Jedro

Presoja utemeljenosti zahtevka po 61. členu SZ-1, v skladu s katerim lahko novi upravnik od prejšnjega upravnika zahteva med drugim izdelavo končnega poročila, končnega obračuna, izročitev pogodb in listin v zvezi z večstanovanjsko stavbo ipd., v ničemer ne posega v časovne meje pravnomočnosti. Časovne meje pravnomočnosti so opredeljene s trenutkom zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in (do)tedanje stanje sodišče prve stopnje tudi upošteva, ko odloča v zadevi. V konkretnem primeru to pomeni, da se za utemeljenost zahtevka po 61. členu SZ-1 zahteva, da ima tožeča stranka status upravnika v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka pa status nekdanjega upravnika.

Upravnik pooblastila po 50. členu SZ-1 pridobi s sklenitvijo pogodbe o upravljanju, ta pooblastila pa mu prenehajo z odstopom ali odpovedjo (60. člen SZ-1). Vpis v register upravnikov po 166. členu SZ-1 je zgolj deklaratornega značaja.

Za sklepčnost tožbe pri uveljavljanju izgubljenega dobička ne zadostuje, da oškodovanec zatrjuje le prihodke, temveč mora zatrjevati tudi stroške.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 392,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 25. 5. 2015 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek na predajo poslov in izročitev dokumentacije v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe na naslovu L. in tožbeni zahtevek na plačevanje 891 EUR mesečno od maja 2014 do predaje upravljanja stavbe (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 333,67 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je uveljavljala dvoje zahtevkov. S prvim zahtevkom je zahtevala predajo poslov in dokumentacije, ki se nanaša na upravljanje večstanovanjske stavbe, ter izpolnitev ostalih obveznosti po 61. členu SZ-1. Z drugim zahtevkom, podanim s spremembo tožbe, pa je zahtevala plačilo 891 EUR mesečno od maja 2014 dalje vse dotlej, dokler ji ne bo tožena stranka predala poslov upravljanja stavbe. Ta znesek, ki ga tožeča stranka vtožuje kot škodo zaradi nezmožnosti opravljanja storitve upravljanja, naj bi zajemal prihodek, ki bi ga bila mesečno prejela od stanovalcev večstanovanjske stavbe iz naslova opravljanja teh storitev.

6. Presoja utemeljenosti zahtevka po 61. členu SZ-1, v skladu s katerim lahko novi upravnik od prejšnjega upravnika zahteva med drugim izdelavo končnega poročila, končnega obračuna, izročitev pogodb in listin v zvezi z večstanovanjsko stavbo ipd., v ničemer ne posega v časovne meje pravnomočnosti. Časovne meje pravnomočnosti so opredeljene s trenutkom zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in (do)tedanje stanje sodišče prve stopnje tudi upošteva, ko odloča v zadevi. V konkretnem primeru to pomeni, da se za utemeljenost zahtevka po 61. členu SZ-1 zahteva, da ima tožeča stranka status upravnika v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka pa status nekdanjega upravnika (tj. upravnika, ki mu je pogodba o opravljanju upravniških storitev prenehala - prim. prvi in drugi odstavek 61. člena SZ-1). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeči stranki Pogodba št. 1/14-D o opravljanju storitev upravljanja odpovedana, je utemeljeno zavrnilo njen zahtevek po 61. členu SZ-1. 7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka trditev tožene stranke o tem, da je bila zgoraj navedena pogodba o upravljanju odpovedana, ni prerekala. Dejstvo se je zato štelo za priznano v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP, ki takšno posledico določa za nezanikana ali brez razlogov zanikana dejstva. Citata iz vloge tožeče stranke z dne 25. 5. 2015, ki ga tožeča stranka izpostavlja v pritožbi, pa ni mogoče šteti kot določno zanikanje dejstva, da ji je bila pogodba odpovedana. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da je tožečo stranko treba šteti kot upravnika, saj da je vpisana v register upravnikov. Upravnik pooblastila po 50. členu SZ-1 pridobi s sklenitvijo pogodbe o upravljanju, ta pooblastila pa mu prenehajo z odstopom ali odpovedjo (60. člen SZ-1). Vpis v register upravnikov po 166. členu SZ-1 je zgolj deklaratornega značaja.

8. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z očitki, da se ni opredelilo do razlogov v zvezi z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta procesna kršitev ni podana. Tožeča stranka namreč v pritožbi sama izpostavlja stališče izpodbijane sodbe glede zavrnitve tega dela zahtevka; že nasprotovanje (izrecno izpostavljenim) razlogom izpodbijane sodbe v pritožbi pa izključuje obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožeča stranka je uveljavljala izgubljeni dobiček v smislu prvega odstavka 168. člena OZ. Za sklepčnost tožbe pri uveljavljanju izgubljenega dobička ne zadostuje, da oškodovanec zatrjuje le prihodke, temveč mora zatrjevati tudi stroške.(1) Ker je tožeča stranka podala le trditve o prihodkih, ne pa tudi trditev o stroških, na kar jo je opozarjala že tožena stranka (navedbe na l. št. 63), je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je tak zahtevek zavrnilo.

10. Naposled pa je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, s katerim tožeča stranka „posebej izpodbija tudi izrek o stroških in sicer iz razloga, ker je bila tožba v tej zadevi potrebna, ne glede na to, kakšna bo končna odločitev.“ Ker tožeča stranka v pravdi pred sodiščem prve stopnje ni uspela, je toženi stranki dolžna povrniti stroške na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroškovna odločitev izpodbijane odločbe je torej pravilna.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 312,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 10,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZodvT v okviru priglašenih stroškov) in 22% DDV, kar skupaj znaša 392,84 EUR. To obveznost je dolžna tožeča stranka izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): VS RS III Ips 111/2011.