Jedro

Revizijski predlog za zvišanje odškodnine iz vseh treh naslovov je tožnik utemeljeval tudi s trditvijo, da je do škodnega dogodka prišlo že v letu 1994. Ta trditev je točna. Vendar pa je tožnik zahteval sodno varstvo šele v drugi polovici leta 1996, sodišče prve stopnje pa je o zahtevku odločilo v začetku leta 1998, kar, vsaj ob upoštevanju povprečnega trajanja odškodninskih pravd pred sodišči prve stopnje, ne more prestavljati sojenja v nerazumnem roku.

Nadaljnji potek postopka pred pritožbenim in revizijskim sodiščem pa je posledica rednih in izrednih pravnih sredstev, ki sta jih v skladu s procesnimi upravičenji vlagali obe pravdni stranki. Za zvišanje vseh odškodnin zaradi trajanja postopka zato ni prav nobenega utemeljenega razloga.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 1.058.220,00 SIT ter povrniti 111.324,00 SIT stroškov postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v izreku prvostopne sodbe. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odškodnino zvišalo za 300.000,00 SIT, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa odmerilo na znesek 136.820,00 SIT. V ostalem je tožnikovo pritožbo, pritožbo toženke pa v celoti, zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora povrniti tožniku 5.057,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1998 dalje do plačila.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obširni reviziji povzema izvedensko mnenje dr. G. V. in opozarja, da sta sodišči premalo upoštevali ugotovitve izvedenca o poteku zdravljenja, predvsem pa dejstva, da se je moral tožnik opirati na berglje šest mesecev in sedem dni, da je nosil opornico pet mesecev in devetnajst dni, mavec pa sedemindvajset dni.

Zdravljenje je bilo dolgotrajno. Ob nezgodi je bil star šele 34 let. Bolečine se bodo pojavljale tudi v bodoče. Prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin v znesku 700.000,00 SIT zato ni v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR. Prenizka je tudi odškodnina zaradi prestanega strahu. Ta je bil intenziven, saj je do poškodbe prišlo v jami rudnika. Tudi pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišči nista ustrezno ovrednotili dejstev, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja. Tožnik ne more več opravljati prejšnjega dela. Težave ima pri počepanju, klečanju in dvigovanju težjih bremen. Opustiti je moral športne aktivnosti. Glede na tožnikovo starost bo tako stanje trajalo še okoli 40 let. Ocena izvedenca, da je podano pri tožniku le 2-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti, je milo rečeno skrajno neresna. Zato je sodišči ne bi smeli upoštevati. Tožnik je invalid III. kategorije. Sodišči tudi nista upoštevali, da je do poškodbe prišlo že leta 1994. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu morala biti prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vsa zahtevana odškodnina in ne 1.000.000,00 SIT. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožniku prisojena vsa zahtevana odškodnina.

Tudi tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina. Poškodba je bila enostavna, tožnik pa v času zdravljenja sploh ni trpel hudih bolečin. Glede na naravo poškodbe ni bilo razloga za resno zaskrbljenost za izid zdravljenja. Iz naslova prestanega strahu zato denarno zadoščenje ne bi smelo presegati zneska 100.000,00 SIT. Tožnikove sedanje težave predstavljajo le bolečine, ki pa se pojavljajo bolj poredko. Odločitev sodišča prve stopnje, da predstavlja znesek 200.000,00 SIT primerno zadoščenje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bila zato pravilna, zvišanje odškodnine iz tega naslova v pritožbenem postopku za 300.000,00 SIT, pa neutemeljeno. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen še za nadaljnjih 450.000,00 SIT.

Revizija tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, revizija tožene stranke pa tožeči stranki. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Nobena od strank niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ni zatrjevala nobene procesne kršitve.

Revizijske trditve obeh pravdnih strank, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, niso utemeljene.

Revizijsko sodišče preizkusi pravilnost uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje. Ta dejstva so naslednja: Tožnik je utrpel udarnino levega kolena. Zaradi te poškodbe je trpel zmerne telesne bolečine do pet dni, blage do štirinajst dni, nato pa so se tri mesece pojavljale še blage občasne bolečine. Poredke in blage bolečine se občasno pojavljajo tudi po končanem zdravljenju, vendar pa tožnika pri opravljanju sedanjega dela vratarja ne ovirajo. Zdravljenje so spremljale neugodnosti in sicer nošenje mavca, opornice, hoja z bergljami, ambulantni pregledi, RTG slikanja in fizioterapija. Obe sodišči sta tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin prisodili enako denarno zadoščenje in sicer v znesku 700.000,00 SIT. Tolikšna odškodnina je tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR in je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Ob poškodbi se je tožnik ustrašil, vendar se je primarni strah hitro polegel. Tožnik je kljub poškodbi še dobro uro delal, nato zaradi bolečin odšel domov in šele nato k zdravniku. Zaskrbljenost za izid zdravljenja je trajala dva do tri mesece. Ob upoštevanju teh ugotovitev je tožnikova revizijska zahteva, da bi mu morali sodišči prve in druge stopnje zaradi prestanega strahu prisoditi kar 500.000,00 SIT denarnega zadoščenja, očitno neutemeljena. Ob upoštevanju odškodnin, ki so bile drugim oškodovancem prisojene zaradi prestanega strahu v podobnih primerih, je denarno zadoščenje, ki sta ga tožniku v znesku 150.000,00 SIT prisodili sodišči druge in prve stopnje, brez dvoma celo na zgornji meji prisojenih odškodnin. Kljub temu revizijsko sodišče ni sledilo revizijskemu predlogu tožene stranke, ki je predlagala spremembo te odškodnine za 50.000,00 SIT.

V reviziji tožnik obsežno povzema tiste ugotovitve izvedenca, ki naj bi mu šle v korist, oceno izvedenca, da naj bi bilo pri njem podano le 2-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti, pa opredeli kot "milo rečeno skrajno neresno". Tak revizijski pristop brez dvoma ni najbolj korekten. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih pravno odločilnih dejstev (in ne le tistih, ki jih poudarja tožnikova revizija in ki naj bi bila v tožnikovo korist oziroma tistih, ki jih poudarja revizija toženke in ki naj bi bila v tožnikovo škodo), odločitev pritožbenega sodišča, da pripada tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti denarno zadoščenje v znesku 500.000,00 SIT, ni materialnopravno nepravilna, kot v reviziji zatrjujeta obe pravdni stranki. Tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana za 2 odstotka. Dela rudarja sicer ne more več opravljati, brez omejitev pa je sposoben opravljati sedanje delo vratarja, pa tudi vsa druga dela, ki se pretežno opravljajo v sedečem položaju in pretirano ne obremenjujejo levega kolena. Odsvetovana so mu le tista opravila in le tiste športne aktivnosti, pri katerih je potrebno pretirano upogibanje kolena, čepenje, klečanje, hoja po neravnem, plezanje in podobno.

Revizijski predlog za zvišanje odškodnine iz vseh treh naslovov je tožnik utemeljeval tudi s trditvijo, da je do škodnega dogodka prišlo že v letu 1994. Ta trditev je točna. Vendar pa je tožnik zahteval sodno varstvo šele v drugi polovici leta 1996, sodišče prve stopnje pa je o zahtevku odločilo v začetku leta 1998, kar, vsaj ob upoštevanju povprečnega trajanja odškodninskih pravd pred sodišči prve stopnje, ne more prestavljati sojenja v nerazumnem roku.

Nadaljnji potek postopka pred pritožbenim in revizijskim sodiščem pa je posledica rednih in izrednih pravnih sredstev, ki sta jih v skladu s procesnimi upravičenji vlagali obe pravdni stranki. Za zvišanje vseh odškodnin zaradi trajanja postopka zato ni prav nobenega utemeljenega razloga. Sicer pa je bilo o tožnikovi pravici do odškodnine z določitvijo višine odškodnine, ki mu pripada, pravnomočno odločeno že s sodbo pritožbenega sodišča, ki je bila izdana dne 16.6.1999. Z revizijo tožnik ni uspel. Zato ni točna njegova revizijska trditev, da čaka na odškodnino že pet let. Po povedanem se je pokazalo, da reviziji nista utemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, saj ni z revizijo uspela nobena od pravdnih strank.