Jedro

V konkretnem primeru gre za odločanje o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati delovno in socialno sodišče in ne Upravno sodišče.

Izrek

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v odločanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo območne enote Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bil zavarovanec A.A. uvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Zaradi pritožbe zoper omenjeno odločbo je bilo potrebno v skladu s 181. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) zadevo predložiti še Senatu invalidske komisije II. stopnje v Ljubljani, ki je podal mnenje, da je pri zavarovancu zaradi posledic poškodbe zunaj dela podana III. kategorija invalidnosti. Zavarovanec ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je energetik I. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. V pravnem pouku izpodbijane odločbe je bilo navedeno, da ima tožnik možnost pritožbe na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Tožnik je na naslovno – Upravno sodišče vložil tožbo zoper omenjeno odločbo z dne 19. 6. 2014, ki jo izpodbija iz razloga kršitve določb upravnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega predpisa ter Upravnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne ZPIZ-u v ponovno odločanje.

V skladu z določbo prvega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena z določili ZUS-1, mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Upravno sodišče RS se je izreklo za stvarno nepristojno iz naslednjih razlogov: Iz tožbe in iz izpodbijane odločbe z dne 19. 6. 2014 je razvidno, da tožnik v predmetnem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločbo ZPIZ, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper naloženo obveznost premestitve zavarovanca na drugo delovno mesto. ZPIZ-2 v 255. členu določa, da na prvi stopnji o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odloča enota zavoda na območju katere je bil zavarovanec nazadnje zavarovan; na drugi stopnji pa posebna enota na sedežu zavoda. Po 260. členu omenjenega zakona je zoper odločbo, izdano na drugi stopnji (izpodbijana odločba) in zoper odločbo, izdano v reviziji, če je z njo odločba prve stopnje spremenjena, zagotovljeno sodno varstvo. V konkretnem primeru gre torej za odločanje o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za katero 7. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih določa stvarno pristojnost delovnega in socialnega sodišča. V obravnavanem primeru je torej sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati delovno in socialno sodišče in ne Upravno sodišče. Sodna praksa je glede pravnega vprašanja pravice do premestitve na drugo delovno mesto že večkrat zavzela stališče, da omenjeno področje spada v pristojnost Delovnega in socialnega sodišča (glej sodba VIII Ips 56/2009), prav tako pa je bil tudi pravni pouk v izpodbijani odločbi takšen, da je tožnika napotil na vložitev tožbe na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Sodišče se je v obravnavani zadevi zato skladno z določilom prvega odstavka 23. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1 izreklo za stvarno nepristojno in bo zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.