Jedro

Ob ugotovitvi, da ima stranka prenizko odškodnino, glede višine (zaradi nizkega zneska) ne predlaga izvedenca ustrezne stroke, se lahko stranka sklicuje na dokaz z zaslišanjem priče in tožeče stranke ter na odločitev sodišča po prostem preudarku.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod II. tč. 5 in tč. 6 in pod III. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica južnega dela parcele št. 1787 k.o. z mejo na jugu napram parceli št. 1955/1 te k.o., na vzhodu napram parceli št. 43 iste k.o. z mejo na zahodu vzporedno s slemenom tam stoječega kozolca 3 metre proti zahodu, merjeno od zahodnega kapa kozolca, na severu pa vzporedno s severno stranjo kozolca do jugozahodnega vogala parcele št. 1795 k.o. , ter na tem delu parcele št. 1787 k.o. soječih kozolca in drvarnice. Sodišče je naložilo tožencu, da je dolžan tožnici izstaviti za izvedbo v zemljiški knjigi sposobno listino, s katero bo dovolil geodetsko oddelitev zgoraj navedenega zemljišča od preostalega dela parcele št. 1787 k.o. , s podelitvijo nove parcelne številke za odmerjeni del citirane parcele, nato pa odpis zgoraj navedene nepremičnine od vložka št. 816 k.o. ter pripis k tistemu vložku v k.o. , kjer je kot izključna lastnica vknjižena tožnica ali v posebnem vložeku, pri katerem bo vknjižena lastninska pravica na ime tožnice do celote. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničina zahtevka naj se ugotovi, da tožencu ne pripada služnostna pravica vožnje preko parcele št. 43 k.o. in preko južnega dela v tč. 1. izreka sodbe določenega dela parcele št. 1787 k.o. in da je toženec dolžan opustiti vsakršno vožnjo in hojo preko navedenih nepremičnin ter zavrnilo tudi tožničin zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati 16.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva zadnje glavne obravnave dalje do plačila ter pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od zadnje glavne obravnave dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 40.435,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo predlog toženca za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki ter obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških (II. in III. izreka) ter predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je toženec šele po 21.7.1993 začel voziti čez tožničino dvorišče in to zgolj za potrebe te pravde. Temu se je tožnica odločno uprla, zaradi česar sta se stranki sprli.

Sodišče ni ugotavljalo gospodarske smotrnosti, niti potrebnosti te poti, saj ima toženec možnost voziti drugje in to tudi počne, razen v prejšnjem letu, ko je želel s tem ustvariti vtis obstoja služnosti.

Zgolj prevoz preko nepremičnine drugega tudi še ne pomeni, da obstoji služnostna pravica. Sodišče je nekritično presojalo izpovedbe po tožencu predlaganih prič, ki so zaradi sorodstvenih ali prijateljskih vezi izpovedovale pristransko in v korist toženca. Nobenega dokaza ni o dogovoru glede domnevne služnosti. Glede posekanih sadnih dreves in beke, je tožnica postavila simboličen odškodninski zahtevek, zato je izvajanje dokaza z izvedencem o višini škode nesprejemljivo, saj bi stroški takšnega dokaza večkrat presegali samo škodo. Višino škode je mogoče ugotoviti na drug primeren način, torej z zaslišanjem tožnice in prič. O višini škode bi se moralo zato sodišče prepričati na najbolj enostaven in dovolj zanesljiv način. Ob ugotovitvi, da tožnici pripada pravica do odškodnine in ker bi se njena višina mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, bi bilo utemeljeno postopati po določilih 223. čl. ZPP. Končno tožnica graja tudi odločitev o stroških. Njen uspeh znaša procentualno 91,17 % in ne le 33 %, kot je ocenilo sodišče prve stopnje.

Tožena stanka sodbo izpodbija v njenem ugoditevnem delu (I. izreka) ter predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, ali pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da odločitev sodišča ne ustreza dejanskemu stanju, ugotovljenemu v dokaznem postopku. Z ničemer ni dokazana trditev tožnice, da je s kupno pogodbo v letu 1978 oziroma 1979 poleg parcele št. 43 k.o. kupila tudi del parcele št. 1787 k.o. , na katerem stoji drvarnica in kozolec. Takratna kupnina 70.000,00 din, preračunana v nemške marke 7.000,00 DEM dokazuje, da je tožnica že nepremičnine, ki so zapisane v kupni pogodbi, kupila zelo poceni. Kozolec je bil prekrit z opeko in obnovljen ter v času sklepanja kupne pogodbe v dosti boljšem stanju kot hiša in gospodarsko poslopje. Toženec ne zanika, da je tožnica sporni kozolec in drvarnico uporabljala za spravilo raznih predmetov. Uporaba kozolca pa se je tožnici molče dopuščala, ker so si tudi nekaj v sorodu. Sama souporaba kozolca oziroma soposest tudi daljše časovno obdobje pa ob pomanjkanju dobre vere ni način pridobitve lastninske pravice, niti ni s tem dokazano, da je bila med tožnico in lastninskim prednikom toženca sklenjena ustna kupna pogodba za sporne nepremičnine, ki bi lahko veljavno konvalidirala. Ni prezreti, da je D. B. toženca v letu 1993 prosil, naj mu proda sporne nepremičnine. Številne priče so izpovedale, da so vedele, da je I. C. tožnici prodal le eno parcelo, ki je obsegala domačijo na XXX. Če je toženec lahko v letu 1991 pridobil parcelo št. 1787, ki je bila pred tem izvzeta iz sklopa zaščitenih kmetij, pa to ni moglo veljati za leta 1978 in 1979, ko je tožnica kupila parcelo št. 43 k.o. .

Tožnica je tudi odgovorila na toženčevo pritožbo in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je na domačiji redila živino in obdelovala kmetijske površine ter imela kozolec že prej v najemu in ga uporabljala, zaradi narave svojega dela pa ga je nujno rabila tudi naprej. Toženčevemu pravnemu predniku, ki spornega kozolca in drvarnice ni uporabljal, saj je imel svoj lastni kozolec, pa sporni kozolec in drvarnica nista koristila, zato je logično, da sta bila tudi kozolec in drvarnica del pogodbenega dogovora. Povsem naravno in razumljivo je, da je pravni prednik toženca prodal tožnici funkcionalno in ekonomsko zaključene nepremičnine. Če bi toženec kozolec potreboval, ne bi tožnici dovolil uporabe kozolca, zlasti ne posegov vanj. Tudi toženčeva zahteva, naj tožnica spelje vodo s kozolca kam drugam in ne na tožnikov travnik, potrjuje, da toženec kozolca ni smatral za svojega, ampak za tožničino last. Toženec tudi neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Če je bilo mogoče veljavno izvzeti iz kmetije celotno parcelo številka 1787 ni nobenega dvoma, da je bilo mogoče izvzeti tudi samo njen del, ki je predmet tožbenega zahtevka.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podani. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o tožničinih zahtevkih zaradi ugotovitve lastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine ter ugotovitve neobstoja služnosti in opustitve vožnje in hoje tudi dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožničinemu zahtevku zaradi ugotovitve lastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine ter iz katerih je zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev neobstoja služnosti in opustitve vožnje in hoje. V tem obsegu so razlogi o odločilnih dejstvih jasni in si med seboj ne nasprotujejo, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. V navedenem obsegu tudi nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja obeh strank ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbah pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevkih tožeče stranke. Po določilu 219. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna na odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je bila 19.12.1978 poleg oblične kupne pogodbe sklenjena tudi ustna kupna pogodba glede spornih nepremičnin, ki so predmet zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja v tej pravdi proti tožencu. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridržuje, v izogib ponavljanja. Glede na nasprotna toženčeva pritožbena izvajanja pa pripominja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju tudi utemeljeno upoštevalo poleg vseh izvedenih dokazov tudi okoliščine, da je imela tožnica domačijo na XXX pred tem v najemu ter je imela ob nakupu že živino ter nekaj zemlje in imela vse od leta 1978 sporne nepremičnine v nemoteni posesti do leta 1991, ko je toženec dobil podarjene nepremičnine in so se začeli spori s tožnico (spis P 157/93). Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno upoštevalo, da je bila parcela št. 1787 izvzeta iz sklopa zaščitene kmetije, kar izhaja iz potrdila Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine Sevnica št. 465-12/91-3 z dne 30.1.1991. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je pravni posel, sklenjen med tožnico in toženčevimi pravnimi predniki veljavno konvaldiral. Sodišče prve stopje je ob zavrnitvi pritožničinega zahtevka na ugotovitev, da tožencu ne pripada služnostna pravica vožnje preko parcele št. 43 in dela parcele št. 1787, obe k.o. utemeljeno upoštevalo, da je toženec sporno služnostno pravico hoje in vožnje pridobil s pravnim poslom, in sicer z ustnim dogovorom, ki je bil v celoti realiziran. V tej smeri je sodišče prve stopnje skrbno in kritično ocenilo vse izvedene dokaze, razlogi izpodbijane sodbe pa so v tej smeri logični in prepričljivi. Pri tem zlasti ne gre prezreti, da sta med prodajo domačije parceli št. 43 in 1787 k.o. tvorili zaokrožen zemljiški kompleks in da se je na spodnji kozolec in travnik hodilo ter vozilo tam, kjer je bližje in lažje, kot so izpovedale številne priče. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi pravdnih strank, kolikor izpodbijata sodbo pod I. in pod II. tč. 3 in tč. 4 kot neutemeljeni zavrnilo ter v skladu z določilom 368. čl. ZPP v teh izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa je utemeljena pritožba tožeče stranke, kolikor izpodbija odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka 16.000,00 SIT s pripadki za posekana sadna drevesa in beko (II. tč. 5 in tč. 6). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni dvoma, da je toženec posekal sporna drevesa, vendar je sodišče tožničin zahtevek v tem delu zavrnilo, ker je bila tožnica dvakrat neuspešno pozvana, naj predloži dokazilo o višini škode na posekanih drevesih. Sodišče prve stopnje je pri tem štelo, da je ta škoda nedokazana. Iz podatkov v spisu sicer izhaja, da je tožnica v tožbi glede tega dela svojega zahtevka med drugim predlagala tudi izvedenca kmetijske stroke, ki naj bi ugotovil starost in vrednost posekanih dreves pred posekom. Kljub neizvedbi tega dokaza, pa bi lahko sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča skušalo ugotoviti višino škode z zaslišanjem tožnice in prič, na kar opozarja tožnica v pritožbi. Prav tako se tožnica utemeljeno sklicuje na določilo 223. čl. ZPP, po katerem odloča sodišče o višini zneska po prostem preudarku, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Ker je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke v tem ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. odst. 370. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnice in predlaganih prič raziskati dejstva, pomembna za ugotovitev višine nastale premoženjske škode, pri čemer se bo po potrebi lahko oprlo na določilo 223. čl. ZPP.

Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo moralo odločiti sodišče ponovno, v skladu z doseženim uspehom strank v postopku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. v zvezi s 3. odst. 166. čl. ZPP.