Jedro

Delna izpolnitev obveznosti ni pravilna izpolnitev obveznosti, zato je zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju lahko utemeljen tudi v primeru, če je preživljalec samo delno izpolnjeval svojo obveznost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 29.4.1993, ki sta jo sklenila pravni prednik tožnice I. Č. in toženec S. L.. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 295.104,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1999 dalje do plačila. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja pomanjkanje aktivne legitimacije tožeče stranke. Pooblastilo za zastopanje, ki ga je dal pokojni I. Č. ni dano v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku, ker na njem ni njegovega prstnega odtisa. Odobriti je možno le pravdna dejanja, ne pa pooblastila. Napačno je stališče sodišča, da ni pomembno, koliko denarja je pokojni I. Č. prejel pred podpisom izpodbijane pogodbe. Sodišče bi moralo ugotoviti kolikšna sredstva je pokojni I. Č. prejel od toženca in na kakšen način mu je toženec pomagal. Iz potrdila z dne 14.10.1993 izhaja, da je pokojni I. Č. od toženca prejel 2.000 DEM za plačilo stanovanjskih stroškov in za preživljanje v stiski, dogovorjeno pa je tudi bilo, da se vnaprej obrne na toženčeve sorodnike v Ljubljani. Ni jasno, koliko denarja bi toženec moral pokojnemu I. Č. dati, da bi izpolnil svojo obveznost iz izpodbijane pogodbe. Glede pomoči ob koncu življenja pokojnemu I. Č. je upoštevati, da ni šlo za večletno bolehanje. Pritožba ni utemeljena. Ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije ni utemeljen. Ali je bilo pooblastilo pokojnega I. Č. z dne 4.3.1996 veljavno ali ne, sedaj, ko je v pravdo vstopila njegova dedinja N. Č. in je ta dala veljavno pooblastilo odvetnikom M. J. in ostalim, ni več pravno odločilno, ker je šteti, da je dedinja s tem odobrila že prej opravljena pravdna dejanja odvetnika M. J. (2. odstavek 98. člena ZPP). Zmotno je stališče pritožbe, da dedinja nima pravice zahtevati razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pravica zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je premoženjska pravica, ki preide na dediče in zato dediči pokojnega preživljanca lahko zahtevajo razvezo pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravna odločilna dejstva: - da sta toženec in pokojni I. Č. dne 29.4.1993 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero se je toženec zavezal: a. plačevati vse tekoče stroške in stroške investicjskega vzdrževanja stanovanja št. 2 v visokem pritličju stanovanjske zgradbe X., Ljubljana (v nadaljevanju stanovanjske stroške); b. pomagati pri preživljanju pokojnega I. Č., če mu lastna sredstva ne bodo zadoščala za življenje; c. pomagati v primeru onemoglosti in d. brezplačno preskrbeti zdravniško pomoč. Pokojni I. Č. pa je za primer smrti prepustil tožencu stanovanje št. 2 v stanovanjski zgradbi X., Ljubljana (v nadaljevanju sporno stanovanje); - da je I. Č. umrl dne 13.3.1996 in da je N. Č., kot njegova dedinja, vstopila v pravdo; - da se je pokojni I. Č. zadolževal, da bi se lahko preživljal; - da je priča A. Ž. prosila Karitas, da plača položnice (za plin in elektriko) za pokojnega I. Č., ker je bil ta brez sredstev, kasneje (v času, ko je bila blagajnik v hiši) pa je tudi sama plačevala njegov del skupnih stroškov za hišo; - da se toženec ni angažiral pri zagotovitvi zdravniške pomoči pokojnemu I. Č.; - da so toženčevi ljudje P. Z., L. Đ. in K. S. pokojnemu I. Č. dali nekaj denarja za plačilo stanovanjskih stroškov, vendar ne toliko, da bi z njimi poravnal vse stanovanjske stroške za sporno stanovanje. Na podlagi teh dejstev je sodišče zaključilo, da toženec oziroma njegovi ljudje pokojnemu I. Č. niso dali toliko sredstev, da bi lahko z njimi pokril vse stanovanjske stroške in da se toženec ni angažiral pri zagotovitvi zdravniške pomoči pokojnemi I. Č., ko jo je bil ta potreben, iz česar je izpeljalo sklep, da toženec ni izpolnjeval svojih obveznosti iz sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju in je pogodbo zato, na podlagi 3. odstavka 120. člena Zakona o dedovanju, ki določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti, razvezalo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in nima pomislekov glede pravilnosti uporabe materialnega prava, določila 3. odstavka 120. člena Zakona o dedovanju. Na pritožbene navedbe pa odgovarja: Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da denar, ki ga je pokojni I. Č. dobil od toženca (če ga je kaj dobil) na podlagi drugih poslov, ni možno šteti kot izpolnitev toženčeve obveznosti iz sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene izpovedi zaslišanih strank in prič, ima pa pomislek v dokazno oceno listine z dne 14.10.1993 (B 6), iz katere izhaja, da je takrat toženec pokojnemu I. Č. dal 2.000 DEM za kritje bodoče dospelih stanovanjskih stroškov in za preživljanje v stiski in v dogovor, da v bodoče pokojni I. Č. pokliče toženčeve sorodnike, če bi rabil pomoč. Na tej listini je podpis pokojnega I. Č. in ni razlogov, da bi se podvomilo v njeno verodostojnost. Da je temu tako, izhaja iz kasnejših ravnanj pokojnega I. Č., ki je pomoč pri toženčevih sorodnikih tudi iskal (P., L. in K.). Da je pokojni I. Č. po 14.10.1993, kljub temu, da je takrat prejel 2.000 DEM, potreboval denarno pomoč za plačilo stanovanjskih stroškov in za svoje preživljanje, izhaja ne samo iz izpovedi priče A. Ž., ampak tudi iz dejstva, da je pokojni I. Č. denarno pomoč pri toženčevih sorodnikih iskal. Da toženčevi sorodniki pokojnemu I. Č. niso dali toliko denarja, da bi lahko šteli, da je toženčeva obveznost iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izpolnjena, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Priča P. je izpovedal, da je pokojnemu I. Č. v letu 1995 dal denar trikrat, ne ve pa koliko, priča L. je izpovedal, da je pokojnemu I. Č. dajal denar za plačilo položnic, ne ve pa koliko, priča L. pa je izpovedal, da je pok. I. Č. dal dvakrat po 50 DEM. Na podlagi izpovedb navedenih prič resnično ni možno zaključiti, da je bilo pokojnemu I. Č. izročeno toliko denarja, da bi z njim lahko pokril stanovanjske stroške. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, koliko so stanovanjski stroški znašali (nobena stranka za ugotovitev tega dejstva ni predložila nobenih dokazov), iz dopisa z dne 28.7.1994 (B 7), ki ga je predložila tožena stranka, pa se da sklepati, da so stanovanjski stroški mesečno znašali cca 150 DEM. Za čas od 14.10.1993 do 13.3.1996 bi toženec tako moral pokojnemu I. Č. za plačilo stanovanjskih stroškov izročiti cca 4.200 DEM (28 x po 150 DEM). Da je tožena stranka sama ali pa po svojih ljudeh pokojnemu I. Č. izročila tolikšen znesek denarja, ni dokazano. Na pritožbeno navedbo, da bi sodišče moralo ugotoviti kolikšna sredstva je pokojni I. Č. prejel od toženca, je odgovoriti, da je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotavljalo in za ugotovitev tega dejstva tudi izvedlo vse dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala. Izvedene dokaze, kot je bilo že rečeno, pa je pravilno dokazno ocenilo. Zaključku sodišča prve stopnje, da so toženec oziroma njegovi ljudje pokojnemu I. Č. dali nekaj denarja, da pa izročeni denar ni zadoščal za pokritje vseh toženčevih obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, iz zgoraj navedenih razlogov ni možno oporekati. Pritožba navaja, da ni jasno, koliko denarja bi toženec moral dati pokojnemu I. Č., da bi izpolnil obveznost iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Odgovor na to vprašanje je, da toliko, kolikor je to določeno v tč. 3 pogodbe o dosmrtnem preživljanju, to pa je: za pokritje stanovanjskih stroškov in pomoč pri preživljanju, ki ga je pokojni I. Č. potreboval za najskromnejše preživljanje. Da toženec pokojnemu I. Č. ni dal toliko denarnih sredstev, da bi se lahko štelo, da je svojo obveznost iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju v celoti izpolnil, je bilo že obrazloženo. Delna izpolnitev obveznosti ni pravilna izpolnitev obveznosti, zato je zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju utemeljen tudi v primeru, če je preživljalec samo delno izpolnjeval svojo obveznost. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se je toženec zavezal, da bo pokojnemu I. Č. pomagal tudi pri preživljanju, če ne bo imel zadosti lastnih sredstev. Iz listinskih dokazov (A 9, A 12, A 13, A 14 in A 15) izhaja, da pokojni I. Č. ni bil zaposlen in da je od 14.10.1993 dalje prejemal le majhna sredstva v obliki denarnih dodatkov za socialno pomoč oziroma plačilo za javna dela (največji mesečni znesek, ki izhaja iz citiranih podatkov, ki ga je pokojni I. Č. prejemal, je znašal v času od 1.7.1995 do 13.11.1995 v mesečni višini 16.031,00 SIT). Takšna sredstva, po oceni pritožbenega sodišča, niso zadoščala niti za skromno preživljanje pokojnega I. Č. I. Č. je zato utemeljeno iskal denarno pomoč pri toženčevih sorodnikih tudi za svoje preživljanje, ki pa so mu to pomoč večkrat odklonili (izpoved P. na list. št. 90 in L. na list. št. 93). Dali so mu samo nekaj denarja za pokritje stanovanjskih stroškov, ne pa za njegovo nujno preživljanje. Tudi če se upošteva "način življenja" pokojnega I. Č. (njegovo odvisnost od alkohola), to ne vpliva na oceno, da ni imel toliko lastnih sredstev, da bi se z njimi lahko najskromneje preživel, oziroma drugače, da je pokojni I. Č. utemeljeno iskal pri tožencu oziroma njegovih sorodnikih dodatna sredstva za svoje nujno preživljanje. Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje (glede na zatrjevana dejstva pravdnih strank in predložene dokaze), materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).