Jedro

Vsaka kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja ne more predstavljati podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar predvsem velja za kršitve manjšega pomena, na podlagi katerih je napoved za sodelovanje pogodbenih strank v prihodnosti ugodna. Opisane okoliščine in interese glede možnosti za nadaljevanje z delovnim razmerjem, katerih obstoj je eden izmed pogojev za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je mogoče pretehtati le tako, da se zasliši obe pogodbeni stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka dne 24. 1. 2007, da mu delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 1. 2007 ter mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2005 še traja in ga je dolžna pozvati nazaj na delo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 24. 2. 2007 vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu za čas do ponovne vrnitve na delo plačati nadomestilo plače III. tarifnega razreda, 6. plačilnega razreda s količnikom 1,37 in druge prejemke na podlagi dela, od bruto zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, neto mesečne zneske nadomestila plače in druge prejemke pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe do datuma plačila.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ali podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi zahtevku tožnika, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi vključno s stroški pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da ZDR v 1. odstavku 111. člena v šestih alineah določa razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V predmetnem postopku pa ni jasno, niti ni bil obravnavan, še manj pa dokazan, katerikoli razlog za izredno odpoved pogodbe iz krivdnih razlogov. Tožena stranka se je zadovoljila s citatom 110. in 111. člena ZDR, sodišče pa pravi, da je tožnik kršil določbe 31., 32. in 35. člena ZDR. Podlaga za izrek izredne odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov v vseh šestih alineah 1. odstavka 111. člena ZDR pa zahteva kvalificirano obliko krivde za katerokoli izmed razlogov iz vseh citiranih alinei. S tem vprašanjem se nista ukvarjala niti tožena stranka, niti sodišče, in ni znano, kateri od razlogov že citiranih določb 1. odstavka 111. člena je podan oziroma, kateri iz navedenih razlogov mu je dokazan. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnik z dela neutemeljeno izostal dne 11. 1. 2007 tri ure in dne 12. 1. 2007 in da dne 11. 1. 2007 naj ne bi opravil delovnih nalog, ki so mu bile odrejene, razen tega pa je škodil tudi ugledu tožene stranke. Takšen sklep sodišča je najmanj preuranjen, ker je sodišče zavrnilo ponujene dokaze tožnika, to je njegovo zaslišanje in zaslišanje priče N.H., ki na prvi narok za poravnavo in glavno obravnavo iz opravičenih razlogov ni mogel pristopiti, o čemer je tudi sodišče obvestil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni upošteval navodil nadrejenih delavcev (Ž. in P.) in je zaslišanju Ž. namenilo kar dve uri časa. Izpovedala je vrsto novih okolnosti in novih podatkov, ki pa ne držijo, tožnik pa ni imel možnosti podati svoje izpovedbe, enako pa se mu je zgodilo tudi pri formalnem zaslišanju pri toženi stranki dne 24. 1. 2007. Ž. je navedla vrsto neresnic, ki jim tožnik ni mogel oporekati, ker ga sodišče ni hotelo zaslišati. Neresnične so navedbe, da bi naj tožnik kar naprej zamujal, administrator, zaposlen komaj šest mesecev, pa je moral podpreti svojo nadrejeno delavko, tožnika pa nihče ni nič vprašal. Neresnična je tudi izpovedba Ž., da tožnik ni zaprosil za dopust. Dne 15. 1. 2007, ko je po izpovedbi Ž. same imel planiran enotedenski dopust, je prišel na delo ob 6:30 uri, in takrat vprašal, ali lahko nadomesti manjkajoče delo treh ur za dne 11. 1. 2007 in 12. 1. 2007, kar mu je Ž. izrecno dovolila. Zato je delal 15. 1. 2007 ves delovni dan in 16. 1. 2007 do 12:00 ure, ko mu je vročila seznanitev z razlogi za odpoved in mu nato za 15. 1. 2007 in 16. 1. 2007 beležila redni letni dopust. Tako se izkaže, da je bil tožnik dne 11. 1. 2007 tri ure z dela odsoten in dne 12. 1. 2007 tudi, vendar je delo teh izostankov v celoti nadoknadil dne 15. 1. 2007 in 16. 1. 2007. Ob takšnem dejanskem stanju, pa je presoja neopravičenega izostanka, kot je to storilo sodišče, v celoti zgrešena. Sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da tožnik ni opravil odrejenega dela z dne 11. 1. 2007 in to zgolj in izključno na izpovedbi Ž., čeprav sama priznava, da je tožnik kritičnega dne opravil pet delovnih ur. V resnici je razvozil na X vse posode za odpadke, ki so imele kompletno dokumentacijo. Navedba Ž., da bi naj drugi delavci namesto tožnika v nadurnem delu opravili delo, ki ga on naj ne bi, so zlonamerne, neresnične in z nobenim dokazom podprte navedbe. Ne samo, da je nedopustno, nepošteno je, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika. Še posebej pa je nevzdržen zaključek sodišča prve stopnje, da bi naj tožnik kršil določbo 35. člena ZDR. Ž., ki je izpovedala celo vrsto neresnic, ki povrh vsega kažejo na to, da tudi mesta Postojne ne pozna, si je enostavno izmislila okolnosti, ki bi naj škodile ugledu tožene stranke in spravile v nevarnost koncesijo iste. Delavci tožene stranke v Postojni nimajo preskrbljene malice med delovnim časom in odmor si lahko vzamejo v trajanju 30 minut po 10:00 uri dopoldne. Vsi delavci od nastopa dela do odhoda domov so v delovnih oblačilih toženke in v smetarskih vozilih očitno ne morejo imeti osebne garderobe. Tako vsi delavci, vsak delovni dan, gredo malicat v javne lokale, ali si kupit v trgovino sendviče oziroma hladne prigrizke ter nato v javni lokal, kjer stopijo na pijačo in si s tem omogočijo, da pri jedi sedijo za mizo oziroma pojedo ob šankih. Brez dvoma je razumljivo, da v smetarskih vozilih ne morejo jesti in počivati tistih pol ure. Zato je sklep, da je z vstopom v javni lokal v delovni obleki toženke, tožnik krnil toženkin ugled, brezpredmeten. Takšna trditev je naravnost zlobna, saj bi morala tožena stranka poskrbeti za možnost prehrane med delom v njenih prostorih, da ne bi bili njeni delavci prisiljeni malicati kjerkoli na terenu. Tožnik je kupil v majhni trgovini, v sestavi katere je citiran bife X, sendvič (sredi blokovskega naselja) in poskrbel, da ni bil na očeh več ljudi. Očitek, da bi se naj grdo vedel do sodelavcev M. in B., se je izkazal kot neresničen. Ker vsi delavci toženke, ki so prisiljeni malicati tam, kjer pač med delom so, je očitek o krnjenju ugleda toženke, za lase privlečen. Stoječega vozila toženke pred lokalom X ni bilo, kar so potrdile vse priče, saj je pred lokalom le majhen zunanji vrt s tremi, štirimi mizami v poletnem času, ob vrtu je pločnik in šele zatem parkirišče, ki je oddaljeno najmanj 14 do 15 metrov. Ker sodišče ni dalo možnosti izpovedbe tožniku kot stranki v postopku, pričo H. pa je zavrnilo, je dejansko stanje ostalo v veliki meri neraziskano, na novote postopka, izpovedane s strani Ž., pa tožnik ni mogel odgovarjati, niti izpovedati. Neresnične okolnosti kršitve 35. člena ZDR pa so v celoti nedokazane, brez kakršnekoli dejanske podlage, pa vendar jim je sodišče verjelo. Tožnik je sicer z dela izostal tri ure in en delovni dan, to delo je v celoti nadomestil, z delom na dan dopusta dne 15. 1. 2007 in 16. 1. 2007, do izostanka pa je prišlo zaradi dejanske zmote tožnika, ki je mislil, da ga šikanira sodelavec, torej ni izostal iz krivdnih ali malomarnostnih razlogov, zato je citirana kršitev kvečjemu disciplinska kršitev, ne pa razlog za izredno odpoved po 111. členu ZDR. Tožnik, kot so povedali njegovi sodelavci, še posebej M., je izredno priden delavec, pri toženi stranki zaposlen skupno 21 let, nikdar ni bil v disciplinskem postopku in pred tem ni bil nikdar pisno opozorjen zaradi kateregakoli disciplinskega prekrška ali očitka kršenja pogodbe o zaposlitvi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistveno kršitev pravil postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ocenilo, da je tožnik kršil določila 31., 32. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in da so bili podani vsi razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, postopek izredne odpovedi pa zakonito izpeljan. Pri tem se je postavilo na stališče, da je pravno pomembno, da: ? je dne 11. 1. 2007 zamudil s prihodom na delo, ker je prišel na delo 7:15 uri, čeprav bi moral pričeti z delom ob 6:30 uri; ? tožnik tega dne ni v celoti opravil svojega dela, ker je naslednji dan še kakšni dve uri delal njegov sodelavec; ? nadalje tožnik ni opravljal dela na kraju in v času, kot sta mu bila določena za izvajanje dela, saj je predpostavljena D.Ž. ugotovila, da se je tožnik med delovnim časom nahajal v gostinskem lokalu v X, čeprav je po telefonu zatrjeval, da razvaža posode po X. Zahtevala je, da se takoj vrne v operativni center, vendar se po njeni zahtevi ni ravnal, zato je poslala po njega dva sodelavca. Tožnik pa se s sodelavci ni hotel vrniti v podjetje.

Ugotovilo je, da je tožnik samovoljno nalagal na službeno vozilo kosovne odpadke, čeprav mu je bilo po potnem nalogu naloženo drugo delo. Ocenilo je, da tožnikovo ravnanje z dne 11. 1. 2007, ko je bil vsaj od 12:00 ure dalje v gostinskem lokalu namesto na delovnem mestu ter 12. 1. 2007, ko na delo sploh ni prišel, predstavlja take kršitve zakonskih in pogodbenih obveznosti, da je izredna odpoved utemeljena. Čeprav ni izkazano, da bi tožnik pred tem dogodkom v kakšnem disciplinskem postopku ali da bi mu bila dana kakšna pisna opozorila v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, pa je štelo za odločilno izpoved nadrejenih delavcev, da je večkrat zamujal na delo, in da so ga zaradi tega pogosto klicali domov. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri podaji izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni storila formalnih nepravilnosti in da je postopek v zvezi s to odpovedjo izvedla v skladu z določbami ZDR (člen 83/2, 86, 87, 110, 111). V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje odpovednega razloga oziroma, da ta ni pisno obrazložen. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 1. 2007 (priloga A6) namreč jasno izhaja, da tožena stranka tožniku izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi zaradi kršenja obveznosti iz delovnega razmerja, naklepnih hudih kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih je storil (naštetih je devet kršitev). Res je, da tožena stranka pri podaji izredne odpovedi ni citirala 2. alinee 1. odstavka 111. člena, vendar samo iz tega razloga izredna odpoved še ni nezakonita.

Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče zaslišanju tožnikove predpostavljene namenilo kar dve uri časa, izpovedala je vrsto novih okolnosti in novih podatkov, tožnik pa ni imel možnosti podati svoje izpovedbe, ker ga sodišče ni hotelo zaslišati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati "utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved" (2. odstavek 82. člena ZDR). V povezavi z 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR to pomeni, da mora biti (ob navedeni obliki krivde) hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in morebitnih drugih okoliščinah konkretnega primera takšna, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Način storitve in vrsta kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti morata biti taki, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem. Gre za predvsem za takšno porušenje ali bistveno omajanje medsebojnega razmerja strank pogodbe o zaposlitvi, da njuno nadaljnje delo in sodelovanje nista več mogoči. Sama kršitev pogodbe o zaposlitvi mora biti taka, da pomembno vpliva na poslovanje delodajalca, na njegove odnose do strank na področju trga, na medsebojne odnose v podjetju in podobno. Prva okoliščina je osebne, druga stvarne narave in je na obstoj dokazanosti utemeljenega razloga, ki opravičuje izredno odpoved, sklepati iz obeh navedenih vidikov. Vsaka kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti ne more pomeniti razloga iz 2. odstavka 82. člena ZDR. Tako je na primer vprašljivo, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če gre za majhen pomen kršitve in če je tudi napoved za nadaljnjo sodelovanje strank lahko ugodna, če so pravilno vrednotene okoliščine, ki so za to pomembne, na primer (dolgoletno, uspešno in zadovoljivo sodelovanje med strankama, dotedanja neoporečnost delavca, njegova zvestoba in privrženost delodajalcu, ustrezno delo delavca po obsegu in kakovosti in podobno).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku zaslišati tožnika, da se bo lahko izjasnil o obširni izpovedi priče predpostavljene D.Ž. in drugih zaslišanih prič, da bo lahko ugotavljalo dejstva, ki bodo potrdila ali zanikala obstoj navedenih pogojev (iz 82., 110. in 111. člena ZDR) za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem bo treba upoštevati tudi določbe 285. člena ZPP in 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). S kršitvijo ne more biti izključno pomembno dejanje samo, temveč tudi njegov pomen in posledice za delodajalca ob upoštevanju tožnikovega dosedanjega dela v najširšem smislu. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti ali je resnično zatrjevanje tožnika, da je po telefonu spornega dne javil ugovore nekaterih strank, za katere mu zjutraj tožena stranka ni izdala nalepk, ker so tega dne zmanjkale in vprašal, ali naj jim posode brez nalepk kljub temu dostavi. Prav tako bo moralo ugotoviti, kakšno delo je sodelavec naslednjega dne v dveh urah opravil namesto tožnika, oziroma ali je v resnici dostavil posode le-tistim, ki posod niso imele zaradi manjkajočih nalepk, torej brez krivde tožnika. Nesporno je bilo ugotovljeno, da se tožnik dne 11. 1. 2007 po 12:00 uri ni vrnil na delo in da je 12. 1. 2007 neupravičeno izostal z dela. Pri tem pa ni nepomembno, če je tožena stranka tožniku v času odobrenega dopusta dovolila, da je v celoti delo teh izostankov nadoknadil dne 15. 1. 2007 in 16. 1. 2007, kakor tudi, da je bil zaposlen pri toženi stranki 21 let, da nikdar ni bil v disciplinskem postopku ali pisno opozorjen zaradi kateregakoli disciplinskega prekrška, ter da je med delavci veljal za izjemno pridnega delavca. Ker sodišče prve stopnje dokazov tožnika ni izvajalo, in je preuranjeno zaključilo, da je njegov tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljen, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožnika in morebiti z njegove strani predlagano pričo in nato ponovno odločiti, poleg tega pa bo moralo odločiti še o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravdnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena ZDSS-1 odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti pritožbenemu sodišču. Za "odpravo nepravilnosti" po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenje od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1. Ker sodišče prve stopnje, kljub dokaznemu predlogu tožnika, njega ni zaslišalo, mu je s tem odvzelo pravico do izjave. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v skladu z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka, tožnika zasliši sodišče prve stopnje, njegovo izpovedbo dokazno oceni, morebiti pa izvede tudi druge dokaze in na podlagi tega ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V takšnem primeru bi bila dokazna ocena teh dokazov podvržena presoji pritožbenega sodišča. S tem pa strankam tudi ne bi bila odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki ga bi ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravnega sredstva, ki ga ugotovi sodišče druge stopnje na obravnavi, ZPP ne predvideva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP s predmetnim sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.