Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba III K 11/2009

ECLI:SI:VSLJ:2009:III.K.11.2009 Kazenski oddelek

kaznivo dejanje majhne tatvine majhna tatvina
Višje sodišče v Ljubljani
3. marec 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja tako imenovane majhne tatvine morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost tuje premične stvari majhna, torej, da ne presega polovice povprečne neto plače na zaposleno osebo v RS v času storitve kaznivega dejanja in da si je storilec hotel prilastiti prav stvar takšne vrednosti. V vseh primerih ko storilec stori tatvino stvari, za katere ne ve, kakšne vrednosti so, ne moremo govoriti o storilčevem naklepu glede prilastitve stvari majhne vrednosti, zato bo v teh primerih vedno podano kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega D. Š. se delno ugodi in se izpodbijana sodba pod točko I. izreka v odločbi o pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolženčevo ravnanje, opisano pod točkami A do E izreka pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, za katero se obdolžencu določi kazen 6 (šest) mesecev zapora, nato pa se mu ob upoštevanju kazni iz preklicanih pogojnih obsodb, izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Krškem. opr. št. K 94/2006 z dne 10.5.2006, ki je postala pravnomočna dne 15.6.2006 in Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. K 306/2004 z dne 12.10.2006, ki je postala pravnomočna dne 23.10.2006, štirih in šestih mesecev zapora, na podlagi določb o steku, izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca.

V izrečeno enotno kazen se obdolžencu všteje čas pripora od dne 7.11.2008 od 16.50 ure dalje.

V preostalem pa se pritožba obdolženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obdolženega D. Š. spoznalo za krivega storitve petih kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Za kazniva dejanja pod točkami A, B in E izreka mu je določilo kazni in sicer za vsako od dejanj en mesec zapora, za kaznivi dejanji pod točkama C in D izreka pa za vsako od dejanj kazen dva meseca zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni iz preklicanih pogojnih obsodb, izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. K 94/2006 z dne 10.5.2006, ki je postala pravnomočna dne 15.6.2006 in Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. K 306/2004 z dne 12.10.2006, ki je postala pravnomočna dne 23.10.2006, štirih in šestih mesecev zapora, na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. V izrečeno enotno kazen je obdolžencu vštelo čas pripora od dne 7.11.2008 od 16.50 ure dalje. Obdolžencu je tudi odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivima dejanjema pod točkama A in E izreka in sicer tako, da mu je naložilo v plačilo znesek 170,00 EUR. V roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe pa je obdolženec dolžan plačati oškodovancem in sicer M. D. 10,00 EUR, A. B. 360,00 EUR, X. M. pa 320,00 EUR, medtem ko so bili oškodovanci s presežki napoteni na pravdo. Obdolženec je bil oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nagrada in potrebni izdatki obdolženčeve zagovornice po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun. Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje zoper obdolženca zavrnilo obtožbo v smeri kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ ter odločilo, da stroški zavrnilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada ter potrebni izdatki njegove zagovornice po uradni dolžnosti v tem delu, bremenijo proračun.

Zoper obsodilni del sodbe je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki I. izreka spremeni tako, da izrečeno nepogojno kazen zapora sedmih mesecev nadomesti s pogojno obsodbo in razveljavi izrek o preklicu pogojnih obsodb in izrek o enotni zaporni kazni ter obdolžencu pripor odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v točki I. izreka razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 2. odstavka 445. člena ZKP je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolžencu pri vseh očitanih dejanjih šlo za to, da si prilasti stvari večje vrednosti, čeprav vrednost vzetih predmetov pri očitanih dejanjih ne presega polovice povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času storitve kaznivega dejanja, kar je sicer objektivni pogoj za obstoj kaznivega dejanja tako imenovane majhne tatvine – torej milejše oblike temeljnega kaznivega dejanja iz 1. odstavka 211. člena KZ. Za obstoj kaznivega dejanja tako imenovane majhne tatvine, (kaznivo dejanje po 2. odstavku 211. člena KZ) ki ga zagovarja pritožnica, namreč morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost tuje premične stvari majhna, torej, da ne presega polovice povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času storitve kaznivega dejanja in da si je storilec hotel prilastiti prav stvar takšne vrednosti. Dejanje se bo lahko pravno opredelilo po 2. odstavku 211. člena KZ tedaj, ko bo na primer storilec vzel natančno določen predmet majhne vrednosti, ali če je takšen predmet vzel med drugimi predmeti, ki bi jih lahko vzel. Če storilec namerava vzeti vse, kar bi našel, tudi vrednejše predmete, pa šele ob tatvini odkrije, da ni vrednejših predmetov, in nato vzame predmet majhne vrednosti, bo podano kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ. V vseh primerih ko storilec stori tatvino stvari, za katere ne ve, kakšne vrednosti so, ne moremo govoriti o storilčevem naklepu glede prilastitve stvari majhne vrednosti, zato bo v teh primerih vedno podano kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ. Glede na okoliščine obravnavanega dejanja pa je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da obdolžencu ni šlo za to, da si prilasti stvari majhne vrednosti, saj je pri vseh očitanih dejanjih odtujil denarnice s celotnimi vsebinami, ne da bi torej vedel kolikšni zneski denarja so v teh denarnicah, temveč je njegov naklep bil usmerjen pridobiti si čim več in ne zgolj predmet majhne vrednosti.

Pritrditi pa je obdolženčevi zagovornici, da bi moralo sodišče uporabiti pravno konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Pri obravnavanih dejanjih je namreč podano dovolj stalnih (konstantnih), kakor tudi spremenljivih (variabalnih) kriterijev, ki jih je potrebno upoštevati pri uporabi konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, ki je le posebna oblika realnega steka. Za tako oceno govorijo dejstva, da pri vseh dejanjih gre za istovrstna kazniva dejanja, med katerimi je podana časovna povezanost, saj so bila storjena v roku enega meseca in pol, podan pa je tudi obdolženčev enoten naklep oziroma enoten psihični odnos do obravnavanih dejanj, poleg tega pa je podana tudi enotnost predmeta napada – v vseh primerih so bile predmet denarnice oškodovancev ter izrabljanje enake priložnosti. Takšno okoliščino oziroma elementi pa kažejo obravnavana dejanja v takšni medsebojni povezavi, da jih je moč šteti kot nadaljevano kaznivo dejanje in ne kot pet samostojnih kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Sodišče druge stopnje je zato v navedenem obsegu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo pod točko I. izreka v odločbi o pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obdolženčevo ravnanje opisano pod točkami A do E izreka, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, za katero mu je na novo določilo kazen in sicer kazen šest mesecev zapora. Pri tem ni moglo slediti predlogu obrambe za izrek pogojne obsodbe. Odločilni razlog, da sodišče namesto kazni izreče pogojno obsodbo, je namreč pozitivna prognoza, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pozitivna prognoza mora temeljiti na skrbni presoji okoliščin, katere zakon izrecno poudarja. Te so: osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnja kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil. Obdolženec je bil namreč dosedaj že večkrat obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in je očitno, da do sedaj izrečene in prestane kazni na obdolženca niso vplivale v taki meri, da bi obdolženec prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj. Upoštevajoč navedeno kakor tudi dejstvo, da je obdolženec obravnavana dejanja storil v krajšem časovnem obdobju ter v času dveh preizkusnih dobah in to relativno kmalu potem, ko je bil izpuščen s prestajanja dveletne zaporne kazni, je po oceni pritožbenega sodišča za obdolženca težko zagovarjati obstoj pozitivne prognoze. Tako je sodišče druge stopnje obdolžencu ob novi pravni opredelitvi njegovega ravnanja določilo zaporno kazen in to v trajanju šestih mesecev, ki je primerna tako teži storjenih dejanj, kakor tudi obdolženčevi kazenski odgovornosti. Sodišče prve stopnje pa se je povsem utemeljeno odločilo za preklic navedenih pogojnih obsodb, saj je obdolženec, kot je bilo to že navedeno, obravnavano dejanje storil v času dveh preizkusnih dobah, ki sta mu bili določeni v okviru pogojnih obsodb, zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče je tako obdolžencu nato ob upoštevanju kazni iz preklicanih pogojnih obsodb in sicer štirih in šestih mesecev zapora ter kazni, določene za obravnavano kaznivo dejanje, šestih mesecev zapora, na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Le ta je po oceni pritožbenega sodišča odraz pravičnega ravnotežja med obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami, ki jih izpostavlja obramba na strani obdolženega.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča obramba ni izkazala potrebne pravne relevantnosti za izvedbo predlaganega dokaza – zaslišanje obdolženčeve stare mame, ki bi lahko potrdila obdolženčev zagovor, da ima pri njej možnost prebivanja in mu je pripravljena nuditi najnujnejše stvari. Dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganim dokazom se namreč ne nanašajo na pravno relevantna dejstva, ki bi torej bistveno vplivala na ugotovitev dejanskega stanja oziroma izbiro kazenske sankcije.

Sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbi obdolženčeve zagovornice delno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia