Jedro

Ker običajnega avtorskega honorarja kljub izvedenim dokazom (izvedenec, cenik) ni bilo mogoče natančno ugotoviti, ga je sodišče pravilno ocenilo po prostem preudarku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v presežku za znesek 9.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 361,80 EUR stroškov postopka.

2.Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da tožnik ni aktivno legitimiran za tožbo. Materialne avtorske pravice je očitno prenesel na Z. A. P., saj ta drugače ne bi imel podlage za izstavitev računa. V nadaljevanju pritožba graja zaključek sodišča, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora o jumbo plakatih. Sodišču očita, da ni opravilo celovite dokazne ocene. Propagiranje wellness centra je potekalo v treh fazah; v zadnji fazi so bili predvideni tudi jumbo plakati, dogovori pa so se nanašali na celotno propagiranje. V tej smeri bi moralo sodišče ovrednotiti izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke in njegove žene. Višino avtorskega honorarja je sodišče napačno oprlo na listine, ki ne morejo služiti kot dokaz. Cenika Društva profesionalnih fotografov Slovenije (DPFS) namreč ni izdal državni organ, njegova uporaba med strankama ni bila dogovorjena, poleg tega pa tožnik ni član združenja. Tudi izvedensko mnenje ne more biti podlaga za določitev višine honorarja, saj ga izvedenec ni mogel določiti in je o njem le ugibal. Tožnik je tisti, ki bi moral dokazati okoliščine, na podlagi katerih bi se višina lahko določila. Ker mu tega ni uspelo, bi moralo sodišče zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče ne navede nobenega razloga, zakaj je vrednost ene fotografije 250 EUR, saj ne poda nobene orientacijske vrednosti. Nazadnje pritožba napada še odločitev o stroških postopka. Ker ne gre za odškodninski zahtevek, temveč zahtevek za plačilo civilne kazni, sodišče ne bi smelo ločeno ugotavljati uspeha strank po temelju in po višini. Tožnik je uspel le s 25%, zato je le v takšnem deležu upravičen do povrnitve stroškov postopka.

3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo (v obsodilnem delu) preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa tudi glede kršitev iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodba pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, pri odločanju pa sodišče tudi ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev.

6.V obravnavani zadevi tožnik kot avtor fotografij, ki jih je tožena stranka neupravičeno uporabila na 6 ''jumbo plakatih'' z namenom reklamiranja wellness centra H., vtožuje plačilo običajnega honorarja ter civilno kazen, glede na to, da je bila kršitev avtorske pravice storjena iz hude malomarnosti oziroma celo naklepno. Zatrjuje namreč, da je toženi stranki sicer dovolil uporabo fotografij v reklamne namene, vendar le za objavo na spletu, revijah ter drugih publikacijah do formata A4, ne pa tudi na tovrstnih plakatih, kar je bilo toženi stranki nedvomno znano.

7.Pritožba neutemeljeno vztraja pri stališču, da ni podana aktivna legitimacija tožnika. Da so fotografije avtorsko delo tožnika, med strankama ni bilo sporno. Če je tako, potem je tožnik upravičen terjati plačilo za izkoriščanje svojega avtorskega dela. Zakaj računa Z. A. P. (priloga B2), preko katerega je tožnik dobil plačilo za opravljene fotografske storitve, ni mogoče razlagati na način, kot to prikazuje pritožba, je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev v predzadnjem odstavku na strani 4 sodbe). Razlog za izdajo računa s strani Z. A. P. je bil namreč zgolj praktične narave.

8.Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča, da uporaba fotografij za tovrstne plakate ni bila dogovorjena. Do takšnega zaključka je sodišče prišlo na podlagi prepričljive izpovedi tožnika ter priče B. Š. Glede na to, da je bila slednja pri toženi stranki zadolžena za promocijo wellness centra, da je sama vzpostavila stik s tožnikom, ter se z njim dogovarjala za fotografiranje in ceno zanj, je bila gotovo najbolj seznanjena z vsebino dogovora. Poleg tega je priča nepristranska in ni zainteresirana za izid pravde, zaradi česar ji je sodišče utemeljeno sledilo. Dokazna ocena sodišča je logična in vsebinsko prepričljiva, pritožba pa ne navede ničesar, kar bi pritožbenemu sodišču vzbudilo dvom vanjo. Glede na to, da je sodišče nasprotujoče si izpovedi tožnika, navedene priče ter direktorja tožene stranke M. J. in priče K. J. med seboj primerjalo ter navedlo, katerim verjame, za to pa podalo tudi prepričljive razloge, je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni opravilo celovite dokazne ocene, kot mu to nalaga 8. člen ZPP.

9.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, češ da tožnik ni uspel dokazati višine avtorskega honorarja. Izvedenec fotografske stroke, ki ga je sodišče postavilo v ta namen, res ni mogel natančno ugotoviti, kakšen bi bil honorar za uporabo 6 fotografij na ''jumbo plakatih'' (mnenje in dopolnitev mnenja na list. 55 – 61, 76 – 78 ter 90 – 96). Višina honorarja je po njegovem mnenju namreč odvisna od dogovora med strankama, ki pa ga v tem primeru ni bilo. Podal je približno oceno (2.100,00 EUR, pri čemer polovica odpade na stroške, preostalo pa je zaslužek fotografa), pri tem pa navedel, da gre zgolj za ugibanje. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je ravno za primere, kakršen je obravnavani, predvideno odločanje po prostem preudarku (216. člen ZPP). Citirano določbo je mogoče uporabiti, kadar je jasno, da je tožnik upravičen do plačila, le njegove višine (kljub izvedenim dokazom) ni mogoče ugotoviti (z matematično natančnostjo). Sodišče mora pri tem upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajejo natančnega odgovora, vendar pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje, ki je za izhodišče (pravilno) vzelo tako izvedensko mnenje kot tudi cenik D. p. f. S. (A8), na katerega se je skliceval tožnik (in na podlagi katerega mu za 1 ''jumbo'' plakat pripada 1.000,00 EUR). Iz razlogov, ki jih navaja pritožba, cenika res ni mogoče neposredno uporabiti, to pa še ne pomeni, da je ta dokaz v celoti neuporaben. Pritožbeno zavzemanje za to, da bi moralo sodišče zavrniti zahtevek, ker tožnik dokaznega bremena glede višine naj ne bi zmogel, zato ne more biti uspešno.

10.Sodišče prve stopnje je primerno ocenilo višino avtorskega honorarja, (250,00 EUR za posamično fotografijo, skupaj 1.500,00 EUR), svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Kriterije, na podlagi katerih je (po prostem preudarku) določilo višino, je navedlo v predzadnjem odstavku na strani 6 sodbe, kar zadostuje, da je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da po oceni izvedenca zgolj stroški fotografa za takšno delo znašajo 1.050,00 EUR (mnenje na list. št. 61 spisa), ustrezno primerjavo pa nadalje nudi tudi postavka po ceniku DPFS za navaden (ne ''jumbo“) plakat (500 EUR). Znesek, ki ga je prisodilo prvo sodišče, je precej nižji od navedenega in je zato povsem ustrezen. Da bi bil avtorski honorar previsok, pa pritožba niti ne zatrjuje, zato tudi v tem delu ne more biti uspešna.

11.Povečanja avtorskega honorarja, kot ga je pri izreku civilne kazni upoštevalo sodišče prve stopnje (3. odstavek 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah; ZASP), pritožnik ne graja. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča v tem delu preizkusilo le z vidika pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer pa ni ugotovilo nobenih nepravilnosti.

12.Pritožba neutemeljeno napada tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče lahko pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteva vse okoliščine primera (2. odstavek 154. člena ZPP). Ugotavljanje uspeha strank ločeno po temelju in višini, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je v skladu s citirano določbo. Takšen princip pa je (tudi v tovrstnih sporih) mogoče zaslediti tudi v sodni praksi (primerjaj VSL sodba I Cp 427/2010, VSL sklep II Cp 1034/2010, VSK sodba I Cp 1438/2005).

13.Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (obsodilnem delu) potrdilo (353. člen ZPP).