Jedro

ZPPSL v 6. odst. 51. člena določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve sklepa, pri čemer ni določeno, ali je to prvostopenjski ali dokončni sklep. ker je sklep, izdan po 51. členu zppsl, po svoji naravi sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno, je potrebno ob nejasni določbi 6. odst. 51. člena zppsl pri presoji, kdaj delavcu preneha delovno razmerje, smiselno uporabiti določbe, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnih viškov, torej z vročitvijo dokončnega in ne prvostopenjskega sklepa. Če delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o ugovoru, sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja (23. in 24. člen ZSSS), kar pomeni, da s svojo sodbo nadomesti dokončni sklep delodajalca. v takšnem primeru delavcu preneha delovno razmerje po 51. členu zppsl šele z dnem vročitve pravnomočne sodbe v individualnem delovnem sporu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v II. in III. odstavku izreka tako, da se glasi: " II.1. Sklep uprave družbe .... d.d., št. 242/2001 z dne 12.6.2001 se spremeni tako, da tožniku preneha delovno razmerje z dnem vročitve dokončnega sklepa. 2. Ugotovi se, da tožniku ni zakonito prenehalo delovno razmerje z dnem vročitve sklepa št. 242/2001 z dne 12.6.2001, torej na podlagi nedokončnega sklepa, ampak še traja do pravnomočnosti sodbe v tem individualnem delovnem sporu. 3. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, višji podrejeni zahtevek tožeče stranke pa se zavrne. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 62.400,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 28.5.2002 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 24.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 242/2001 z dne 12.6.2001 ter ugotovitev, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (I. odstavek izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki zahteva razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.6.2001 v delu, kjer je odločeno, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve sklepa, ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje z dnem vročitve sklepa, ampak še traja do odločitve o ugovoru z dne 28.6.2001 oz. do pravnomočne odločitve v tem individualnem delovnem sporu ter plačilo nadomestila plače, kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov do plačila (II. odstavek izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba ima po mnenju tožnika take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do stališča tožnika, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit ter da tožniku delovno razmerje ne more prenehati pred dokončnostjo sklepa. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Smiselno enako stališče, kot ga zagovarja tožnik, je že sprejelo VS RS v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 38/99 z dne 11.5.1999. Če bi sedanji 6. odstavek 51. člena ZPPSL izrecno določal, da delavcem preneha delovno razmerje z vročitvijo prvostopenjskega sklepa, bi bila sodba utemeljena in pritožnik tožbe sploh ne bi vlagal. Ker pa ZPPSL take izrecne določbe nima, je potrebno uporabiti 100. člen ZDR v zvezi s 106. členom ZDR, iz katerih je razbrati, da pritožniku delovno razmerje ni moglo prenehati pred dokončnostjo postopka pri delodajalcu oz. pred pravnomočno sodbo sodišča, ker delodajalec o ugovoru ni odločil. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka navedenega člena, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so pomembna za pravilno odločitev v tem individualnem delovnem sporu čeprav se tudi pritožbeno sodišče z nekaterimi pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča ne strinja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presodilo, da so v tožnikovem primeru obstajali vsi pogoji za prenehanje delovnega razmerja v skladu s programom prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije tožene stranke v postopku prisilne poravnave z dne 23.3.2001, kljub temu pa je sprejeta odločitev v delu, ki se nanaša na zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka, napačna zaradi zmotne pravne presoje. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem vročitve prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, izdanega na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS, št. 67/93, 8/96, 52/99 - ZPPSL). Prvostopenjsko sodišče je do tega vprašanja zavzelo napačno stališče, da v tem primeru dejstvo, da tožena stranka ni odločila o ugovoru tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja, ker je uporaba Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) le smiselna in ne neposredna. Zato je zmotno presodilo, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje z dnem vročitve prvostopenjskega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja št. 242/01 z dne 12.6.2001. ZPPSL v 6. odstavku 51. člena določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve sklepa (pri čemer ni določeno, ali je to prvostopenjski ali dokončni sklep). Sklep o prenehanju delovnega razmerja, izdan na podlagi 51. člena ZPPSL, je po svoji naravi sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno. Zato je potrebno ob nejasni določbi 6. odstavka 51. člena ZPPSL pri presoji, kdaj delavcu preneha delovno razmerje, izhajati iz določbe 12. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, po kateri delavcu, katerega delo postane zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu trajno nepotrebno, preneha delovno razmerje po izteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Navedeno določbo je treba uporabiti smiselno, kar pomeni, da delavcu preneha delovno razmerje po 51. členu ZPPSL z vročitvijo dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, brez odpovednega roka, ker ta za take primere v ZPPSL ni predviden. Pravilno je torej stališče pritožbe, ki se sklicuje tudi na sodbo VS RS VIII Ips 38/99 (objavljeno v Zbirki odločb Vrhovnega sodišča RS, Delovno socialni oddelek, 1998-2000), čeprav se ta sodba nanaša na primer prenehanja delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL, ki je veljal pred novelo iz leta 1996 (po tedaj veljavnem 2. odstavku 51. člena ZPPSL je delavcem prenehalo delovno razmerja zaradi uvedbe postopka prisilne poravnave po izteku odpovednega roka, ki ne sme biti daljši od 30 dni, zavzeto pa je bilo stališče, da odpovedni rok začne teči z dnem dokončnosti sklepa in ne z dnem vročitve prvostopenjskega sklepa). Tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL je potrebno izhajati iz splošnih opredelitev ZDR glede izvrševanja oz. učinkovanja sklepov po njihovi dokončnosti, oz. iz določbe 106. člena ZDR, ki določa suspenzivni učinek vloženega ugovora delavca zoper sklep, s katerim delodajalec odloči o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Skladno s 1. odstavkom 106. člena ZDR ugovor delavca zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, razen v izjemnih primerih, ki jih določa 2. odstavek 106. člena ZDR, med katere odločitve o prenehanju delovnega razmerja ne spadajo. Iz navedenega torej izhaja, da se sklep o prenehanju delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL lahko izvrši šele po njegovi dokončnosti, kar v obravnavanem primeru pomeni, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu z dne 12.6.2001 nezakonito določila datum prenehanja delovnega razmerja z dnem vročitve prvostopenjskega sklepa. Nezakonito pa je ravnala tudi zato, ker o ugovoru delavca ni odločila, kljub temu pa je izvršila nedokončni sklep. Če delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o ugovoru, sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja (23., 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS), kar pomeni, da s svojo sodbo nadomesti dokončni sklep delodajalca. V takšnem primeru delavcu preneha delovno razmerje po 51. členu ZPPSL šele z dnem vročitve pravnomočne sodbe v individualnem delovnem sporu, ki nadomešča dokončni sklep delodajalca. Glede na navedeno je pritožba tožnika delno utemeljena, v kolikor se zavzema za to, da pritožbeno sodišče ugodi vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 358. člena ZPP ob ugotovitvi, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v pretežnem delu ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Spremenilo je sklep o prenehanju delovnega razmerja glede datuma prenehanja delovnega razmerja tako, da tožniku preneha delovno razmerje z dnem vročitve dokončnega sklepa (namesto z dnem vročitve prvostopenjskega sklepa). S tem v zvezi je ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku ter priznalo tožniku obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami, vključno z nadomestilom plače s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vročitve pravnomočne sodbe v tem individualnem delovnem sporu (ki nadomešča dokončni sklep). V ostalem pa je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja, dokler tožena stranka ne bo odločila o ugovoru tožnika z dne 28.6.2001, saj za priznanje obstoja delovnega razmerja po pravnomočnosti sodbe v tem individualnem delovnem sporu ni pravne podlage (24. čl. ZDSS). V zvezi s takšno odločitvijo je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka - glede na uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče tožniku priznalo potrebne stroške postopka, odmerjene v skladu z veljavno odvetniško tarifo (154., 155. čl.ZPP). Tožnik je upravičen do povračila stroškov po vloženem stroškovniku, razen tistih priglašenih stroškov, ki so že vključeni v druge postavke odvetniške nagrade po Tarifni številki 10 (pregled listin, poročilo stranki...). Priznani potrebni stroški znašajo skupaj 520 točk (2x 160 točk za ugovor, tožbo, 120 točk za pripravljalno vlogo ter 80 točk za zastopanje na obravnavi), kar skupaj z 20% DDV znaša 62.400,00 SIT (po vrednosti točke 100,00 SIT). V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 200 točk ter 20% DDV, to je skupaj 24.000,00 SIT, in so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Iz istega razloga kot je že obrazloženo, tožniku niso bili priznani stroški za pregled sodbe, konferenco s stranko, poročilo stranki....