Jedro

V pravnomočno razsojeni zadevi je bil tožbeni zahtevek postavljen opisno, tožniku pa je bil prisojen dodatek za stalnost v odstotkih od osnovne plače. V obravnavani zadevi pa je tožbeni zahtevek konkretiziran po višini. Ker se šteje, da je bilo pravnomočno odločeno o temelju tožbenega zahtevka iz naslova dodatka za stalnost za obdobje, ima v tem delu pravnomočna sodba naravo vmesne sodbe. Pravnomočna vmesna sodba veže stranki in sodišče glede podlage tožbenega zahtevka, tako kot se glasi njen izrek, in v tem obsegu zato ponovno sojenje ni mogoče. Ker tožena stranka ni prostovoljno izpolnila s pravnomočno (vmesno) sodbo naložene obveznosti, je tožnik za izvršitev te pravnomočne sodbe vložil novo tožbo, s katero je po višini vtoževal pripadajoči dodatek za stalnost, zato ne gre za „res iudicata“.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 1. 10. 2004 do 31. 5. 2008 izplačati razliko dodatka za stalnost v znesku 4.601,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 507,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka sklepa).

Zoper naveden sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 383. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na izplačilo zneska 4.601,95 EUR, to je razliko dodatka za stalnost za čas od 1. 10. 2004 do 31. 5. 2008, ker se je postavilo na stališče, da je bilo o zahtevku tožnika že odločeno s sodbo I Pd 1895/2008, in ker je med predmetnim zahtevkom in zahtevkom tožnika v citirani zadevi podana subjektivna in objektivna istovetnost zahtevka. Tožnik se s takšnim stališčem in pravnim razlogovanjem ne strinja, ker je pravno zmotno in v nasprotju z dosedanjo sodbo prakso. Sodišče prve stopnje je v postopku, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1895/2008, odločalo o višini pripadajočega dodatka, pri čemer je iz tedaj postavljenega zahtevka, ki je bil tudi priznan v sodbi in ki ga sodišče povzema, odločeno tako, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati dodatek za stalnost v pripadajoči višini, pri čemer je bil dodatek opredeljen opisno, to je v višini pripadajočega odstotka. Navedeni zahtevek se je nanašal zgolj in samo na določitev višine pripadajočega dodatka, zahtevek tožnika pa je bil po ustaljeni dosedanji sodni praksi vezan na predhodno procesno predpostavko, to je na uveljavljanje varstva pravic, kot to ureja 100. a. člen Zakon o obrambi za toženo stranko. Zahtevek tožnika, ki je bil predmet odločanja v navedeni zadevi, tako ne predstavlja denarnega zahtevka in ga kot takega tudi ni mogoče izvršiti. Sodba se sicer lahko izvrši le ob aktivnem delovanju tožene stranke, če je le-ta voljna izpolniti zahtevek, sicer pa sam izrek sodbe kot tak ni izvršljiv v izvršilnem postopku. Za izvršitev sodbe I Pd 1895/2008 je bila tožeča stranka primorana vložiti konkretni denarni zahtevek pred sodiščem prve stopnje in je mesečno opredelila posamezno prikrajšanje pri izplačilu mesečno pripadajočega dodatka za stalnost, ugotovljenega s sodbo I Pd 1895/2008. Le na podlagi meritorne odločitve v predmetnem postopku bo lahko tožnik svojo terjatev uspešno izterjal v izvršilnem postopku. Tako ne more biti govora, da je med zahtevkoma podana subjektivna in objektivna identiteta. Sodišče bi lahko zahtevek tožnika le zavrnilo ob pogoju, da bi prejel dejansko izplačano terjatev, ki je predmet spora, kar pa sodišče v tem postopku niti ni ugotavljalo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predmetno tožbo, ker je po vpogledu v priložen spis opr. št. I Pd 1895/2008 ocenilo, da je v obravnavani in razsojeni zadevi podana subjektivna identiteta, saj sta stranki v obeh sporih isti, prav tako pa je podana objektivna istovetnost zahtevkov, torej naj bi bilo o stvari, ki je predmet tega spora, že razsojeno (res iudicata).

Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravno zmotno. V zadevi opr. št. I Pd 1895/2008 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1180/2008 z dne 5. 3. 2009 je bil tožniku priznan dodatek za stalnost in sicer za čas od 14. 6. 2004 do 27. 06. 2004 v višini 10,5 %, za čas od 28. 6. 2004 do 27. 6. 2005 v višini 11 %, za čas od 28. 6. 2005 do 27. 6. 2006 v višini 11,5 %, za čas od 28. 6. 2006 do 27. 6. 2007 v višini 12,5 % in za čas od 28. 6. 2007 do 26. 5. 2008 v višini 12 % od osnovne plače tako, da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko med izplačanim in priznanim dodatkom za stalnost skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pravnomočni zadevi je bil tako tožniku priznan dodatek za stalnost v izračunu odstotka za posamezno vtoževano obdobje.

V predmetnem sporu pa tožnik od tožene stranke zahteva, da mu tožena stranka za čas od 1. 10. 2004 do 31. 5. 2008 (torej za isto obdobje) izplača razliko dodatka za stalnost v znesku 4.601,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vtoževanih mesečnih zneskov dalje do plačila, torej je predmet varstva pravica do denarnega zahtevka, ki je opisno priznan v pravnomočni sodbi I Pd 1895/2008. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar, in je zato tožbo tožnika zavrglo. V že razsojeni zadevi je bil namreč zahtevek postavljen opisno in je bil tožniku priznan v odstotkih od osnovne plače, medtem ko je zahtevek v obravnavani zadevi konkretiziran po višini. S pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1895/2008 je bilo odločeno o temelju zahtevka iz naslova izplačila dodatka za stalnost za obdobje od 14. 6. 2004 do 26. 5. 2008 in v tem delu ima pravnomočna sodba naravo vmesne sodbe (315. člen ZPP). Pravnomočna vmesna sodba veže stranki in sodišče glede podlage tožbenega zahtevka tako, kot se glasi njen izrek in v tem obsegu zato ponovno sojenje ni mogoče (319. člen ZPP). Ker tožena stranka ni prostovoljno izvršila opisno postavljenega zahtevka, je tožnik za izvršitev pravnomočne sodbe I Pd 1895/2008 vložil novo tožbo, s katero je po višini vtoževal pripadajoči dodatek za stalnost. Ker je zaradi zmotne uporabe določbe člena 274/1 ZPP sodišče prve stopnje tožbo nepravilno zavrglo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenemu zahtevku meritorno odločiti.