Jedro

V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za povračilo carine po določbi 2. odstavka 158. člena CZ. Ni šlo namreč za primer, da carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan. Sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali je ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 16. 7. 2003, s katero je bila v 1. točki izreka odločbe spremenjena šifra države porekla v postavkah 01, 05, 09, 14, 18, 20, 22, 25, 26, 31 in 33 carinske deklaracije, št. ... z dne 7. 1. 2003, v 2. točki izreka pa zavrnjen tožnikov zahtevek za povračilo dela carinskega dolga za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po navedeni carinski deklaraciji. Tožnik je v obravnavani zadevi dne 3. 3. 2003 osebno vložil "zahtevek za popravek podatkov" z obrazložitvijo, da je blago po poreklu iz Velike Britanije in da so po priloženem EUR.1 napačno obračunane dajatve, zato prosi za povračilo dajatev. Priloga k vlogi je bil obrazec zahtevka za povračilo ali odpustitev carinskega dolga, ki ustreza vzorcu in določbam iz priloge 56, ki je sestavni del Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (483. člen, Uradni list RS, št. 107/02, v nadaljevanju UICZ), z označeno pravno podlago 2. do 5. odstavka 158. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ). Organ prve stopnje je tožniku ugodil in v deklaraciji popravil napačni podatek v že navedenih postavkah, v katerih je bilo prijavljeno poreklo blaga Ukrajina namesto Velika Britanija, zavrnil pa zahtevek za povračilo dajatev, ker v deklaracijo ni vpisano potrdilo o prometu blaga EUR.1. Bistveno je po mnenju tožene stranke, ali tožnik lahko uveljavlja preferencialno carinsko obravnavo, ki ni bila uveljavljena ob carinjenju blaga, in tako doseže povračilo carinskega dolga, ki je pravna podlaga za odločitev o zahtevku. Tožena stranka kot protispisne zavrača pritožbene navedbe, da je prvostopni organ napačno obravnaval zahtevek za povračilo carinskega dolga, saj naj bi zahtevek temeljil na določbi 6.e. člena CZ in bi zato morala biti izdana odločba zoper katero bi bila možna pritožba. Določba 6.e. člena CZ omogoča pravico do pritožbe zoper odločbo carinskega organa. Carinska deklaracija je po stališču upravnosodne prakse upravna odločba, katere vsebina je predpisana z obrazcem, ki postane dokončna s potrditvijo carinskega organa. Na ta način je odločeno o obveznosti v zvezi s prijavljenim postopkom, po definiciji 10. točke 1. odstavka 3. člena CZ pa pomeni ravnanje oziroma dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. Določba 6e. člena CZ zagotavlja deklarantu pravno varstvo po prepustitvi blaga skozi določbe 62., 154. in 158. člena CZ. Nima prav pritožba, da carinski organ nima podlage za izdajo odločbe v korist stranke, če je dolg obračunan v višjem znesku od dolgovanega ter da bi zatorej morala biti izdana odločba po 6.e. členu CZ. Carinski organ ima podlago za izdajo odločbe v korist stranke, če je carinski dolg obračunan v višjem znesku od dolgovanega - torej za povračilo (oziroma odpustitev) v določbi 2. odstavka 158. člena CZ, na katero je prvostopni organ svojo odločbo tudi oprl. Pravilno je prvostopni organ pojasnil, zakaj niso izpolnjeni pogoji za povračilo carinskega dolga. V 7. členu Uredbe o izvajanju evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani v delu, ki se nanaša na trgovino in začasni uporabi zapisnika trgovinskega pogajanja med komisijo in Republiko Slovenijo o novih vzajemnih koncesijah v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 116/02, v nadaljevanju Uredba) je določeno, da je treba pri uveljavljanju preferencialne carinske obravnave pri uvozu blaga po 3. členu te Uredbe (industrijski izdelki kot v tej zadevi) carinskemu organu poleg drugih dokumentov predložiti tudi dokazilo o poreklu blaga, ki je izdano ali dano v državi izvoza v skladu s preferencialnimi pravili o poreklu blaga, določenimi v prilogi 9 k tej Uredbi, ki je njen sestavni del. V naslednjem 8. členu pa je določeno, da se pri uvozu blaga po določbah te Uredbe v enotno carinsko listino (ECL) v skladu s 126. členom UICZ v polje 39 vpiše v tem členu predpisana štirimestna šifra 1001 za izdelke iz 3. člena te Uredbe. Ker pa se v primeru, da se ena sprejeta carinska deklaracija nanaša na blago iz različnih postavk nomenklature carinske tarife šteje, da je za blago iz vsake postavke vložena samostojna deklaracija (3. odstavek 54. člena CZ), bi torej tožnik moral dokazilo o poreklu vpisati v polja 44 vsake zadevne postavke in v poljih 39 ustrezno šifro. Da bi bil tožnik (kot deklarant) deležen ugodnosti na podlagi Uredbe, bi jih moral uveljavljati in sicer na predpisan način tako, da v ustrezna polja (36 oziroma 39) vpiše ustrezne šifre. Če pa jih ne vpiše, se šteje, da jih ne želi in da torej veljajo za zadevno blago konvencionalne carinske stopnje. Kot izhaja iz podatkov v postavkah 01, 05, 09, 14, 18, 20, 22, 25, 26, 31 in 33 zadevne carinske deklaracije v poljih 44, 36 in 39 niso bili vpisani zahtevani podatki, zato tudi ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti, ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ in za povračilo, ki ga je predlagal tožnik v svoji vlogi. Na tožnikovo zahtevo je bilo opravljeno naknadno preverjanje deklaracije in njej priloženih listin. Ni pa bil izveden pregled blaga in preverjanje dokumentacije pri deklarantu oziroma drugi osebi, ki razpolaga s potrebnimi podatki v smislu 1. odstavka 171. člena UICZ, da bi moral biti sestavljen zapisnik po 62. členu CZ. Ugotovljeno dejansko stanje izhaja iz podatkov v deklaraciji, ki jih je tožnik kot deklarant navedel na njej (47a. člen CZ), in k deklaraciji priloženih listin. Pritožnik novih dokazov, ki še niso bili priloženi k deklaraciji ni priložil, zato poseben ugotovitveni postopek, v katerem bi se opravilo procesno dejanje zaslišanje stranke ni potreben. Iz zadevne carinske deklaracije in k njej priloženih listin izhajajo vsa za odločitev potrebna dejstva: na podlagi potrdila o prometu blaga EUR.1 je tožnik uveljavljal ugodnosti iz Uredbe za blago v postavkah 02 do 04, 06, 07, 10 do 12, 15, 27 in 29 ne pa tudi v postavkah 01, 05, 09, 14, 18, 20, 22, 25, 26, 31 in 33. Zatrjevanih bistvenih kršitev glede pomanjkljivosti izreka in pomanjkljive obrazložitve tožena stranka ni našla. Izrek prvostopne odločbe je povsem jasen in določen, obrazložitev vsebuje tudi dejanske ugotovitve kot predpise, na katerih temelji odločitev. Tožena stranka tudi ni našla zatrjevanih kršitev ustavnih določb in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Ugovarja pooblastilu osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo. Meni, da je šlo za kršitev ustavnih pravic in temeljih svoboščin iz 22. in 25. člena Ustave RS, ker je tožena stranka selektivno obrazložila odločbo, kar pomeni, da je poudarila tisto, kar je obremenjevalo tožečo stranka, zamolčala pa tisto, kar jo je razbremenjevalo, s čimer je kršena temeljna ustavna pravica stranke do poštene obravnave. Tožeča stranka je utemeljila svoj zahtevek na 62. členu CZ, zato ni bilo potrebe zavračati zahtevek na podlagi 3. točke 50. člena CZ in 8. do 10. odstavka 158. člena CZ, saj deklarant praviloma zahteva spremembo v svojo korist, carinski organ pa največkrat v njegovo škodo. Carinski organ ni obrazložil zakaj ni možna uporaba 2. in 3. odstavka 62. člena CZ. Po mnenju tožnika gre v 62. členu CZ za obnova postopka, ki ni natančneje opredeljena. Zakon bi moral določiti vsaj primeroma nekaj temeljnih vzrokov, ki lahko posežejo v pravnomočno odločitev. Ker tožena stranka ni odgovorila na ta vprašanja je tožniku onemogočeno učinkovito pravno sredstvo in kršena pravica iz 25. člena Ustave, kršene pa so tudi določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah (8. in 13. člen). Pomembno je, da je bilo potrdilo o poreklu priloženo ob carinjenju. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predloga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka in se nanje v izogib ponavljanju v zvezi s tožbenimi ugovori, ki so po vsebini identični pritožbenim ugovorom, na katere je tožena stranka odgovorila, v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena v zvezi s 104. in 105. členom ZUS-1).

V zvezi s tožbenim ugovorom, da državna podsekretarka v času izdaje izpodbijane odločbe ni imela ustreznega pooblastila za odločanje, sodišče ugotavlja, da po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 do 53/05, v nadaljevanju ZDU-1) minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenih v ministrstvu. V 1. odstavku 28. člena ZUP je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi organizacije tega organa ali z drugimi predpisi drugače določeno. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka razpolaga s pooblastilom ministra za finance št. 031-1/2003 z dne 10. 1. 2003 in torej ima pooblastilo predstojnika. Tožeča stranka nima prav, ko meni, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo za odločanje v upravnem postopku ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja oziroma funkcije ministra. Takšno pooblastilo po mnenju sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da je tožnik dne 3. 3. 2003 pri Carinskem uradu A. vložil zahtevek za popravek podatkov ECL št. ... z dne 7. 1. 2003, kateremu je pripel obrazec - zahtevek za povračilo ali odpustitev carinskega dolga po 644. členu UICZ. Navedel je, da gre za blago po poreklu iz Velike Britanije in da so bile po pripadajočem EUR.1 napačno obračunane dajatve, zato prosi za povračilo dajatev ter popravek podatkov. Prvostopni carinski organ je v celoti sledil zelo jasno postavljenemu zahtevku tožnika ter v zahtevku v delu, ki se nanaša na popravek podatkov ugodil po 223. členu ZUP, ki določa, da sme organ, ki je izdal odločbo oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala in izdala, vsak čas popraviti pomote v imenih, številkah, pisne ali računske pomote ali druge pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Carinski organ je torej štel, da je pri vlaganju deklaracije, ki je potem, ko jo potrdi carinski organ, kot to pravilno navaja že tožena stranka, odločba v upravnem postopku, pomotoma vpisal napačen podatek o poreklu blaga. V nadaljevanju pa je carinski urad prve stopnje presodil utemeljenost zahtevka za povračilo carinskih dajatev po določbi 2. odstavka 158. člena CZ. Po tej določbi se plačan carinski dolg v skladu s predpisom vlade povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno obračunan v nasprotju s 154. člena tega zakona. Tudi po presoji sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji za povračilo carine po navedeni določbi CZ. Ni šlo namreč za primer, da carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan. Glede uveljavljanja preferencialne uporabe carinske stopnje za blago po zadevni carinski deklaraciji pa je že tožena stranka tožniku podrobno pojasnila razloge zakaj ni mogoče upoštevati deklaraciji priloženega potrdila o poreklu blaga - EUR. 1 po določbah CZ. Sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali je ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu. Jasno je torej začrtana meja, do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), zato ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan. Samo dejansko stanje med strankama niti ni sporno, saj je tožnik vložil zahtevek zato, ker je pomotoma napačno napisal poreklo blaga, zato je pomembno predvsem vprašanje ali so izpolnjeni zakonski pogoji za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ. Po presoji sodišča je uveljavljanje določenih carinskih ugodnosti možno samo in zgolj na zahtevo stranke, ki pa mora biti pravočasna v okviru določbe 48. člena CZ. Tožnik bi bil upravičen do povračila carinskih dajatev, kolikor bi plačal višji znesek kot je bil zakonsko dolgovan po 2. odstavku 158. člena CZ, ne more pa v postopku za povračilo carinskih dajatev uveljavljati ugodnosti in spreminjati zahtevka. Neutemeljen je tožbeni ugovor glede uporabe 62. člena CZ, saj je šlo v obravnavanem primeru za uvedbo postopka na zahtevo stranke, v kateri pa je jasno zahtevala popravek podatkov in povračilo carinskega dolga in ne morebiti preverjanje deklaracije po prepustitvi blaga, kot to določa 1. odstavek 62. člena CZ.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno upoštevajoč določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 potem, ko pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov ni našlo, ravno tako ni našlo kršitev Ustave RS. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave po določbi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, med strankama ni sporno.