Jedro

Ob obstoju instituta ugotovitvene tožbe ni potrebe po konstruktu tožbenega zahtevka, s katerim bi se toženca sililo v podajo izjave volje, s katero prizna obstoj ali neobstoj določene pravice ali pravnega razmerja. Takšen tožbeni zahtevek je treba obravnavati kot ugotovitveni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj določene pravice ali pravnega razmerja, v konkretnem primeru kot zahtevek, da sodišče ugotovi, da druga toženka nima pravice do zneska iz bančne garancije.

V obravnavani zadevi je cilj, ki ga tožeča stranka zasleduje z vložitvijo ugotovitvene tožbe, preprečiti, da bi prva toženka drugi toženki na njeno zahtevo za unovčenje bančne garancije z dne 17. 4. 2013 izplačala znesek iz bančne garancije. Isti cilj bi lahko tožeča stranka dosegla z dajatveno tožbo, s katero bi zahtevala, da se prvi toženki prepove, da drugi toženki izplača znesek iz bančne garancije. Ker ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatveno tožbo, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala obstoja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ki jo je vložila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožniki so dolžni solidarno povrniti drugi toženki njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.461,07 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero tožeča stranka uveljavlja naslednje zahtevke: „Ugotovi se, da je zahtevek za plačilo po garanciji za dobro izvedbo posla št. G-3442/12 na znesek 600.000,00 EUR z dne 17. 4. 2013, podan s strani drugotožene stranke Agencija za privatizacijo Republike Srbije prvotoženi stranki banki B., d. d. (sedaj C., d. d.), ničen. Ugotovi se, da je bančna garancija „Performance bond no. G-3442/12“ izdajatelja B., d. d., z dne 24. 1. 2012, prenehala veljati z iztekom dne 17. 3. 2017. Drugotožena stranka Agencija za privatizacijo Republike Srbije je dolžna podati prvotoženi stranki B., d. d. (sedaj C., d. d.) izjavo, s katero bo prvotoženo stranko odvezala odgovornosti iz naslova bančne garancije „Performance bond no. G-3442/12“ izdajatelja B., d. d., z dne 24. 1. 2012, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Tožnikom je naložilo, da so dolžni v roku 15 dni solidarno povrniti prvi toženki stroške v višini 2.269,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje. Tožnikom je naložilo, da so dolžni v roku 15 dni solidarno povrniti drugi toženki stroške v višini 2.330,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje.

2. Zoper izpodbijani sklep se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti in da vse stroške tega pravdnega postopka naloži v plačilo toženima strankama skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izvršljivosti odločbe o stroških dalje do plačila.

3. Druga toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne, tožečim strankam pa solidarno naloži vračilo stroškov tega postopka.

4. Druga toženka je dne 12. 9. 2022 in 13. 9. 2022 vložila dopolnitev odgovora na pritožbo. Pritožba tožeče stranke je bila drugi toženki po pooblaščencu vročena dne 7. 7. 2022. 15-dnevni rok za vložitev odgovora na pritožbo se je iztekel dne 23. 8. 2022. Dopolnitev odgovora na pritožbo z dne 12. 9. 2022 in 13. 9. 2022 je zato prepozna in je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je prvotna druga toženka Agencija za privatizacijo Republike Srbije 17. 4. 2013 na prvo toženko naslovila zahtevo za izplačilo bančne garancije za dobro izvedbo posla št. G-3442/12. Okrajno sodišče v Ljubljani je na predlog prve tožnice izdalo Sklep o začasni odredbi Z 131/2013 z dne 19. 4. 2013, s katerim je prvi toženki prepovedalo plačilo iz bančne garancije prvotni drugi toženki. Do konca glavne obravnave znesek bančne garancije še ni bil izplačan. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožba ni dopustna, zato jo je zavrglo.

7. S 1. točko tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je zahtevek za plačilo po garanciji za dobro izvedbo posla z dne 17. 4. 2013, podan s strani druge toženke prvi toženki, ničen. Z 2. točko tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je bančna garancija „Performance bond no. G-3442/12“ izdajatelja B., d. d., z dne 24. 1. 2012, prenehala veljati z iztekom dne 17. 3. 2017. S 3. točko tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva, da sodišče drugi toženki naloži, da je dolžna podati prvi toženki izjavo, s katero jo bo odvezala odgovornosti iz naslova bančne garancije „Performance bond no. G-3442/12“ izdajatelja B., d. d., z dne 24. 1. 2012. 8. Pri presoji objektivne identitete je pomembna identiteta zahtevkov, ne pa njihovih ubeseditev. Pritožbeno sodišče meni, da sta zahtevka v 1. in 2. točki tožbenega zahtevka, čeprav sta ubesedena nekoliko drugače, v resnici identična. Tožeča stranka z obema zahtevkoma zasleduje ugotovitev, da druga toženka nima pravice do zneska iz bančne garancije. To smiselno priznava tudi sama tožeča stranka v pritožbi, ko navaja, da s tem, ko uveljavlja ugotovitev ničnosti zahteve po unovčitvi bančne garancije, uveljavlja ugotovitev neobstoja pravice toženih strank, da uveljavijo upravičenje iz bančne garancije, ter da z zahtevkom, ki meri na ugotovitev, da je bančna garancija prenehala veljati z iztekom dne 17. 3. 2017, uveljavlja posledico, da je druga toženka neupravičena do unovčitve bančne garancije.

9. S 3. točko tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva, da sodišče drugi toženki naloži, da je dolžna podati prvi toženki izjavo, s katero jo bo odvezala odgovornosti iz naslova bančne garancije. Ta zahtevek je dajatveni zahtevek za podajo izjave volje, vendar se po presoji pritožbenega sodišča samo navidezno razlikuje od ugotovitvenih zahtevkov v 1. in 2. točki tožbenega zahtevka. S tem zahtevkom tožeča stranka zahteva, da sodišče na podlagi ugotovitve, da druga toženka nima pravice do zneska iz bančne garancije, drugi toženki naloži, da prvi toženki poda izjavo, s katero jo bo odvezala odgovornosti iz naslova bančne garancije. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ob obstoju instituta ugotovitvene tožbe ni potrebe po konstruktu tožbenega zahtevka, s katerim bi se toženca sililo v podajo izjave volje, s katero prizna obstoj ali neobstoj določene pravice ali pravnega razmerja. Takšen tožbeni zahtevek je treba obravnavati kot ugotovitveni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj določene pravice ali pravnega razmerja, v konkretnem primeru kot zahtevek, da sodišče ugotovi, da druga toženka nima pravice do zneska iz bančne garancije. Ob takšnem razumevanju zahtevka v 3. točki tožbenega zahtevka pa je ta identičen zahtevku v 1. in 2. točki tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je vse tri zahtevke treba šteti za ugotovitvene zahtevke, s katerimi tožeča stranka zahteva ugotovitev, da druga toženka nima pravice do zneska iz bančne garancije.

10. Drugi odstavek 181. člena ZPP določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Pravni interes je posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, katere obstoj mora izkazati tožnik. Predpostavka pravnega interesa od tožnika zahteva izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnik nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj. V razmerju do dajatvene in oblikovalne sodbe je ugotovitvena sodba šibkejše pravno varstvo, saj slednja drugače od prvih dveh nima učinka izvršljivosti oziroma oblikovalnega učinka. Zato je enotno sprejeto stališče, da ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejše pravno varstvo.1

11. V obravnavani zadevi je cilj, ki ga tožeča stranka zasleduje z vložitvijo ugotovitvene tožbe, preprečiti, da bi prva toženka drugi toženki na njeno zahtevo za unovčenje bančne garancije z dne 17. 4. 2013 izplačala znesek iz bančne garancije. Isti cilj bi lahko tožeča stranka dosegla z dajatveno tožbo, s katero bi zahtevala, da se prvi toženki prepove, da drugi toženki izplača znesek iz bančne garancije. Ker ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatveno tožbo, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala obstoja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ki jo je vložila. Ker ni podana procesna predpostavka pravnega interesa, tožba tožeče stranke ni dopustna in jo je na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP treba zavreči. 12. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da podlage za dopustnost 3. točke tožbenega zahtevka ne daje niti določba 25. člena Enotnih pravil za garancije na poziv Mednarodne trgovinske zbornice (URDG), na katero se sklicuje tožeča stranka. Ta določba našteva pravne temelje oziroma pravna dejstva, ki povzročijo prenehanje obveznosti iz bančne garancije, in določa, da je eden od pravnih temeljev prenehanja obveznosti banke tudi izjava upravičenca, s katero banko odveže odgovornosti iz naslova bančne garancije. Vendar pa iz te določbe izhaja samo, da če upravičenec banki poda izjavo, s katero jo odveže odgovornosti iz naslova bančne garancije, bančna garancija preneha, ne določa pa obveznosti upravičenca, da poda takšno izjavo, posledično pa ne daje niti pravice od upravičenca zahtevati podajo takšne izjave. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da je podaja takšne izjave le eden od načinov prenehanja bančne garancije, ki pa ne more biti predmet tožbenega zahtevka.

13. Na podlagi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožeče stranke v celoti zavrglo, pravilna.

14. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ker so vsi tožniki solidarni zavezanci iz pogodbe o izdaji bančne garancije, ki je predmet obravnavane zadeve, je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 161. člena ZPP odločilo, da so solidarno odgovorni tudi za stroške, prisojene drugi toženki. Stroške pritožbenega postopka druge toženke je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife. Stroški druge toženke obsegajo nagrado za pritožbeni postopek v višini 1.177,60 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) v višini 20 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.461,07 EUR. Te stroške morajo tožniki solidarno povrniti drugi toženki v petnajstih dneh po vročitvi te sodne odločbe.

1 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 148, 149, 152.