Jedro

V III. kategorijo invalidnosti se po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa. Takšnega zdravstvenega stanja pri tožnici ne ugotavlja v izvidih nobeden od specialistov in tega tudi invalidska komisija II. stopnje, ob upoštevanju celotnega zdravstvenega stanja tožnice, ni ugotovila. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti, s priznanjem do dela s skrajšanim delovnim časom, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 27. 7. 2012 in prvostopna odločba št. ... z dne 18. 5. 2012, in da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se ji prizna pravica do dela s polovičnim delovnim časom, v svojem poklicu delavke brez kvalifikacije, od 18. 5. 2012 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče na prvem naroku sprejelo sklep, da se postavi izvedenec medicine dela, prometa in športa, pred tem pa se zaprosi za podajo dopolnilnega mnenja invalidsko komisijo II. stopnje. Meni, da je bila postavitev izvedenca za pravilno ugotovitev dejanskega stanja nujna, saj je toženec ugotavljal, da je tožnica zmožna za delo montaže kovinske galanterije in da pri njej ni invalidnosti, zdravnik - specialist medicine dela pa je ugotovil, da je zmožna za delo čistilke z omejitvami brez dviga rok nad horizontalo, da lahko prenaša bremena do 8 kg in ne sme delati v stalnih prisilnih držah. Zaradi takšnega mnenja tožnica ne more dobiti službe. Po prejemu dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, je tožnica nanj podala pripombe, do katerih se navedeni organ ni izrekel. Očita kršitev postopka, ker sodišče ni postavilo izvedenca. Meni, da dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje ne more biti objektivno, saj gre za mnenje organa toženca.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se pred postavitvijo izvedencev zaprosi za podajo dopolnilnega mnenja invalidske komisije in v kakšni sestavi specialistov naj bo sestavljena ter do katerih vprašanj naj se opredeli. Ne na tem naroku in niti kasneje sodišče prve stopnje ni sprejelo sklepa, da bo pridobilo mnenje izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, pač pa je na zadnji glavni obravnavi dokazni predlog za postavitev tega izvedenca kot nepotreben zavrnilo in zato navedlo tudi ustrezne razloge.

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZPP tako, da s sklepom odredi izvedbo določenih dokazov, tiste predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo ali pa so dokazani že z drugimi dokazi, pa jih zavrne in v sklepu tudi navede, zakaj jih je zavrnilo.

Po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in navedlo ključne razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Zato zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja kršitev določil postopka. Neutemeljen pa je tudi očitek, da dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje ne more biti objektivno zato, ker ga je podal izvedenski organ toženca. Dvom v objektivno podano mnenje invalidske komisije II. stopnje samo po sebi zato, ker ga je podal izvedenski organ toženca, ne more biti podan, ne da bi bili zato navedeni konkretni utemeljeni razlogi. Tožnica tudi v pripombah na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in potem na zadnji obravnavi, ni vztrajala pri izvedbi dokaza z izvedencem in ni uveljavljala očitane kršitve postopka (286.b člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev sprejelo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je temeljilo na medicinski dokumentaciji in temeljitem osebnem pregledu tožnice. V senatu so sodelovali tudi ustrezni specialisti in sicer specialist medicine dela in specialist ortoped. Ugotovila je, da ima tožnica sindrom karpalnega kanala, bolečine v križu in bolečine v vratu. Na osebnem pregledu je ugotovila korekten funkcionalni status gibal ter da ni atrofij dlanskega mišičja. RTG diagnostika je pokazala le začetne obrabne spremembe. Uspeh operativne razbremenitve utesnjenih živcev je invalidska komisija II. stopnje v funkcionalnem smislu ocenila za dobrega in da ne ugotavlja takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, tj. montaža kovinske galanterije oziroma za poklicno napredovanje in da zato pri njej ni invalidnosti.

V pripombah na mnenje je tožnica predlagala dopolnitev mnenja, v katerem naj invalidska komisija odgovori na vprašanje, katera dela je tožnica sploh še sposobna opravljati ter s kakšnimi stvarnimi in časovnimi omejitvami. Torej je predlagala dopolnitev mnenja tako, da bi invalidska komisija II. stopnje podala mnenje o preostali delovni zmožnosti, pri čemer sploh ni ugotovila zmanjšanja delovne zmožnosti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju glede funkcionalnega statusa gibal, dlanskega mišičja in uspeha operativne razbremenitve utesnjenih živcev v zapestju ter dodatno, da ima tožnica občasno bolečine v področju vratne ledvene hrbtenice, kjer pa je RTG diagnostika pred dvema letoma pokazala začetne obrabne spremembe in izvidov temeljitega osebnega pregleda, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 60. člena ZPIZ-1 pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom.

V III. kategorijo invalidnosti se po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa. Takšnega zdravstvenega stanja pri tožnici ne ugotavlja v izvidih nobeden od specialistov, vključno s specialistom medicine dela v zdravniškem spričevalu in tega tudi invalidska komisija II. stopnje ob upoštevanju celotnega zdravstvenega stanja tožnice, ni ugotovila.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.