Jedro

Splošne okoliščine vojne s posledicami, kot so množične aretacije, izgoni in podobno, ki osebe niso neposredno ogrožale, ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 316/98-6 z dne 23.11.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 7.8.1998. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba ter istočasno v reviziji odpravljena odločba Upravne enote M. z dne 12.8.1997. S to odločbo je tožena stranka tudi sama odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka je odločila, da je prvostopni upravni organ zmotno ocenil dokaze in iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja. Tožnica je v vlogi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja navedla, da je dne 27.7.1941 z možem in hčerkama zapustila S.B., kjer je bil mož učitelj in šolski upravitelj. Ostal je brez službe in pretil jim je izgon. Umaknili so se v L., kamor so prispeli 14.8.1941 in tri mesece živeli od podpore Rdečega križa, nakar je mož dobil zaposlitev kot začasni učitelj do 18.9.1942, ko je bil odpeljan v internacijo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s sledečim: Vojno nasilje je do določene mere pričakovano v vsaki vojni in ga lahko vsak pričakuje. Vendar pa je bilo vojno nasilje zoper nekatere osebe še posebej hudo, kot na primer koncentracijska taborišča, zapori, talci, prisilne izselitve, ukradeni otroci in podobno. Nekatere osebe so zaradi svojih osebnih okoliščin še posebej lahko pričakovale, da bo okupator zoper njih izvajal katero od navedenih oblik vojnega nasilja. Status begunca in s tem povezane ugodnosti oziroma pravice pa pripadajo le tistim osebam, ki so zaradi konkretnih okoliščin imele še posebej utemeljene razloge za to, da so se počutile ogrožene, bolj kot večina prebivalstva in so zato pobegnile. Tožena stranka navaja, da se je borila proti okupatorju. Teh okoliščin pa ni mogoče šteti za umik pred vojnim nasiljem okupatorja oziroma begunstvo. Prav tako pa, zgolj na podlagi domneve, da bi Nemci izgnali tožničino družino, ker je bil njen mož učitelj, ni mogoče ugotoviti, da ji je dejansko grozil izgon ali drugi prisilni ukrepi okupatorja v smislu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Tudi tožbene navedbe o težkih razmerah, v katerih je tožnica, z družino, tako kot večina drugih Slovencev, živela v času druge svetovne vojne, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Po presoji sodišča prve stopnje je sicer neutemeljeno stališče tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke, ker se je aktivno borila proti okupatorju, vendar tudi to ne vpliva na drugačno odločitev. Za priznanje statusa begunca po ZZVN bi morali biti izkazani konkretni razlogi oziroma okoliščine, zaradi katerih se je tožnica oziroma njena družina počutila ogrožena, bolj kot večina prebivalstva Slovenije in so zato pobegnili.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila begunka pred izgonom nemškega okupatorja. Mož je bil zaveden Slovenec, učitelj in šolski upravitelj ter član S.. Ob okupaciji je izgubil službo. Glede na množične aretacije in stalne grožnje člana Kulturbunda O. o izgonu vseh prišlekov na Š., sta se z možem odločila za pobeg. Zapustiti pa so morali tudi stanovanje v šoli, ko je prišel nemški šolski upravitelj. Tedanja dogajanja so razvidna iz knjige M.Ž. "Do pekla in nazaj". Na podlagi kartoteke repatriirancev je dobila potrdilo Arhiva Republike Slovenije o datumu vrnitve iz izgnanstva, kar je po njenem zadosten dokaz, ne glede na to, da ni vpisan datum pobega.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZZVN. Žrtev vojnega nasilja - begunka po 1. odstavku 2. člena ZZVN je oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem. Za priznanje statusa begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje pred pobegom. Splošne okoliščine vojne s posledicami, kot so množične aretacije, izgoni in podobno, ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

V obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ni izkazala neposrednega vojnega nasilja pred svojim odhodom v L. Zgolj navedba, da je tožničin mož izgubil službo in službeno stanovanje ter splošne grožnje o izselitvi, ne morejo vplivati na drugačno uporabo materialnega predpisa. Po navedeni določbi ZZVN je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca potrebno izkazati vojno nasilje v času pred pobegom, niso pa odločujoči pogoji življenja v času druge svetovne vojne.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, s katerim tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.