Jedro

Posest se izgubi, če posestnik preneha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj začasna neuporaba stvari, še nujno ne pomeni, da je oblast nad stvarjo prenehala po volji posestnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala motenje posesti, ki naj bi ga storil toženec 2.2.2008, ko jima je v stanovanju, kurilnici in delavnici z različnimi posegi posegel v njuno posest in soposest skupnih delov ter zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepoved takšnih in podobnih dejanj. Tožečima strankama je naložilo, da morata povrniti toženi stranki stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožujeta tožnika in uveljavljata vse tri pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdita, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o tem, zakaj sodišče ni izvedlo ogleda kraja motenja. S tem dokazom bi sodišče ugotovilo, da je bilo motenje storjeno in da sta bila posestnika teh naprav. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo korespondence med strankami, ki je potekala pred posestmotitvenim dejanjem in ki potrjuje motenje posesti. Po njunem mnenju je ta dokaz odločilen, zato bi ga sodišče moralo oceniti. Nasprotje v razlogih sklepa pa vidita v navedbi sodišča o tem, da se ni ukvarjalo z dejstvom, komu gre pravica do sosposesti, nato pa se je v obrazložitvi ukvarjalo s pravico. Tožnikoma tako smiselno očita, da bi morala toženca vprašati za dovoljenje o tem, ali lahko napravita napeljavo med pečjo v kleti in stanovanjem in v sodbi navaja, da nimata lastninskih upravičenj. Nasprotje pa vidita tudi v tem, da sodišče ni upoštevalo, da iz kupne pogodbe izhaja, katere prostore lahko uporabljata. V tem delu je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču tudi očitata, da ni ocenilo njune izpovedbe o tem, da sta imela ogrevanje na kombiniran način, zato sta še vedno potrebovala to napeljavo, pa čeprav je v tej kurilni sezoni nista uporabljala, ker sta živela na Šolti. Sodišče tudi izpovedbe tožnikov ni dovolj ocenilo. Dejanje toženca je bilo nedopustno, saj si lahko dovoli prav vse, ne da bi za to odgovarjal. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijan sklep spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Pritožnika sta priglasila stroške vložene pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika sta dne 26.2.2008 vložila tožbo, v kateri sta zatrjevala, da sta posestnika stanovanja in soposestnika hodnika, stopnišča, kleti, drvarnice, zemljišča in ostalih skupnih delov večstanovanjske stavbe. Soposest na skupnih delih izvršujeta tako, da dostopata do svojega stanovanja preko skupnega vhoda stavbe, skupnih hodnikov in stopnišča, uporabljata del zemljišča kot vrt, imata na zemljišču tudi svojo omarico z vodovodnim števcem in dostopata z avtom do svoje garaže. Soposest izvajata tudi na skupnih zidovih, strehi, saj s tem, ko uporabljata svoje stanovanje uporabljata tudi skupne dele stavbe. Do posestmotitvenega dejanja so potekali vsi komunalni vodi do stanovanja, kleti in garaže preko skupnih delov stavbe, in sicer je bila preko hodnikov in ostalih skupnih prostorov napeljana centralna, vodovodna in električna napeljava, napeljane so bile tudi cevi za dovod kurilnega olja iz cisterne do njune peči in dimnik. Toženec je v njuno posest posegel tako, da je zamenjal ključavnico na kurilnici, odrezal, odstranil in odtujil napeljavo za vodo v stanovanje, garažo in delavnico tožnikov, odrezal, odstranil in odtujil cevi napeljave za centralno ogrevanje med kurilnico in stanovanjem ter delavnico, odrezal, odstranil in odtujil radiator v delavnici, odrezal napeljavo za elektriko, odstranil in zamenjal ključavnico na omarici s števcem vodovodnega priključka ter odrezal, odstranil in odtujil dimnik in jima preprečeval dostop do njune garaže. Toženec je v odgovoru na tožbo zanikal motilna dejanja in zatrjeval, da ključavnice na kurilnici ni zamenjal, cevi so bile v njegovih prostorih in jih tožnika ne uporabljata zaradi ogrevanja na plin in so bile brez funkcije in neuporabne. Zatrjeval je, da električne napeljave ni bilo, da dimnik pripada izključno njemu, prav tako vodovodna napeljava v pritličju objekta. Dostopa do drvarnice toženec tožnikoma ne ovira, vendar pa tožnika želita tam parkirati avto, čeprav jima ta pravica ne gre.

V skladu s čl. 33 Stvarnopravnega zakonika (SPZ) daje sodišče varstvo pred motenjem glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Podobno določbo vsebuje tudi čl. 426 ZPP. Ta določa, da je v posestnih pravdah izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti in odškodninskih zahtevkih, zato je brezpredmetno razpravljanje o solastninski pravici na stanovanju in skupnih delih in načinu pridobitve le-te. Namen posestnih pravd je preprečitev samovoljnega ravnanja, zato se ugotavljanje in dokazovanje omeji samo na dejstvo zadnje posesti in nastalega motenja, glede obstoja same solastninske pravice na skupnih delih pa se bosta stranki morali poslužiti drugih ustreznih sodnih postopkov. Zato vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na solastninsko pravico tožnikov na skupnih delih in iz nje izhajajoča upravičenja, ki jih tožnika kot solastnika imata, niso pravnorelevantne in so kot take neutemeljene.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile cevi v prostorih toženca in niso bile povezane z zatrjevano napeljavo in niso služile za ogrevanje tožnika, ki je za ogrevanje že par let uporabljal izključno le plinsko peč in napeljavo, ki je bila v njunem stanovanju. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da z zatrjevanim odrezanjem cevi ni prišlo do neogrevanosti stanovanja. Prav tako je glede motenja v zvezi z odrezanjem, odstranitvijo in odtujitvijo radiatorja v delavnici tožnika navedlo, da tožnika tega nista dokazala, saj so bile v delavnici zgolj cevi, vezane na centralno kurjavo v kurilnici in niso bile v funkciji in jih tožnika nista uporabljala. Glede železnega dela dimniške napeljave je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je toženec odstranil, saj ga tožnika sama, kljub pozivu, nista odstranila, toženec pa si je hotel kupljene prostore urediti. Tožnika pa teh naprav tudi nista potrebovala, saj se ogrevata na plin.

Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo in se izgubi, če posestnik preneha izvrševati oblast nad stvarjo (I. odst. 30. čl. SPZ). Začasna neuporaba stvari še ne pomeni nujno, da je odpadla volja imeti stvar za svojo in s tem izgubo posesti. Za posest ni nujno, da med posestnikom in stvarjo obstaja trajen fizičen kontakt, bistveno je, da ima posestnik kadar hoče, vedno možnost stvar uporabljati. Če se cevi niso uporabljale in tudi če so bile brez ekonomske vrednosti in odrezane, to še ne pomeni, da tožnika nista imela posesti te napeljave, če pa sta tožnika posest imela, pa toženec ni imel pravice da to odstrani. Tega mu ne dovoljuje niti prejšnje pisno opozorilo tožnikoma, naj jih sama odstranita. Dejanje je še vedno protipravno in samovoljno. V skladu z III. odst. 33. čl. SPZ dejanje namreč ni protipravno samo, če motenje ali odvzem posesti temeljita na zakonu. Tožnika sta zatrjevala, da posesti na ceveh in ostalem nista opustila prav zaradi možnosti koriščenja obeh načinov centralnega ogrevanja, na plin in na trdo gorivo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, ali sta tožnika posest na tožbeno zatrjevanih stvareh, prostovoljno opustila, saj le v tem primeru nista upravičena do posestnega varstva.

Pritožnika v pritožbi utemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da je neprepričljivo ugotovilo dejansko stanje. Tožnika sta zatrjevala, da sta uporabljala tudi omarico s števcem za vodovodni priključek in imela ključe te omarice, toženec pa je odstranil in zamenjal ključavnico in jima onemogočil dostop do vodovodnega števca in glavnega ventila, ki se nahaja na skupnem zemljišču stavbe. Toženec je zatrjeval, da gre za njegovo napeljavo v pritličju objekta. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu izhaja, da tožnika nista dokazala, da je toženec odstranil in zamenjal ključavnico na omarici vodovodnega priključka in da tožnika nista dokazala, da je ključavnica prej bila nameščena. Pritožnika utemeljeno izpodbijata navedeno dokazno oceno sodišča prve stopnje in trdita, da je logično, da sta avtomobil prala in zato uporabljala tudi vodo iz tega vodovodnega priključka.

Pritožnika nadalje trdita, da sta še vedno uporabljala električno inštalacijo v kletnih prostorih, saj bi občasno še vedno kurila na trda goriva. Da so cevi in el. napeljava bile v funkciji, pa izhaja tudi iz pisne korespondence strank, ki jo sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo in iz fotografij. Tožnika sta v dokaz trditvam, da sta imela posest, predlagala, da sodišče pregleda kupoprodajno pogodbo z dne 5.4.1979 in 12.7.1979 ter dve potrdili, ogled kraja dejanja in pregled dveh dopisov z dne 6.11.2007 in 26.11.2007 ter odgovore z dne 14.11.2007 in 14.12.2007. Vse te listine sta priložila k tožbi. Utemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče teh dokazov ni ocenilo in da ni povedalo, zakaj ni izvedlo dokaza z ogledom, ki je bil pravočasno predlagan. Sodišče je zaslišalo oba tožnika, ki sta podrobno opisala na kakšen način sta izvrševala posest, vendar pa sodišče tudi njune izpovedbe ni dokazno ocenilo, zato pritožba utemeljeno očita sodišču, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da ni ocenilo vseh dokazov in da tudi ni povedalo, zakaj ni izvedlo dokaza z ogledom. Tožnika sta povedala, katera dejstva dokazujeta s predlaganim dokazom, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da je štelo, da tožnika tega dejstva nista dokazala.

Pritožnika v pritožbi pravilno sodišču očitata navedene kršitve kot tudi, da je toženec ravnal samovoljno. Zato je podana kršitev iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ki jo je pritožnik uveljavljal in 340. čl. ZPP, saj je sodišče preuranjeno zaključilo, da tožnika nista imela posesti zatrjevanih prostorov in napeljave. Pritožbeno sodišče ni samo razpisalo glavno obravnavo (čl. 355 ZPP) in o zadevi odločilo, saj bi na tak način strankam odvzelo možnost pritožbe in bi prvič izvedlo odločilne dokaze. Razen tega pa je podana tudi kršitev iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče prve stopnje ni povedalo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem odločanju odpraviti pomanjkljivosti in o spornih dejstvih, ali sta tožnika bila posestnika in soposestnika, oziroma sta posest in soposest izgubila, skrbno oceniti dokaze v skladu z določilom čl. 8 ZPP in odločiti tudi o dokaznih predlogih strank, kar pomeni, da mora povedati, zakaj šteje, da izvedba nekega dokaza ni potrebna. Pri tem pa je pritožnikoma odgovoriti, da njun predlog, da sodišče vpogleda v nek drug spis, ne predstavlja konkretiziranega dokaza. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis, mora stranka sama določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda; tak dokazni predlog mora biti substanciran. Sodišče samo v spisu ne more iskati, katera listina naj bi bila pomembna, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje neprepričljiva, na kar pritožba utemeljeno opozarja z zgoraj navedenimi očitki, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine primera, tudi v smeri neopravljene dokazne ocene zgoraj navedenih dokazov, ne more samo dopolniti postopka, je v skladu s čl. 355 ZPP sklep v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj opisane pomanjkljivosti.

Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z določbo čl. 165/III pridrži za končno odločbo.