Jedro

Glede na starost tožnikov (roj. leta 1933 in 1934) v času podržavljenja niti ni jasno, katere okoliščine iz 2. odstavka 9. člena ZDen, ki jih nihče ni navajal v upravnem postopku (v katerem sta imela tožnika pooblaščenca, ki je imel možnost sodelovanja v postopku) bi sploh lahko bile podane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2112/97-15 z dne 28.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 8.5.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. ob D., z dne 23.1.1997, s katero je ta zavrnila njuno zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin pri z. k. vl. 17 k.o. S.v. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopenjski upravni organ pred izdajo odločbe zahteval od upravnega organa za notranje zadeve v smislu 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu obeh tožnikov. Ugotavljanje državljanstva za ugotovitev aktivne legitimacije denacionalizacijskega upravičenca po 3. odstavku 63. člena ZDen je v postopku predhodno vprašanje. Zato je tudi po presoji sodišča prvostopenjski upravni organ ravnal pravilno, ko je počakal na dokončnost odločbe o ugotovitvi državljanstva za oba tožnika ter potem izdal odločbo, s katero je odločil o stvari.

Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je v zvezi z vprašanjem državljanstva denacionalizacijskih upravičencev v teku upravni spor. Res je, da je v upravnem postopku izdana odločba o državljanstvu denacionalizacijskih upravičencev postala "pravnomočna", vendar pa bi sodišče kljub temu moralo prekiniti ta denacionalizacijski postopek in ugoditi pritožbi tožnikov, dokler v upravnem sporu ne bo odločeno o njunem državljanstvu. Denacionalizacijski upravičenci imajo v postopku denacionalizacije pravico dokazovati, da so bili preganjani zaradi verskih ali drugih razlogov in da so se borili na strani protifašistične koalicije oziroma da jim je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom. Prav tako imajo pravico v postopku denacionalizacije z vsemi razpoložljivimi dokazi izpodbijati zakonsko domnevo o nelojalnosti oseb, ki so bile nemške narodnosti in so živele v tujini v smislu 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. O vseh teh vprašanjih ne odloča upravni organ za notranje zadeve, ki rešuje vprašanje državljanstva, temveč upravni organ, ki vodi denacionalizacijski postopek. Upravni organ prve stopnje pa je tako hitro zavrnil predlog denacionalizacijskih upravičencev, da le-ti niso imeli možnosti uveljavljati zatrjevanih dejstev, zlasti pa ne izpodbijati zakonske domneve nelojalnega ravnanja, saj tozadevna ustavna določba Ustavnega sodišča Republike Slovenije tedaj še ni bila znana. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču v novo odločanje oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi tožečih strank ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 9. člena ZDen je pogoj za aktivno legitimacijo denacionalizacijskega upravičenca jugoslovansko državljanstvo v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek in počakati na rešitev upravnega spora v zadevi državljanstva obeh tožnikov. Kot izhaja iz predloženih spisov je bilo o zahtevi tožnikov za denacionalizacijo odločeno potem, ko je že bilo odločeno v postopku ugotavljanja njunega državljanstva v času podržavljenja nepremičnin, torej o predhodnem vprašanju po 3. odstavku 63. člena ZDen. Sicer pa je vrhovno sodišče o državljanstvu tožnikov že odločilo s svojo sodbo št. I Up 327/2001 z dne 18.10.2001. Pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor, da tožnika nista imela možnosti v postopku uveljavljati okoliščin iz 2. odstavka 9. člena ZDen. Kot izhaja iz predloženih spisov, sta tožnika ves čas imela pooblaščenca, ki je imel možnost sodelovanja v postopku. Sicer pa glede na njuno starost (roj. leta 1933 in 1934) v času podržavljenja niti ni jasno, katere okoliščine iz 2. odstavka 9. člena ZDen, ki jih nihče ni navajal, bi to sploh lahko bile.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.