Jedro

Iz pogodbe izhaja, da se je J. F. v času sklenitve tega dogovora štel za lastnika obeh nepremičnin, zaradi tega tožnik ni mogel biti v dobri veri, da sta nepremičnini njegovi, saj se je s to pogodbo šele dogovoril, da jo bo v roku dveh let kupil. Zato ni mogel biti ne dobroverni, ne zakoniti posestnik po ZTLR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po nedopustnosti izvršbe na nepremičnini ID znak 8/1-0 in ID znak 8/2-0, ki se vodi v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Kamniku na podlagi sklepa In 49/2013 z dne 27. 5. 2013. 2. Sodbo sodišča prve stopnje tožnik izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in navaja, da je v tožbi zatrjeval, da je z J. F. 29. 5. 2003 sklenil prodajno pogodbo za sporni nepremičnini v k.o. ... Takšnih navedb toženec ni konkretno prerekal, ne v odgovoru na tožbo, ne v kasnejši vlogi, zato se štejejo za priznana. Priznanih dejstev sodišče ne sme preverjati in jih je dolžno vključiti v podlago sodbe. S tem ko je sodišče preverjalo resničnost teh dejstev, ki jih tožena stranka ni zanikala, je kršilo določbe pravdnega postopka, kar je imelo za posledico izdajo nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Če sodišče te kršitve ne bi storilo, bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Materialno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal obstoja prodajne pogodbe. Tudi če bi držalo, da s tožencem nista sklenila pogodbe pri notarju, še ne pomeni, da tožnik ni imel veljavnega pravnega naslova, na podlagi katerega ga je mogoče šteti za lastnika predmetnih nepremičnin. Dokazni postopek je potrdil, da je med tožnikom in J. F. vsekakor obstajal dogovor o prodaji predmetnih nepremičnin, kar so izpovedale zaslišane priče J. F., C. F. in M. R. Potrdili so, da je bila kupnina v celoti plačana ter da je od tedaj dalje lahko lastnik izvrševal posest na predmetnih nepremičninah, zato je bil tožnik od leta 2001 dobroverni posestnik na podlagi dogovora z J. F., kar pomeni, da je izvrševal pri obeh nepremičninah dobroverno in zakonito posest. Prodajna pogodba je bila zato dejansko sklenjena in tudi realizirana, zato je tožnik nepremičnini priposestvoval. Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za zunajknjižno priposestvovanje. Tako tožnik kot J. F. sta prava neuki stranki, med takšnimi subjekti pa velja prepričanje, da je s sklenitvijo prodajne pogodbe in plačilom kupnine, ki je bila v konkretnem primeru v celoti plačana prodajalcu, posel realiziran in veljavno sklenjen, zato vknjižbi lastninske pravice, ko gre za običajnega človeka, ni mogoče dati bistvenega pomena. Od sklenitve pogodbe med tožnikom in J. F. ima tožnik na predmetnih nepremičninah dobroverno lastniško posest. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev postopka s tem, ko je mimo trditvene podlage pravdnih strank ugotavljalo, da naj bi šel tožnik v letu 2001 k notarju preveriti kaj je s vknjižbo lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. S to ugotovitvijo se je sodišče slučajno seznanilo tekom izvajanja dokazov in je ne bi smelo upoštevati. Tožnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialno pravno odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti za priznano dejstvo, da je tožnik s J. F. 29. 5. 2003 sklenil prodajno pogodbo za sporni nepremičnini, saj tožena stranka naj ne bi navedenega dejstva prerekala. Tožena stranka je v 2. točki odgovora na tožbo sklenitev pogodbe prerekala, ko je podvomila, da je J. F. predmetni nepremičnini kdajkoli prodaj tožniku in v nadaljevanju, ko je navedla, da če bi pogodba dejansko obstajala, bi se nahajala pri omenjeni notarki oziroma bi tožnik lahko pridobil podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila takšna pogodba nekoč sklenjena. Jasno je navedla tudi, da bo moralo sodišče zaključiti, da tožnik pravno poslovno nikoli ni postal lastnik spornih nepremičnin. Sodišče je zato pravilno ugotavljalo sporno dejstvo, ali sta tožnik in J. F. 29. 5. 2003 sklenila prodajno pogodbo za sporni nepremičnini. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, ne dvomi, da sta tožnik in F. sklenila zakupno pogodbo in kupoprodajno predpogodbo, saj je navedeno dokazano z dogovorom v notarski obliki v prilogi A6. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je s J. F. 29. 5. 2003 sklenil prodajno pogodbo, s katero je kupil sporni nepremičnini. Tudi če sta tako izpovedala tožnik in njegov sin M. R., pri čemer je poudariti, da sta v tej pravdi imela interes po uspehu, in J. F. ter C. F., ki sta potrdila, da je J. F. za nepremičnini dobil plačilo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da njunim izpovedim nasprotuje izpoved notarke J. U. R., ki je prevzela notarsko pisarno J. N. Iz njene izpovedi gre razbrati, da sta na dan 29. 5. 2003 tožnik in J. F. sklenila prodajno pogodbo v notarski obliki za druge nepremičnine v k.o. ..., medtem ko v letu 2011, ko sta se tožnik in J. F. oglasila pri notarju N., priča U. R. je takrat bila njegova pomočnica, prodajne pogodbe za tu sporne nepremičnine niso našli. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prodajna pogodba na dan 29. 5. 2003 za sporne nepremičnine pri notarju J. N. ni bila sklenjena, čeprav sta tako tožnik kot F. izpovedovala, da se je to zgodilo v njegovi notarski pisarni.

8. Ob takšnih ugotovitvah tožnik ni uspel dokazati, da je bil od 29. 5. 2003 v dobri veri, da je lastnik spornih nepremičnin. V tem času je že veljal Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je za priposestvovanje zahteval desetletno dobroverno lastniško posest, kar pomeni, da je moral priposestvovalec šteti, da je lastnik nepremičnin, zato pa je moral imeti določeno podlago v pravnem poslu. Ker tožnik ni dokazal, da je 29. 5. 2003 s J. F. pri notarju sklenil prodajno pogodbo za sporni nepremičnini, o njegovi dobri veri ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da spornih nepremičnin ni priposestvoval. 9. V pritožbi se tožnik neutemeljeno sklicuje na realizacijo pogodbe in sicer, da je bil sklenjen ustni dogovor in da je bila kupnina v celoti plačana, saj je tekom postopka na prvi stopnji umanjkala trditvena podlaga, kdaj je bil takšen nakup sproveden. Tega tožnik ne pove niti v pritožbi, pa tudi če bi, bi bila to neupoštevna pritožbena novota. Iz kupoprodajne predpogodbe izhaja, da je tožnik J. F. že v letu 2001 za nakup spornih zemljišč izročil 11.000,00 EUR. Dogovorjeno je bilo, da bo preostala kupnina plačana do sklenitve prodajne pogodbe ter da bo ob prejemu kupnine izdana pobotnica. Kdaj je bila kupnina v celoti plačana, ni bilo zatrjevano, kar pomeni, da tudi ni mogoče ugotoviti, če in kdaj je bila pogodba realizirana. Od tedaj dalje bi lahko tekla priposestvovalna doba. Tudi pobotnice v postopku ni bilo predložene. Pritožbene trditve, da je priposestvovalna doba pričela teči v letu 2001, torej v času veljavnosti Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR) so bile prvič podane šele v pritožbi ter zato neupoštevne, poleg tega pa so tudi neutemeljene. V letu 2011 je z zakupno pogodbo in kupoprodajno predpogodbo tožnik sporni nepremičnini vzel v posest kot zakupnik. Iz pogodbe izhaja, da se je J. F. v času sklenitve tega dogovora štel za lastnika obeh nepremičnin, zaradi tega tožnik ni mogel biti v dobri veri, da sta nepremičnini njegovi, saj se je s to pogodbo šele dogovoril, da jo bo v roku dveh let kupil. Zato ni mogel biti ne dobroverni, ne zakoniti posestnik po ZTLR.

10. Tudi če bi sodišče štelo, da sta tožnik in J. F. 29. 5. 2003 pri notarju sklenila prodajno pogodbo in bi tožnik dokazal, da je bil od tedaj dalje dobroverni lastniški posestnik, bi se desetletna priposestvovalna doba iztekla 29. 5. 2013. Pritrditi gre ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnik v celotni dobi ne bi bil dobroveren. Zaslišana notarka je izpovedala, da sta se tožnik in F. v času, ko je bila ona pomočnica v notarski pisarni J. N., to je bilo od 1. 4. 2011 do 1. 4. 2012, pozanimala glede kupoprodajne pogodbe za zemljišče v k.o. ..., češ da nepremičnine niso vknjižene in je bilo po pregledu zemljiškoknjižnega stanja ugotovljeno, da res ni bilo izpeljano. To pomeni, da tožnik ne bi bil več v opravičljivi zmoti najkasneje od 1. 4. 2012 dalje, to pa je pred potekom zahtevane desetletne priposestvovalne dobe.

11. Tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da sodišče ne bi smelo upoštevati zgoraj navedene izpovedi notarke, ker v zvezi s tem ni bilo podane trditvene podlage. Sodišče je res dolžno soditi v okviru trditvene podlage in dokaznih predlogov strank, vendar je tožena stranka podala tudi to trditveno podlago, ko je v drugem odstavku 3. točke odgovora na tožbo navedla, da tožnik ni mogel šele junija 2016 izvedeti, da je na njegovih nepremičninah v teku izvršilni postopek, saj je izvršilni postopek pri istih nepremičninah tekel že v letu 2011. Toženec je s takšno trditveno podlago izpodbijal dobro vero tožnika, zato je sodišče prve stopnje izpoved notarke pravilno upoštevalo.

12. Glede dobre vere tožnika gre pritožbi le še odgovoriti, da je lahko res, da sta bila tožnik in J. F. prava neuki osebi, vendar iz njunih izpovedi kot iz izpovedi notarke in iz vpogleda v podatke zemljiške knjige izhaja, da je bila med njima 29. 5. 2003 sklenjena pri notarju v notarski obliki kupoprodajna pogodba za druge nepremičnine k.o. ..., ter je bila takoj izvedena v zemljiški knjigi. Tako tožnik kot J. F. sta torej vedela kakšna skrbnost je potrebna pri tovrstnih poslih, zato se na dejstvo, da sta bila prava neuki osebi, ne moreta sklicevati.

13. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.