Jedro

Zavarovanec, ki je zaradi opravljanja obrtne dejavnosti izgubil pravico do denarne pomoči med brezposelnostjo, ni upravičen v primeru odjave obrti do izplačevanja preostanka denarne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo, s katero je upravni organ prve stopnje, zavrnil njeno zahtevo za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 37. v zvezi s 33. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92) za izplačevanje preostanka denarne pomoči med brezposelnostjo. Tožnici je dne 30.6.1992 prenehala pravica do denarne pomoči med brezposlenostjo, ker je s 1.7.1992 začela opravljati samostojno gostinsko dejanost, ki jo je opravljala do 10.9.1992. Tožnica torej v času, ko je prejemala denarno pomoč, ni sklenila delovnega razmerja za določen čas, ampak je začela opravljati samostojno obrtno dejavnost kot reden poklic. Zato ne izpolnjuje zakonskega pogoja za izplačevanje preostanka denarne pomoči po tem, ko je prenehala opravljati obrtno dejavnost. Tožnica pa je tudi odklonila nudeno zaposlitev natakarice, ki ustreza njeni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Razlog, da bi ponudeno zaposlitev morala opravljati tudi ponoči, ni opravičljiv razlog za odklonitev zaposlitve glede na to, da ima otroka, ki je star že 10 let. Zato je organ prve stopnje pravilno odločil, čeprav ni dal za svojo odločitev pravilnih razlogov.

Tožnica v tožbi navaja, da je zaposlitev, ki jo je priskrbel prvostopni organ, zavrnila iz razloga, ker je delodajalec ne bi prijavil in bi morala pri njem delati "na črno". Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Že citirani zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) določa v 32. členu, v katerih primerih zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila. Med temi primeri je izrecno določeno opravljanje obrtne dejavnosti. V 33. členu zakon določa razloge, iz katerih je uživalec denarnega nadomestila, ki se mu je to nadomestilo prenehalo izplačevati, upravičen do izplačevanja preostanka denarnega nadomestila. Med temi razlogi zakon ne navaja prenehanja opravljanja obrtne dejavnosti, pač pa je med drugim, navedena sklenitev delovnega razmerja za določen čas (krajši od 9 mesecev). Opravljanje obrtne dejavnosti ni sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Po določbi 3. odstavka 37. člena istega zakona veljajo določbe 33. člena tudi za zavarovanca s pravico do denarne pomoči. To pomeni, da po prenehanju opravljanja obrtne dejavnosti zavarovanec ni upravičen do izplačevanja preostanka denarne pomoči, temveč lahko le ponovno pridobi pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, če izpolnjuje pogoje iz 18. oziroma 3. odstavka 15. člena navedenega zakona. Zato tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, ki ga določa zakon za izplačevanje preostanka denarne pomoči med brezposlenostjo. Sodišče tudi soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da je tožnica brez opravičljivega razloga odklonila ponudeno ji zaposlitev, ki ustreza njeni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Tožbeni ugovor, da bi morala pri novem delodajalcu delati "na črno" ni utemeljen glede na to, da ji je bila zaposlitev posredovana preko zavoda za zaposlovanje.

Iz navedenih razlogov izpodbijana odločba tožene stranke, po presoji sodišča, ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe navedenega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).