Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.
Tožba se zavrne.
Izpodbijana odločba
1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 16. 4. 2024, dopolnjene dne 19. 11. 2024, zaradi izplačila odškodnine in ustavitve vsesplošnega nasilja.
2.Kot izhaja iz obrazložitve, je tožnik po svoji skrbnici 16. 4. 2024 vložil prošnjo za BPP za vložitev tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi izplačila odškodnine in ustavitve vsesplošnega nasilja, skrbnica pa je 19. 11. 2024 predlog dopolnila s pobudo, da se tožniku dodeli odvetnik kot začasni zastopnik oziroma da se mu dodeli BPP za odpravo procesnih pomanjkljivosti.
3.Tožena stranka je tožnika 14. 11. 2024 pozvala, da predloži celotno dokumentacijo ter pojasni okoliščine in dejstva, zaradi katerih namerava vložiti tožbo. Tožnik je v dopolnitvi utemeljil tožbo, in sicer je navedel, da Državno odvetništvo ni upoštevalo splošno znanih dejstev o nezakonitih sodnih postopkih, v katerih je tožnik izgubil premoženje, podjetje, dediščino, dostojanstvo ter pričakovano brezskrbno prihodnost. Ker oblast RS ne spoštuje njegove stiske, trpi socialno stisko in in psihofizične bolečine. Pojasnil je, da je predsednici Državnega zbora RS vložil prošnjo za prostovoljno izplačilo škode v višini 10.000.000,00 EUR, prošnja pa je bila odstopljena Komisiji za peticije in človekove pravice, od katere ni prejel odgovora. Tožnik je 8. 9. 2022 pred Državnim odvetništvom RS podal zahtevek za mirno rešitev spora in predlagal ogled sodno zapečatene delavnice in vpogled v sodbe sodišč. Predlagani dokazi niso bili izvedeni, prav tako niso bila upoštevana psihiatrična mnenja, ki dokazujejo pravdno in procesno nesposobnost tožnika. Nadalje je tožnik navajal, da je postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 1014/98, na podlagi katerega od leta 2000 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod št. In 91/2000 poteka izvršba in v okviru katerega je bila sodno zapečatena delavnica. Poudaril je, da trpi socialno stisko in psihofizične bolečine, poštena odškodnina pa bi mu zagotovila dostojno življenje.
4.Tožena stranka je pojasnila, da je predlog za dodelitev BPP za določitev začasnega zastopnika z namenom odprave pomanjkljivosti prošnje neutemeljen, saj je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za postopek dodeljevanja BPP, ki pa je po vsebini in naravi upravni postopek, za kar v skladu s 26. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni mogoče dodeliti BPP.
5.Nadalje je izpostavila, da se v odškodninskem postopku, za katerega je tožnik zaprosil za dodelitev BPP, ne presojajo argumenti, ki so bili obravnavani v prejšnjem postopku, temveč se ugotavlja, ali je posamezniku škoda nastala zaradi samovoljnega ravnanja sodišča. Nekonkretizirane navedbe tožnika predstavljajo zgolj pavšalno nestrinjanje z odločitvami sodišč, pri čemer ni izkazal, da mu je škoda nastala s samovoljnim ravnanjem sodišč. Tožena stranka je pojasnila, da je stališče sodne prakse, da tudi nepravilna sodna odločitev sama po sebi ne pomeni protipravnosti, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost države. Tožnik bi moral zatrjevati, da zakonska določba ni bila uporabljena oziroma je bil predpis namerno razlagan v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, nepravilnost sodnih odločitev pa bi moral uveljavljati v okviru rednih in izrednih pravnih sredstev.
6.Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožnik s kršitvami, ki naj bi utemeljevale odškodninsko odgovornost države, nima verjetnih izgledov za uspeh in je prošnja tožnika neutemeljena.
Trditve strank
7.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov in zaradi " očitne žaljivosti ter izkrivljanja resnice in prava s strani ... Okrožnega sodišča v Ljubljani A. A.". Sodišču je predlagal, da v senatu opravi glavno obravnavo, na kateri naj poleg tožnika po potrebi zasliši skrbnico, predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, opravi ogled sodno zapečatene delavnice in strojev tožnika ter drugih posledic tridesetletnega vsesplošnega nasilništva oblasti na vseh človekovih pravicah in svoboščinah tožnika, ki tožniku ogrožajo življenje in nato izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zavrnjeni prošnji tožnika z dne 16. 4. 2024.
8.Po mnenju tožnika je z izpodbijano odločbo podpredsednica sodišča prošnjo, s katero je tožnik skušal uresničiti ustavno pravico iz 26. člena Ustave RS, zavrnila brez upoštevanja splošno znane resnice in prava ter z zlorabo moči, izpodbijana odločba pa temelji na zlorabi tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Tožnik navaja, da so mu tožena stranka in službe za BPP Upravnega sodišča ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani nezakonito zavračale prošnje za BPP. Država mu je poleg premoženja vzela tudi poslovno sposobnost za nastopanje pred organi in sodišči, zaradi spremembe ZBPP pa se mu zaradi odvzete poslovne sposobnosti ne dodeli izjemna BPP. S tem mu ni zagotovljena pravica iz 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) zoper nepravilne in nezakonite odločbe organov, kar se bo ugotovilo z zaslišanjem predsednika Višjega sodišča v Ljubljani. Sam si nikoli ni mogel privoščiti odvetnika v sodnih postopkih, bil je brez premoženja, duševno bolan in brez socialne varnosti. V sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ni zasledil primera, ko bi sodišča izvajala vsesplošno nasilje na duševno bolnih in nemočnih ljudeh. Tožnik trdi, da so izpolnjeni vsi pogoji za odločanje po 65. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), resnično stanje pa je Upravnemu sodišču splošno znano.
9.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču je poslala upravne spise zadeve.
Sodna presoja
10.Tožba ni utemeljena.
11.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:
12.Iz prvega odstavka 24. člena ZBPP izhaja, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, in sicer (med drugim), da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Skladno s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, oziroma, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.
13.Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Tudi po presoji sodišča je organ pravilno presodil, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.
14.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožnika v postopku izrecno pozvala, naj dopolni vlogo tako, da predloži celotno dokumentacijo, na podlagi katere namerava vložiti tožbo za plačilo odškodnine in ustavitev vsesplošnega nasilja ter pojasni okoliščine in dejstva, zaradi katerih namerava vložiti tožbo zoper Republiko Slovenijo.
15.Kljub pozivu se tožnik v odzivu ni vsebinsko opredelil do tožbenih razlogov in je le pavšalno navajal, da so sodišču podatki iz 32. člena ZBPP že znani. Ni pojasnil okoliščin in dejstev, ki bi utemeljevali tožbo zoper Republiko Slovenijo, skliceval se je le na splošno znana dejstva o nezakonitih postopkih in na nekonkretizirane stiske in bolečine, ne da bi utemeljil odškodninsko odgovornost države.
16.Tudi v tožbi tožnik le na splošno navede, da naj bi tožena stranka oziroma v njenem imenu podpredsednica sodišča z zlorabo uradne moči in izkrivljanjem prava ter napačno uporabo tretjega odstavka 24. člena ZBPP zavrnila njegovo prošnjo, da se osebam z odvzeto poslovno sposobnostjo ne more dodeliti izjemna BPP (pri čemer sodišče pripominja, da tožnik za izjemno BPP sploh ni zaprosil), pri tem pa ne konkretizira in tudi določno ne prereka ugotovitve tožene stranke.
17.Tožena stranka je torej utemeljeno zaključila, da tožnik z vložitvijo prošnje za dodelitev BPP za tožbo zoper Republiko Slovenijo nima verjetnih izgledov za uspeh in da je prošnja neutemeljena. To pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, kar narekuje zavrnitev prošnje.
18.Tožnik v tožbi uveljavlja tudi kršitev določenih ustavnih pravic in kršitev členov EKČP, vendar teh očitkov z ničemer ne konkretizira, zato njihov preizkus ni možen.
19.V zvezi s predlogom skrbnice za dodelitev odvetnika sodišče ugotavlja, da je bila tožniku s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012, delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Z odločbo Centra za socialno delo Domžale (v nadaljevanju CSD Domžale) št. 1221-278/2017/123 z dne 21. 2. 2018, je bilo odločeno, da se CSD Domžale s pravnomočnostjo odločbe razreši dolžnosti skrbnika, nadalje, da se s pravnomočnostjo odločbe za skrbnico imenuje B. B. ter da je dolžnost skrbnice zastopati varovanca pred sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Za te aktivnosti oziroma dejanja torej vlagatelj nima pravdne sposobnosti (77. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in tako sam ne more oziroma ne sme opravljati procesnih dejanj v sodnih postopkih. Ker je tožnik v obravnavani zadevi veljavno zastopan po skrbnici B. B. (ki kot skrbnica doslej ni bila razrešena), pa ni mogoče slediti predlogu za zagotovitev odvetnika v smislu začasnega zastopnika tožnika, saj razlogi za to niso izkazani.
20.Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
21.Tožnik je v tožbi predlagal, da v zadevi odloča senat. Sodišče predlogu tožnika ni sledilo, saj v zadevi ni izkazan noben izmed razlogov za senatno sojenje po drugem odstavku 13. člena ZUS-1.
22.Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je v primeru, ko stranka ne navaja nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, načeloma možna tudi odločitev brez glavne obravnave
1Sklep Vrhovnega sodišča I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 (16. točka obrazložitve).
2Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 (13. točka obrazložitve).
in taka izjema od obveznosti glavne obravnave ni v nasprotju z zahtevami poštenega postopka iz 22. člena Ustave (saj sodišče v takem primeru obravnava le pravna vprašanja).
23.Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Tožnik ni prerekal dejanskega stanja, prav tako pa ni pojasnil, katera dejstva naj se s predlaganimi dokazi dokažejo. Skliceval se je na "očitne žaljivosti ter izkrivljanja resnice in prava s strani ... Okrožnega sodišča v Ljubljani A. A.", pri tem pa ni pojasnil, s čim se to izkazuje, zakaj bi bilo to relevantno in kako bi to s predlaganimi dokazi dokazal. Nadalje je izpostavil, da je tožena stranka zlorabila tretji odstavek 24. člena ZBPP, s čimer se sodišče ne strinja, kar je že obrazložilo (15. do 17. točka te sodbe). Tožnik se je skliceval tudi na nezakonito zavrnjene prošnje za BPP s strani slovenskih sodišč, vendar ni navedel, katere prošnje so bile nezakonito zavrnjene. Tožnik tudi navaja, da mu zaradi odvzema poslovne sposobnosti ni zagotovljena pravica do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva, kot ju določa EKČP. Sodišče pripominja, da tožniku te pravice niso kršene, saj ima zaradi delno odvzete poslovne sposobnosti skrbnico, kar je že pojasnilo v 19. točki te sodbe. Kaj naj bi se v zvezi s tem ugotovilo z zaslišanjem predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, pa tožnik ni pojasnil.
Sodišče meni, da tožnik ni navedel nobene pravno pomembne dejanske okoliščine. Relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko tako očitno ni sporno. Iz tega razloga sodišče ni izvedlo tožnikovih dokaznih predlogov (ogled sodno zapečatene delavnice ter drugih posledic vsesplošnega nasilništva, zaslišanje skrbnice, tožnika in predsednika Višjega sodišča v Ljubljani in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi), ker so glede na nesporno dejansko stanje zadeve, ki je utemeljevalo zavrnitev prošnje za BPP, nerelevantni.
-------------------------------