Jedro

Po 88. členu ZDen je ničen vsak pravni posel o razpolaganju z nepremičnino, sklenjen po uveljavitvi ZDen, glede katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka kot prodajalec dolžna z vsakim od tožnikov skleniti prodajno pogodbo za v izreku izpodbijane sodbe navedena stanovanja, ki se nahajajo v večstanovanjskih stavbah na naslovu M. 15 in M. 15a v L.i, tožniki kot kupci pa se toženki zavezujejo plačati kupnino, pri čemer se uporabljajo določila Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami), ter da je toženka dolžna tožnikom izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na kupljenih nepremičninah. Odločilo je še, da so tožniki dolžni povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 1.590,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujejo tožniki. Uveljavljajo vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka. Navajajo, da ni sporno, da je bila za nepremičnino, ki je predmet spora, vložena zahteva za denacionalizacijo in da denacionalizacijski postopek še ni končan. Vendar pa menijo, da dejstvo, da denacionalizacijski postopek še poteka, še ne pomeni, da obstaja tudi dolžnost vrnitve nepremičnine v tem postopku. V skladu z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami; v nadaljevanju ZDen) je namreč prepovedano razpolaganje le s tistimi nepremičninami, za katere obstoji dolžnost vrnitve po ZDen. Zato zgolj dejstvo, da poteka denacionalizacijski postopek, še ne pomeni ovire za razpolaganje z nepremičnino. Vprašanje, ali je toženki prepovedano razpolaganje s spornimi stanovanji, je tako odvisno od vprašanja, ali obstoji dolžnost vrnitve teh stanovanj v denacionalizacijskem postopku. To pa predstavlja predhodno vprašanje, ki ga lahko sodišče reši samo ali pa prekine postopek do rešitve tega vprašanja s strani pristojnega organa. Poudarjajo, da so natančno pojasnili in dokazali, da je denacionalizacijski zahtevek neutemeljen, saj pri sporni nepremičnini ne gre za nepremičnino, ki bi bila podržavljena na podlagi predpisov iz 3. člena ZDen. V zvezi s tem so predložili tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1692/94. Toženka je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba v celoti neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Predlaga tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot to navaja pritožba, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila za nepremičnini (večstanovanjski stavbi na naslovu M. 15 in 15a v L.), v katerih se nahajajo stanovanja, glede katerih zahtevajo tožniki sklenitev kupoprodajne pogodbe, vložena zahteva za denacionalizacijo in da denacionalizacijski postopek še ni končan. Tožniki so navajali, da je ta denacionalizacijski zahtevek neutemeljen, pri čemer vztrajajo tudi v pritožbi. Vendar pa v zvezi s to trditvijo sodišču prve stopnje niso posredovali niti opravilne številke denacionalizacijskega spisa, niti na poziv sodišča prve stopnje niso navedli listin le-tega, ki bi lahko dokazovale zatrjevane ovire za vrnitev nepremičnin (glej 212. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

V zvezi z neutemeljenostjo denacionalizacijskega zahtevka pa se tožniki neutemeljeno sklicujejo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1692/94 z dne 20.4.1995, s katero je bilo sicer res ugodeno tožbenemu zahtevku na sklenitev kupoprodajne pogodbe glede stanovanja, ki se prav tako nahaja v sporni nepremičnini na naslovu M. 15 v L.. Vendar pa iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da v času sojenja še ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo te nepremičnine. Prav dejstvo, da je bila glede nepremičnin, ki so predmet te pravde, vložena zahteva za denacionalizacijo in da ta denacionalizacijski postopek še ni končan, pa utemeljuje pravilnost izpodbijane odločitve (zavrnitev tožbenega zahtevka). V skladu z 88. členom ZDen je namreč ničen vsak pravni posel o razpolaganju s premoženjem, glede katerega obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve, sklenjen po dnevu uveljavitve ZDen. V skladu z ustaljeno in enotno sodno prakso navedeno zakonsko določilo govori o obstoju možnosti vrnitve in ne o (že) konkretno ugotovljeni dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. Določilo 88. člena ZDen zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Po 88. členu ZDen je tako ničen vsak pravni posel o razpolaganju z nepremičnino, sklenjen po uveljavitvi ZDen, glede katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, pri čemer sodišče ne ugotavlja obstoja ovir za vrnitev premoženja v naravi, pač pa je to stvar odločanja upravnega organa v denacionalizacijskem postopku. Vse do pravnomočne odločitve upravnega organa v denacionalizacijskem postopku, da se premoženje ne vrne, je razpolaganje z nepremičninami prepovedano s sankcijo ničnosti pravnega posla (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 331/2006, II Ips 388/2003, II Ips 741/2009, ter sodbi in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 4068/2009, I Cp 2351/2009, I Cp 887/2009). Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za stanovanja, glede katerih je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, o kateri še ni bilo odločeno, saj bi bilo v nasprotnem primeru razpolaganje s spornimi stanovanji v skladu z 88. členom ZDen nično.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije toženka sama svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).