Jedro

Iz odločbe o uporabnem dovoljenju, ki je javna listina, izhaja, da je tožeča stranka na objektu, za katerega je bil vložen zahtevek za denacionalizacijo, opravila rekonstrukcijo, ne pa, da je objekt zgradila na novo. Zato obstoji dolžnost vrnitve v naravi, upravičenka pa mora zavezanki plačati odškodnino za večvrednost objekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.1.1999; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo predlog stranke z interesom A.Č., pravne naslednice denacionalizacijske upravičenke A.G. (v tem upravnem sporu: prizadeta stranka), za povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je z navedeno odločbo v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 284/95-2 z dne 4.12.1998, zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 24.4.1996. S to odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se nepremičnina, ki je vknjižena kot družbena lastnina v upravljanju Občine L.C., vl. št. 118 k.o. S.P. (sedaj T.) vrne upravičenki A.G., roj. 5.5.1905 in umrli 11.5.1971, z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljenega dela nepremičnine, ki v naravi predstavlja dvoriščni objekt na P.n. v L. ter dvoriščnem objektu pripadajoči ustrezni del na zemljišču parc. št. 25/1, vl. št. 118 k.o. T. (1. točka izreka); zavezanka za vrnitev nepremičnin je tožeča stranka (2. točka izreka); pravna naslednica upravičenke A.Č. iz B. mora plačati zavezanki Mestni občini L. 32.403 DEM v 10 letih od pravnomočnosti odločbe, po 270,024 DEM mesečno v tolarski protivrednosti na dan zapadlosti, s pripadajočimi obrestmi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje vztraja pri svojem stališču, ki ga je zapisalo že v sodbi, št. U 284/97 z dne 4.12.1998, glede pravnega nasledstva tožeče stranke po nekdanji Občini L.C. Vztraja pa tudi pri svojem stališču, ki ga je izrazila v navedeni sodbi, da gre v obravnavanem primeru za isto nepremičnino, kot je bila podržavljana upravičenki A.G., seveda zaradi vlaganj tožeče stranke s povečano vrednostjo, kar je organ prve stopnje v svoji odločbi v skladu s 26. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) že upošteval. Objekt, ki ga zahteva prizadeta stranka, je ostal enak po zasnovi in obliki kot v času nacionalizacije, enakih zunanjih izmer, višinskih gabaritov in v pogledu funkcionalnosti. Upravna dovoljenja za prenovo objekta rušenja niso dovoljevala. Prekoračitev upravnega dovoljenja bi pomenila razpolaganje z objektom v smislu 88. člena ZDen.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da o zadevi samo odloči tako, da denacionalizacijski zahtevek zavrne. Vztraja pri svojih tožbenih trditvah, da gre pri spornem objektu za novogradnjo. V izvedeniških mnenjih je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bil objekt zaradi popolne prenove dejansko porušen. Za poseg so bila izdana vsa dovoljenja in inšpekcija ni nikoli nasprotovala taki adaptaciji in dela ni ustavila. Objekt, ki je bil nacionaliziran, je bil zgrajen še v prejšnjem stoletju in v tako slabem stanju, da ga je bilo treba porušiti, saj celovita prenova ni bila možna. Vsekakor pa upravičenec po veljavni sodni praksi ne more dobiti v last in posest nekaj, kar ob denacionalizaciji ni obstajalo. Prav tako ni jasno, zakaj je sedanji objekt več vreden in je zavezanka upravičena do odškodnine, če gre res za protipravno dejanje. Treba bi bilo ugotoviti, da je objekt novogradnja in zaradi nezmožnosti v naravi upravičenki pripada odškodnina.

Tožena in prizadeta stranka ter Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa odgovorov na pritožbo niso vložili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

V tem upravnem sporu je sporna vrnitev objekta v naravi, ki ga je tožeča stranka (oziroma njen najemnik) po vložitvi zahteve za denacionalizacijo prenovila. Pri tem tožeča stranka zatrjuje, da ga je ob prenovi zaradi njegove dotrajanosti porušila in zgradila na novo. Sporno je torej, ali je objekt, katerega vrnitev je bila zahtevana v naravi z zahtevo za denacionalizacijo, ob odločanju upravnih organov še obstajal, ali pa je bil zgrajen nov objekt in zato namesto vrnitve v naravi obstaja le dolžnost plačila odškodnine.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni upravni organ odločal o denacionalizacijskem zahtevku prizadete stranke na podlagi opravljene ustne obravnave, listin v upravnih spisih in opravljenih dveh cenitvah sporne nepremičnine. Med listinami v upravnih spisih je tudi odločba Komiteja za urejanje prostora Občine L.C. z dne 20.5.1992, s katero je navedeni upravni organ izdal investitorju I. d.o.o. dovoljenje za uporabo prenovljenega objekta P.n. v L. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje izdal to odločbo - uporabno dovoljenje - na predlog komisije za tehnični pregled, ki je dne 4.2.1992 pregledala rekonstruirani objekt in ugotovila, da so dela izvedena v skladu z lokacijsko odločbo z dne 1.4.1992, tehnično dokumentacijo in gradbenim dovoljenjem z dne 22.5.1992. Iz odločbe o uporabnem dovoljenju po presoji pritožbenega sodišča torej nedvoumno izhaja, da je bila na spornem objektu izvedena rekonstrukcija objekta in ne gradnja novega objekta ter da so bila dela izvedena v skladu z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem. Odločba o uporabnem dovoljenju je javna listina, katere resničnost ni bila pravnomočno izpodbita oziroma je tožeča stranka ni niti poskušala izpodbijati. Zato jo je moralo tudi pritožbeno sodišče upoštevati kot dokaz o rekonstrukciji objekta.

Tožeča stranka je z rekonstrukcijo objekta, za katerega je obstajala dolžnost vrnitve, in je bil že vložen zahtevek za denacionalizacijo, prišla do neupravičenega sklepa, da gre za nov objekt, za katerega ne obstoji dolžnost vračanja v naravi. Zaradi neupravičenega ravnanja tožeče stranke, ki je bilo v nasprotju z določbo 88. člena ZDen, upravičenka do denacionalizacije po stališču pritožbenega sodišča ne sme trpeti nobenih posledic. Z rekonstrukcijo hiše tožeča stranka dolžnosti vrnitve ni bila oproščena, pripada pa ji denarna odškodnina za večvrednost objekta, kar je organ prve stopnje pravilno tudi upošteval. Tožeča stranka pa glede višine odškodnine, ki ji jo mora plačati prizadeta stranka, ni ugovarjala.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.