Jedro

Storilka prekrška je storila dva prekrška. Prvi prekršek, ki bi moral biti opredeljen po določbi drugega odstavka 6. člena ZJRM-1 je storila, ker je z roko večkrat udarila oškodovanko, drugi prekršek, v kvalificirani obliki po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 pa, ker je z roko večkrat udarila svoje bivšega partnerja. V obeh primerih gre za tako imenovana osebna prekrška, kjer velja, enako kot pri osebnih kaznivih dejanjih, da je storilec storil toliko prekrškov kot je bilo z njegovim ravnanjem prizadetih oškodovancev.

Izrek

Ugotovi se, da je bil z izpodbijano pravnomočno odločbo kršen Zakon o varstvu javnega reda in miru, ker storilki prekrška očitano ravnanje ni bilo opredeljeno še po drugem odstavku 6. člena tega zakona.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Rače je z odločbo o prekršku 555006871230-4 z dne 26. 5. 2013 storilko prekrška I. M. spoznal za odgovorno storitve prekrška po četrtem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter ji izrekel globo v višini 625,94 EUR. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo ZSV 665/2013 z dne 27. 1. 2015 storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo odločbo o prekršku prekrškovnega organa. Sodišče je odločilo, da se storilko prekrška oprosti plačila stroškov prekrškovnega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno odločbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena ZJRM-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška in njenemu zagovorniku. O zahtevi za varstvo zakonitosti se je izjavil obsojenkin zagovornik z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 6. 5. 2015. V njej je izrazil strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da postopek o prekršku ustavi in torej zadeve ne pošlje v novo odločanje sodišču. Navedel je, da ni več dopustno poseči v opis dejanskega stanja v odločbi o prekršku oziroma izpodbijani sodbi, prav tako tudi ne v pravno kvalifikacijo storilki očitanega prekrška.

B.

4. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da M. F. s storilko prekrška ni bila v sorodu ali z njo v smislu pravne opredelitve prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 kako drugače povezana, zato ravnanja storilke prekrška zoper njo ni mogoče opredeliti z zakonskim znakom prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1, oziroma da ni pravne podlage, da je bila storilka prekrška za ravnanje proti M. F. kaznovana za storitev kvalificirane oblike prekrška. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sta prekrškovni organ in sodišče odločila, da se storilka prekrška za vsa opisana dejanja kaznuje za kvalificirano obliko prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1, ter nadaljuje, da M. F. s storilko prekrška ni v sorodu, zato njenega ravnanja proti oškodovanki ni mogoče opredeliti po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1. Meni, da je zaradi tega izrek globe v izpodbijani pravnomočni odločbi po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 za ravnanje proti M. F. nezakonit, saj je bila storilka prekrška na takšen način obravnavana strožje, to je z izrekom višje globe, kot to ustreza njenemu statusu do oškodovanke.

5. V obravnavanem primeru iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da je I. M. odgovorna za storitev prekrška po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZJRM-1, ker je v supermarketu Tuš z roko večkrat udarila M. F. in njenega bivšega partnerja A. G. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prekrškovnega organa. Iz razlogov odločbe o prekršku in izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je oškodovanec A. G. bivši partner storilke prekrška, M. F. pa njegova sestra. Za temeljno obliko prekrška je predpisana globa v razponu od 333,83 EUR do 625,94 EUR, za kvalificirano obliko pa globa v razponu od 625,94 EUR do 1.251,88 EUR.

6. Prekršek po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 predstavlja kvalificirano obliko prekrška po drugem odstavku tega člena. Temeljno obliko prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori, kdor koga udari, kvalificirana oblika po četrtem odstavku pa je podana, če je prekršek storjen proti zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju, ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju, ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe, ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu.

7. Pritrditi je potrebno temeljni trditvi zahteve za varstvo zakonitosti, da M. F. s storilko prekrška ni bila v sorodu ali z njo v smislu pravne opredelitve prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 kako drugače povezana, zato ravnanja storilke prekrška zoper njo ni mogoče opredeliti z zakonskim znakom prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1. 8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je storilka prekrška, upoštevaje opis prekrška v izreku odločbe o prekršku, storila dva prekrška. Prvi prekršek, ki bi moral biti opredeljen po določbi drugega odstavka 6. člena ZJRM-1 je storila, ker je z roko večkrat udarila oškodovanko M. F., drugi prekršek, v kvalificirani obliki po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 pa, ker je z roko večkrat udarila svoje bivšega partnerja A. G. V obeh primerih gre za tako imenovana osebna prekrška kjer, enako kot pri osebnih kaznivih dejanjih, velja pravilo, da je storilec storil toliko prekrškov kot je bilo z njegovim ravnanjem prizadetih oškodovancev. Prekrškovni organ bi torej moral storilkino ravnanje pravno opredeliti kot prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki ga je storilka storila na škodo M. F., in prekršek po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki ga je storila na škodo svojega bivšega partnerja A. G., nato pa storilki v skladu z določbami o steku izreči enotno globo.

9. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ celoten storilki očitan historičen dogodek (na škodo svojega bivšega partnerja in njegove sestre) zajel v opisu kvalificirane oblike prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 ter storilki izrekel globo v znesku 625,94 EUR zgolj za kvalificirano obliko prekrška (četrti odstavek 6. člena ZJRM-1), ne pa tudi za temeljno obliko prekrška (drugi odstavek 6. člena ZJRM-1) storjenega na škodo M. F. 10. Ker prekrškovni organ, glede na opis storilki očitanega ravnanja v odločbi o prekršku, ni upošteval, da je storilka prekrška s takšnim ravnanjem storila dva prekrška, in sicer po temeljni in kvalificirani obliki, za katera bi ji morala biti izrečena enotna globa, je v storilkino korist kršil zakon.

11. Neutemeljena pa je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila storilka prekrška z izrekom višje globe strožje obravnavana, kot to ustreza njenemu statusu do oškodovanke M. F., ter da bi sodišče zatrjevano kršitev zakona moralo odpraviti in uporabiti pravilen materialni predpis. Iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da je bila storilka prekrška spoznana za odgovorno le storitve enega prekrška, za katerega ji je bila izrečena ena globa, ne pa za storitev dveh prekrškov, čeprav sta oba opisana v izreku odločbe o prekršku. Storilka prekrška tako ni bila kaznovana za „obe dejanji“, kot neutemeljeno trdi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, temveč je bila spoznana za odgovorno zgolj za kvalificirano obliko prekrška, ki ga je storila na škodo svojega bivšega partnerja A. G. Uveljavljane kršitve zakona tudi ni moglo odpraviti sodišče, ki je odločalo o storilkini zahtevi za sodno varstvo. Če bi sodišče samo poseglo v opis dejanja v odločbi o prekršku in storilko prekrška spoznalo za odgovorno dveh prekrškov (po temeljni obliki na škodo M. F. in po kvalificirani obliki na škodo bivšega partnerja A. G.) ter zanju storilki izreklo enotno globo, bi ravnalo v nasprotju z določbo dvanajstega odstavka 65. člena ZP-1 (prepoved reformatio in peius).

C.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena v storilkino škodo. Zato je Vrhovno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ter ugotovilo, da je bila z izpodbijano pravnomočno odločbo prekršena določba drugega odstavka 6. člena ZJRM-1, ker v izreku odločbe o prekršku opisano ravnanje storilke ni bilo pravno opredeljeno tudi po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo o prekršku.