Jedro

Prosilec za azil se v postopku za pridobitev azila ni izkazal z osebnim dokumentom, zaradi česar bo potrebno njegovo istovetnost ugotavljati (1. alineja prvega odstavka 27. člena ZAzil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - UPB, ZAzil) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 28.6.2007 (1. točka izreka), s sklepom pa je iz razlogov 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z omenjenim sklepom je tožena stranka tožniku R.I. omejila gibanje na prostore Centra za tujce v P. do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 27.6.2007 od 12.35 ure do dne 27.9.2007 do 12.35 ure. Odločitev tožene stranke o začasni omejitvi gibanja temelji na razlogih 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 1. odstavka 36. člena omenjenega zakona.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. V primeru kot je obravnavani (ko se prosilec za azil ne izkaže z osebnim dokumentom) je treba glede na ustaljeno sodno prakso, njegovo identiteto ugotavljati z dokaznimi sredstvi (obstoj razloga po 1. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil). Ker pa je tožnik od doma odšel zaradi dela v Italiji, želja za azil pa se mu je porodila v Centru za tujce v P., naj bi obstajal tudi sum, da je zavajal oziroma zlorabljal postopek v smislu 2. alinee 36. člena ZAzil (lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje) ter v smislu 5. alinee omenjenega člena (vložitev prošnje z namenom odložitve prisilne odstranitve). Ker gre pri odločanju o omejitvi gibanja za odločanje po prostem preudarku, je sodišče prve stopnje preverilo zakonitost upravnega akta tudi z vidika 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je moral matično državo zapustiti iz političnih razlogov (delovanje proti predsedniku Lukaschenku, zato azilnega postopka naj ne bi zlorabljal). Do različnih izjav naj bi prišlo zaradi nerazumevanja jezika ter težke psihične situacije. Tožena stranka bi ga morala skladno z Dublinsko konvencijo izročiti v Italijo, kjer naj bi se obravnavala njegova prošnja za azil. Sodišče pa bi ga moralo zaslišati in samo presoditi resničnost njegovih izjav. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se njegovi prošnji za priznanje azila ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka utemeljeno sklepala, da sta v obravnavanem primeru podana razloga za omejitev gibanja prosilcu, določena v 1. in 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Podlaga za tak sklep tožene stranke je ugotovitev, da se prosilec za azil v postopku za pridobitev azila ni izkazal z osebnim dokumentom, zaradi česar bo potrebno njegovo istovetnost ugotavljati (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Iz njegove izjave, s katero je pojasnil razlog za zapustitev Belorusije in potovanje, ki je imelo za cilj delo v Italiji, pa izhaja sum zavajanja oziroma zlorabe postopka v smislu 36. člena navedenega zakona. Po tej zakonski določbi se namreč za zavajanje ali zlorabo postopka (med drugim) šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje ter vložitev prošnje z namenom, da se odloži prisilna odstranitev.

Tožena stranka je pri odločanju o omejitvi gibanja pooblaščena odločati po prostem preudarku v smislu določbe 2. odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po navedeni zakonski določbi mora biti upravna odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katero je pooblastilo dano. Sodišče prve stopnje je v skladu s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1 preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker bi bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker bi bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo presojo o zakonitosti upravnega akta izdanega po prostem preudarku (ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil, razlogi zavarovanja javnega reda) se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Zato je bilo materialno pravo (določbe 27. člena ZAzil) pravilno uporabljeno.

Tožnik je bil na glavni obravnavi zaslišan. Pavšalno zatrjevana pritožbena razloga o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu, ker tožnik naj ne bi bil zaslišan na glavni obravnavi, sta zato neutemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.