Jedro

Za tožnico kot izvajalko del, ko je prejela vozilo v popravilo, ni bilo bistveno razmerje med leasingojemalko in leasingodajalko, pač pa to, da je vozilo, ki je bilo v lasti toženke, popravila in kasneje pravilno izstavila račun toženki, ki je tako zavezana za plačilo opravljenega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 133161/2011 z dne 20. 9. 2011 ohranilo v veljavi v prvi točki, kjer je toženi stranki naloženo, da tožeči plača v roku 8 dni 9.282,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2011 dalje do plačila, in v 3. točki (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.315,09 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba toženke je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožnica obrazložitvi k odločitvi sodišča prve stopnje očita predvsem to, da se ni opredelilo do trditve, da je popravilo vozila X naročila družba M. d. o. o. in da gre za popravilo, ki se nanaša na stroške obratovanja, kateri bremenijo leasingojemalca.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je toženka zavezana za plačilo stroškov popravila avtomobila, pravilno utemeljilo na pooblastilu z dne 11. 1. 2011. Iz le-tega namreč izhaja, da je toženka izvajalca del prosila, naj račun za popravilo naslovi nanjo, sama bo poravnala znesek DDV-ja, neto znesek pa bo poravnan s strani zavarovalnice. Dejstvo, da zavarovalnica zaradi soodgovornosti za nastalo škodo ni želela plačati celotnega zneska popravila, same zaveze toženke iz pooblastila ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka leasingodajalka avtomobila, katerega je tožnica popravila, da je bila družba M. d. o. o. leasingojemalka, ki je vozilo pripeljala k tožnici na popravilo, in da je toženka zavarovalnico X. in leasingojemalko pooblastila, da se zavarovalnina nakaže na račun izvajalca del, da pa naj se račun za plačilo izstavi njej sami. Pritožbenih navedb, kaj naj bi to pooblastilo pomenilo in da je bilo namenjeno le zavarovalnici, ne pa tudi tožnici, ni mogoče upoštevati, saj, kot že navedeno, je toženka izvajalca del (torej tožnico) izrecno prosila, naj izstavi račun nanjo, ne pa na družbo M., ki je bila leasingojemalka in za katero toženka trdi, da naj bi bila naročnik popravila. Prav tako nima pritožnica prav, ko zatrjuje, da bi morala tožnica preveriti pri zavarovalnici, ali bo popravilo vozila plačala v celoti ali ne. Kot rečeno, tožnica je popravila in torej izvedla delo za toženko in se je zanesla na to, da bo za svoje delo dobila plačilo. Pri tem za tožnico kot izvajalko del, ko je prejela vozilo v popravilo, ni bilo bistveno razmerje med leasingojemalko in leasingodajalko, pač pa to, da je vozilo, ki je bilo v lasti toženke, popravila in kasneje na podlagi pooblastila z dne 11. 1. 2011 pravilno izstavila račun toženki, ki je tako zavezana za plačilo opravljenega dela (619. čl. Obligacijskega zakonika Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnje, v nadaljevanju OZ). Vloga leasingojemalca v tej zadevi je bila (upoštevaje vsebino pooblastila z dne 11. 1. 2011) izključno v izbiri izvajalca popravila, ne pa tudi v tem, da je naročnik in plačnik popravila.

6. Pritožbena navedba, da gre za popravilo, ki se nanaša na stroške obratovanja, ki bremenijo leasingojemalca, ni relevantna za odločitev v tej zadevi. Določba 589. člena OZ določa, da je zakupodajalec dolžan stvar vzdrževati in jo po potrebi popravljati, da mora zakupniku povrniti stroške vzdrževanja in stvari, ki jih je ta plačal namesto njega, da stroški za drobna popravila, ki jih je povzročila običajna raba stvari ter stroški same rabe gredo v breme zakupnika in da zakupnik o potrebnih popravilih obvesti zakupodajalca. V konkretnem primeru navedeno ni pomembno za razmerje med pravdnima strankama, pač pa zgolj za razmerje med toženo stranko in družbo M. d. o. o. kot leasingojemalcem.

7. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

8. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

9. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo pritožnica namreč ni podala nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogla k rešitvi pritožbe.