem upravnem sporu preizkusiti le, ali so bili v času odreditve ukrepa zanj izpolnjeni zahtevani zakonski pogoji.

To pomeni, da za odločitev v zadevi niso pomembne okoliščine, ki bi jih moral ugotoviti upravni organ, a jih ni, jih je pa (ali bi jih lahko) sodišče na glavni obravnavi. S tem namreč ne bi bila odpravljena bistvena pomanjkljivost spornega upravnega akta, to je njegova nezakonitost v času, ko je bil ukrep izrečen in se je začelo z njegovim izvajanjem. S sodbo v upravnem sporu tako ni mogoče odpravljati niti drugih vidikov nezakonitosti (torej poleg nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja še nepravilno uporabo materialnega prava ali nepravilno uporabo postopkovnih pravil). Morebitna sanacija s strani sodišča namreč ne bi odpravila nezakonitosti „za nazaj“ oz. drugače, prav to bi pokazalo, da je bil sklep izdan nezakonito, zaradi česar je nezakonito tudi izvajanje omejitve gibanja. Poleg tega pa sodišče ne v ZMZ niti v ZUS-1 nima podlage za odreditev ukrepa z veljavnostjo za naprej (le v tem primeru bi bile relevantne okoliščine, ugotovljene šele na glavni obravnavi). Pri odločanju v upravnem sporu je namreč vezano na meje tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), zato brez njega ukrepa ni dopustno izreči. Sodišče je pri odločanju v tem upravnem sporu upoštevalo omenjena stališča in glede na tako naravo zadeve svoje odločanje omejilo na kontrolno funkcijo (presojo zakonitosti upravnega akta) ter v tem obsegu upoštevalo na glavni obravnavi ugotovljena dejstva.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka tožniku omejila gibanje na dveh pravnih podlagah: zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (razlog iz prvega alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ) ter zaradi pridržanja za namen predaje Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici, saj je na podlagi preverjanja prosilčevih prstnih odtisov v bazi EURODAC ugotovila, da je tožnik 29. 9. 2014 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški (drugi odstavek 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013, v nadaljevanju uredba Dublin III, v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 59. člena ZMZ).

V zadevi ni sporno, to pa izhaja tudi iz tožnikovega zaslišanja na glavni obravnavi ter predloženih upravnih spisov, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in v Sloveniji, da v Sloveniji teče postopek za njegovo predajo državi članici EU (konkretno Hrvaški), odgovorni za obravnavo njegove prošnje v skladu z določbami uredbe Dublin III, da se v postopku ni izkazal z nobeno listino, s katero bi potrdil svojo istovetnost in da je v upravnem postopku sam opozoril na razliko pri zapisu imena in datuma rojstva v Sloveniji in pred hrvaški organi.

O omejitvi gibanja iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ Po tej določbi se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti.

Iz navedenega je razvidno, da je mogoče uporabiti omenjeni ukrep kot sredstvo le, če je potreben (nujen) v zvezi z ugotavljanjem prosilčeve istovetnosti. To pomeni, da dvom v njegovo identiteto, tudi če obstoji, sam po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa. Pomeni pa tudi to, da omejitve gibanja z vidika naše zakonske ureditve ni mogoče obravnavati le kot dela postopka, v katerem bo odločeno o mednarodni zaščiti in v zvezi s čimer je treba ugotoviti tudi prosilčevo istovetnost. Ali drugače: na podlagi omenjene določbe 51. člena ZMZ ni mogoče poseči v prosilčevo svobodo gibanja že zgolj ob dejstvu, da mora organ ugotoviti njegovo istovetnost, ker dvomi v njegovi identiteto, ampak morajo biti ugotovljene (in v sklepu navedene) okoliščine, ki kažejo, da je poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti identitete.

Toženka je v izpodbijanem sklepu o tem navedla le, da sama ne more pridobiti podatkov o istovetnosti prosilca v njegovi izvorni državi zaradi zaupnosti v tem postopku pridobljenih podatkov (129. člen ZMZ). Ni pa obrazložila, na kar utemeljeno opozarja tudi tožba, kako ji bo pri tem v pomoč tožnik z omejitvijo gibanja na Center za tujce. V tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Toženka je na glavni obravnavi sicer pojasnila, da bi tožnik lahko stopil v stik s svojci in preko njih pridobil rojstni list, ker da so ga bili dolžni pridobiti vsi državljani Bangladeša do leta 2009. Pri tem se je sklicevala na podatek, pridobljen na spletu, vendar pa je sodišče izvedbo dokaza z vpogledom v izpis te informacije (priloga B3) zavrnilo. Štelo je, da gre za nedovoljen nov dokaz (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Toženka je namreč povedala, da je bila informacija na spletu objavljena 15. 7. 2008, kar pomeni, da je bila dostopna v času izdaje izpodbijanega sklepa in bi lahko bila uporabljena pri odločanju, seveda ob predpostavki, če bi toženka ugotovila in v odločbi navedla, kakšno tožnikovo ravnanja pričakuje s tem v zvezi in mu je za to treba omejiti tudi gibanje. Tako pa po njeni navedbi glede ugotavljanja identitete v času od odreditve omejitve gibanja ni bilo narejenega ničesar in da čakajo na odgovor Hrvaške. To pa po presoji sodišča kaže, da odreditev omejitve gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti sploh ni bila potrebna.

Glede na navedeno je bil ukrep omejitve gibanja nezakonit že zato, ker ni bilo ugotovljeno, da je potreben za ugotavljanje tožnikove identitete. Sodišče zato le dodaja, da se ob takem stanju v tej zadevi ni bilo treba ukvarjati tudi s presojo skladnosti omenjene zakonske ureditve z določbo drugega odstavka 32. člena URS, ki določa, da se sme svoboda gibanja omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka (ne pa tudi upravnega – op. sodišča), da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.

Tudi sicer se sodišče ne strinja, da tožnikova ravnanja pred organi na Hrvaškem in v Sloveniji vzbujajo dvom v podatke o osebnem imenu in datumu rojstva, ki jih je dal v obravnavanem postopku, posledično pa dvom v identiteto, kolikor se ta opredeljuje z imenom in časom rojstva. Iz sklepa je namreč razvidno, da toženka dvomi v njegovo identiteto, saj se v postopku ni izkazal z osebnimi dokumenti, na Hrvaškem in v Sloveniji pa naj bi navedel različni imeni in datum rojstva.

Iz predloženih upravnih spisov (izjave na PP Rogaška Slatina z dne 3. 10. 2014 in prošnje z dne za mednarodno zaščito z dne 7. 10. 2014) izhaja, da se je tožnik v postopku predstavljal z osebnim imenom Mohammod (oz. skrajšano Md) ... (na glavni obravnavi je bila ob sprejemu tožnikovih osebnih podatkov in pri preverjanju zapisa prvega imena, to je Mohammod, na zapisnik z njegove strani kot pravilna potrjena in nato tudi zapisana različica Mohammad, kar sodišče šteje za nebistveno razliko). Ob podaji prošnje in enako na glavni obravnavi je povedal, da so na Hrvaškem napisali njegovo krajše ime (brez besed ...), čeprav je dal iste podatke kot v Sloveniji.

Prav tako je razvidno, da toženka ni verjela, da je njegov pravi datum rojstva 1. 2. ..., ki ga je navedel v Sloveniji (to potrjujejo listine v upravnem spisu). Ob predaji prošnje je toženki namreč povedal, da so na Hrvaškem zapisali napačen datum (1. 1. ...), na glavni obravnavi pa priznal, da ga je na Hrvaškem res povedal napačno, vendar je to storil zaradi želje, da bi bil nastanjen v istem centru kot starejši prijatelj (oseba, ki je pomagala pri tolmačenju na glavni obravnavi).

Sodišče meni, da navedene razlike (uporaba delnega imena v povezavi z enomesečno razliko v datumu rojstva) že same po sebi niso take, da bi lahko vzbudile tehtne pomisleke v tožnikovo, v Sloveniji predstavljeno identiteto. Upoštevaje, da je tožnik ob podajanju prošnje sam opozoril nanje, po presoji sodišča omenjena razhajanja, ki so majhna in zato nebistvena, ne utemeljujejo tako resnega dvoma o identiteti, da bi upravičeval omejitev svobode gibanja.

Celo če bi tak dvom obstajal, pa bi ta v obravnavani zadevi postal nepomemben v primeru pristanka Hrvaške za prevzem tožnikovega primera v skladu z uredbo Dublin III. Za njeno realizacijo tožnikova istovetnost, opredeljena z osebnim imenom in datumom rojstva, zaradi obstoječih prstnih odtisov v bazi EURODAC namreč ni odločilna.

O omejitvi gibanja iz razloga po drugem odstavku 28. člena uredbe Dublin III Ta določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

Iz navedenega izhaja, da je omejitev gibanja za namen predaje (med drugim) temeljena, če obstojijo okoliščine, ki kažejo na znatno nevarnost, da bo oseba pobegnila (begosumnost) in s tem onemogočila izvedbo postopka za predajo, saj je njena navzočnost v ta namen nujna.

Sodišče se glede presoje begosumnosti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, saj je iz tožnikovih izpovedb v upravnem postopku razvidno, da Slovenija ni njegova ciljna država, ampak je to Italija (izjava na Policijski postaji Rogaška Slatina z dne 3. 10. 2014) oz. Nemčija (izjava v prošnji za mednarodno zaščito). To je potrdil tudi na glavni obravnavi, ko je povedal, da bi šel naprej, če ga v Sloveniji ne bi prijela policija.

Iz izvedenih dokazov izhaja še, da tožnik ne želi nazaj na Hrvaško. Čeprav je tam nesporno vložil prošnjo za mednarodno zaščito, jo je pred odločitvijo zapustil, saj, kot je povedal na glavni obravnavi (podobno ob podajanju prošnje), ker je izvedel, da tam ni mogoče dobiti dela. To po presoji sodišča kaže na to, da je znatna verjetnost, da v Sloveniji ne bi čakal na predajo Hrvaški. Sodišče se v tem delu ne strinja s tožbo, da utemeljitev begosumnosti temelji tudi na dogajanjih v Grčiji. Kaj takega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja (tretji odstavek na 3. strani obrazložitve), ampak se Grčija pojavlja le pri opisu tožnikove poti iz Bangladeša do Slovenije.

Iz 59. člena ZMZ, ki se sicer sklicuje na postopek po prej veljavni Uredbi 343/2003/ES (Uredba Dublin II), je razvidno, da se pridržanje izvaja kot omejitev gibanja. Po drugem odstavku istega člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZMZ pa se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma ali njegove izpostave (prva alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali na drug ustrezen objekt ministrstva (druga alineja).

Če gre za poseg v človekovo pravico, je treba uporabiti milejši ukrep, če je z njim mogoče doseči zasledovani cilj, v konkretnem primeru zagotovitev tožnikove navzočnosti zaradi predaje Hrvaški. Sodišče se strinja s tožbo, da izpodbijana odločba o tem, zakaj je bil v zadevi uporabljen strožji ukrep (omejitev gibanja na prostore Centra za tujce – druga alineja drugega odstavka 51. člena ZMZ), nima razlogov oz. so ti pomanjkljivi do te mere, da ne zadoščajo standardu obrazloženega upravnega akta.

Toženka v predzadnjem odstavku na 3. strani izpodbijanega sklepa sicer navaja, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče učinkovito zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje prosilca državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Upoštevala je, da je Hrvaško po podani prošnji zelo hitro samovoljno zapustil z namenom oditi v Italijo, zato milejši ukrep (pridržanje na območje azilnega doma) ne bi dosegel svojega namena.

Iz navedenega izhaja, da je toženka z istimi okoliščinami, s katerimi je pojasnjevala tožnikovo begosumnost (torej razlog za omejitev gibanja), utemeljila še izbiro ukrepa, ki se bo glede na ureditev v ZMZ izvajal v strožji obliki. Taka obrazložitev pa dejansko pove samo to, da ker je tožnik begosumen, mu avtomatično pripade omejitev v Centru za tujce. To je v bistvu potrdila tudi toženka, ko je na glavni obravnavi navedla, da je taka praksa.

Tako ravnanje pa nima podlage ne v drugem odstavku 28. člena uredbe Dublin III, ki za odvrnitev begosumnosti izrecno predvideva možnost uporabe drugih manj prisilnih ukrepov, niti v ZMZ, ki je v ta namen določil omejitev gibanja v blažji in strožji obliki. Toženka bi zato morala ugotoviti in v obrazložitvi navesti okoliščine (take so lahko npr. tudi tožnikove osebne okoliščine), ki utemeljujejo izbiro strožjega ukrepa.

Vse navedeno glede izbire ukrepa velja tudi za omejitev gibanja iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Neutemeljena pa je tožbena trditev, da je izpodbijani ukrep primerljiv z zaporno kaznijo na zaprtem oddelku, saj tožnik tega v svoji izpovedi na sodišču ni potrdil. Izjavil je, da je v centru vse v redu, pri čemer je vztrajal tudi potem, ko je sodišče izrecno zahtevalo, naj pove, kako poteka njegov dan. Dodatno je le poudaril, da nima nobenega problema in da so mu v centru prejšnji dan pomagali, da je brezplačno klical v Bangladeš. Navedeno torej ne daje podlage za sklep, da je način in intenzivnost izvrševanja obravnavanega ukrepa tak, da že predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil upravnega postopka odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Čeprav je sodišče izpodbijani sklep odpravilo, je zoper odločitev dopustna pritožba, ki zadrži njeno izvršitev. To pomeni, da bo toženka v primeru, če bo Vrhovno sodišče sodbo potrdilo, dolžna izdati nov pisni sklep v rokih iz četrtega odstavka 51. člena ZMZ, v nasprotnem primeru pa takoj prenehati z izvrševanjem ukrepa.

K II. točki izreka Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Temeljna zahteva za odložitev izvršitve torej je, da tožnik zatrjuje in izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijane odločbe, ta škoda pa mora biti težko popravljiva. Če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce izredno slabo počuti in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode. Sodišče je z zaslišanjem tožnika ugotovilo (31. točka obrazložitve), da zatrjevano ne drži, zato ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode v smislu poslabšanja njegovega fizičnega ali psihičnega zdravja zaradi izvajanja ukrepa.

Neizkazana pa je tudi škoda, ki naj bi tožniku nastala zaradi odvzema prostosti. Ta navedba namreč temelji na predpostavki, da se izrečeni ukrep izvaja prekomerno, torej kot omejitev osebne svobode, kar pa v postopku, kot že rečeno, ni bilo potrjeno (ponovno 31. točka obrazložitve).

Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.