Jedro

Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo tako: ''Sodišče je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, saj ta na glavno obravnavo ni pristopila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, sodišče pa je, po izvedbi vseh navedenih dokazov, ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno.'' Takšna obrazložitev dokaznega predloga ni ustrezna in bi res lahko pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa bi bilo tako le v primeru, če bi bil na takšen način zavrnjen pomemben dokazni predlog, kar pa tožničin predlog za zaslišanje navedene priče ni bil. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom, da zaslišanje priče ni bilo potrebno, vendar pa ne zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ampak zato, ker priča ni bila predlagana za ugotovitev odločilnih dejstev.

Obrazložitev dokaznega predloga, ki se nanaša na to, kako je potekal pregled, kaj je tožnici zdravnica pri tem rekla in zakaj je izdala zdravniško spričevalo, s katerim se tožnica ni strinjala, niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova trpinčenja. Tožena stranka je v zvezi z razporeditvijo tožnice v drugo ambulanto upoštevala zdravniško spričevalo, izdano s strani zdravnice medicine dela, v katerem ta potrjuje, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje delovnih nalog po opisu del in nalog "srednja medicinska sestra" v ambulanti brez vsakršnih omejitev. Trditve o neverodostojnosti zdravniškega spričevala (četudi naj bi tožnica kasneje v socialnem sporu uspela doseči iz naslova invalidnosti tudi priznanje pravice do premestitve na delo v manj frekventni ambulanti) se ne nanašajo neposredno na toženo stranko. Kaj bi o poteku pregleda in o vsebini zdravniškega spričevala izpovedala zdravnica, ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Celo v primeru, če bi zdravnica o tožničinem zdravstvenem stanju izpovedala povsem drugače kot je navedla v zdravniškem spričevalu oziroma, če bi v celoti potrdila tožničine navedbe, to ne bi imelo vpliva na presojo ravnanja tožene stranke. Zgolj zato, ker je upoštevala vsebino zdravniškega spričevala (pri tem pa se ji ne očita npr., da bi na njegovo sestavo nedopustno vplivala), ne more biti podana njena odškodninska odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo glede zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa z dne 8. 5. 2018, zavrnilo pa tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico zaposliti na delovno mesto v ambulanto A., oziroma ji omogočiti delo primerno njenemu zdravstvenemu stanju in da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 69.400,00 EUR neto, odvesti davke in prispevke za razliko v plači in plačila za izvajanje preiskav holter in doppler. Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe in sklepa plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 4.480,21 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ustno in pisno izrazila nestrinjanje z izpodbijanim sklepom poslovnega kolegija, nazadnje še pisno preko pooblaščencev z odškodninskim zahtevkom z dne 20. 7. 2018. Delodajalec je odgovoril 10. 8. 2018 in šele po tem je vložila tožbo na sodišče. Sklep ni vseboval pravnega pouka. Meni, da je dokazala trpinčenje na delovnem mestu, ki je trajalo od premestitve na drugo delovno mesto. Ne drži, da so priče skladno izpovedale o vsakodnevnih razporeditvah. Priča B.B. je pojasnila, da prerazporeditve niso pogoste, pač pa odvisne od potreb. Sodišče je pomanjkljivo presodilo dokaze. Tožnici je postavljalo kapciozna vprašanja, jo prekinjalo, ob postavljanju vprašanj je prebiralo odstavke iz pripravljalnih vlog tožene stranke ter s tem soočalo tožnico. Z načinom vodenja postopka je tožnico spravilo v stanje nezbranosti. S tem je kršilo določbe o vodenju postopka. Ni upoštevalo, da je tožnica izrazila bojazen, da se ji bo zdravstveno stanje zaradi premestitve poslabšalo, kar se je nato tudi potrdilo v socialnem sporu, v katerem je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče je svojo odločitev temeljilo na zdravniškem spričevalu, ki ga je izdala zdravnica C.C., iz katerega izhaja, da je tožnica sposobna za delo na delovnem mestu srednje medicinske sestre. Tožnica je predlagala zaslišanje C.C., ker zdravniško spričevalo ne odraža dejanskega stanja, saj tožnica pred izdajo spričevala ni bila ustrezno obravnavana. Ker sodišče priče ni zaslišalo, ji je odvzelo pravico do izjave in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Vnaprejšnja dokazna ocena brez zaslišanja ključne priče je prepovedana. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ni šlo za izvajanje pritiska v zvezi s kontrolo tožničine bolezni in dolžine bolniškega staleža. Sodišče je nekritično presodilo ravnanja nadrejenih, šlo je za šikaniranje tožnice še po vložitvi tožbe. Ni res, da nezagotavljanje odmora ne predstavlja trpinčenja. Ni oporekala kontrolam bolniškega staleža, je pa zatrjevala, da je tožena stranka takšno kontrolo in pritisk izvajala le pri njej. Tožena stranka ni dokazala, da temu ni tako. Sodišče je glede tega zgolj sledilo izpovedi zakonite zastopnice, toženi stranki ni naložilo, da predloži statistiko kontrole bolniških staležev. Tožničin odziv na preselitev njenih stvari iz garderobne omarice ni bil pretiran. Sodišče je spregledalo, da je morala v zvezi s tem toženi stranki zagroziti z mediji. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da so dodatek prejeli skoraj v vseh stalnih ambulantah z bistveno manjšim številom pacientov, kamor tožena stranka tožnice ni želela razporediti - z izgovorom, da nima prostega delovnega mesta. Ne strinja se s presojo sodišča, da podaja treh pisnih opozoril pred odpovedjo ne predstavlja trpinčenja. Vsa opozorila je prejela v času, ko je bila že razporejena na delo v drugo ambulanto, to pa zato da bi jo prestrašili, da bo izgubila službo. Zagovori so potekali tako, da je tožena stranka napolnila sejno sobo z vsemi deležniki in s tožnico pred vsemi obračunavala. Zanika, da bi brez dovoljenja vzela svoj zdravstveni karton. To ji je zdravnica dovolila, nato pa si je premislila. V zvezi s tretjim opozorilom opozarja na zapisnik zagovora z dne 19. 12. 2019, iz katerega izhaja neenakovredna obravnava tožnice in pacientke. Ne drži, da v primeru obravnave poškodbe tožnice na delovnem mestu ni šlo za izvajanje pritiskov nad njo. Na zadnjem naroku je predložila izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da ni sposobna za delo na delovnem mestu, na katerega jo je tožena stranka razporedila. Napačno je stališče sodišča, da izvedensko mnenje in kasneje sprejeta odločitev sodišča glede ugotovljene invalidnosti nista relevantni za ta postopek. Ne strinja se, da njena nesposobnost za delovno mesto, ki je bila ugotovljena v drugem postopku, ne vpliva na ta postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija zavrženje tožbe glede zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izvedbi zamenjave na delovnih mestih, kar je sodišče obrazložilo s tem, da tožnica pred vložitvijo tožbe ni pravilno izvedla predsodnega postopka (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Odločanje o spornem delu zahtevka res ne sodi v sodno pristojnost (274. člen ZPP), zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov. Poslovni kolegij tožene stranke je 26. 4. 2018 na 8. redni seji sprejel sklep, da se izvede zamenjava na delovnih mestih srednje medicinske sestre v ambulantah družinske medicine D.D. in E.E., s tem da se tožnico s 14. 5. 2018 razporedi iz ambulante E.E. v ambulanto D.D., F.F. pa se iz ambulante D.D. prerazporedi v ambulanto E.E.. Tožnica je bila po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi zaposlena na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v ambulanti“, ne pa tudi v določeni ambulanti pri toženi stranki, da bi bila v primeru premestitve v drugo ambulanto potrebna izdaja posebnega sklepa o premestitvi (zoper katerega bi imela tožnica dopustno delovnopravno varstvo). Tožnica je še naprej opravljala enako delo po pogodbi o zaposlitvi, le v drugi ambulanti. Izpodbijani sklep ni sklep delovnopravne narave, ampak organizacijske narave. Gre za poslovno odločitev delodajalca o spremenjeni organizaciji dela, zoper katero delavec nima pravnega varstva na način izpodbijanja premestitve. Tako se pokaže, da niso odločilne pritožbene navedbe zoper ugotovitve sodišča o nedokazanosti uveljavljanja prehodnega postopka pri delodajalcu, kot predpostavki za sodno varstvo, saj to zoper izpodbijani sklep sploh ni dopustno.

7. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopa iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče C.C.. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo tako: ''Sodišče je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče C.C., saj ta na glavno obravnavo ni pristopila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, sodišče pa je, po izvedbi vseh navedenih dokazov, ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno.'' Takšna obrazložitev dokaznega predloga ni ustrezna in bi res lahko pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa bi bilo tako le v primeru, če bi bil na takšen način zavrnjen pomemben dokazni predlog, kar pa tožničin predlog za zaslišanje navedene priče ni bil. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom, da zaslišanje priče ni bilo potrebno, vendar pa ne zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ampak zato, ker priča ni bila predlagana za ugotovitev odločilnih dejstev. Obrazložitev dokaznega predloga, ki se nanaša na to, kako je potekal pregled, kaj je tožnici zdravnica pri tem rekla in zakaj je izdala zdravniško spričevalo, s katerim se tožnica ni strinjala, niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova trpinčenja. Tožena stranka je v zvezi z razporeditvijo tožnice v drugo ambulanto upoštevala zdravniško spričevalo, izdano s strani navedene zdravnice medicine dela C.C., v katerem ta potrjuje, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje delovnih nalog po opisu del in nalog „srednja medicinska sestra“ v ambulanti brez vsakršnih omejitev. Trditve o neverodostojnosti zdravniškega spričevala (četudi naj bi tožnica kasneje v socialnem sporu uspela doseči iz naslova invalidnosti tudi priznanje pravice do premestitve na delo v manj frekventni ambulanti) se ne nanašajo neposredno na toženo stranko. Kaj bi o poteku pregleda in o vsebini zdravniškega spričevala izpovedala zdravnica, ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Celo v primeru, če bi zdravnica o tožničinem zdravstvenem stanju izpovedala povsem drugače kot je navedla v zdravniškem spričevalu oziroma, če bi v celoti potrdila tožničine navedbe, to ne bi imelo vpliva na presojo ravnanja tožene stranke. Zgolj zato, ker je upoštevala vsebino zdravniškega spričevala (pri tem pa se ji ne očita npr., da bi na njegovo sestavo nedopustno vplivala), ne more biti podana njena odškodninska odgovornost. 8. Neutemeljeni so tožničini očitki postopkovnih kršitev pri izvedbi zaslišanja tožnice (da ji je sodišče postavljajo kapciozna vprašanja, jo prekinjalo, ob postavljanju vprašanj nedopustno prebiralo odstavke iz pripravljalnih vlog, itd.). Predvsem pa morajo stranke v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje ‒ vključno v pravnih sredstvih ‒ pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnica navedenih kršitev v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, z njihovim uveljavljanjem v pritožbenem postopku pa je prepozna.

9. Tožnica je kot začetek trpinčenja izpostavila ravno omenjeno sporno razporeditev v drugo ambulanto. Uveljavljala je še niz ravnanj tožene stranke iz časa po tem. Sodišče prve stopnje v njenih očitkih zoper toženo stranko pravilno ni našlo elementov trpinčenja. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je sodišče odškodninski zahtevek zavrnilo že po temelju.

10. Po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu. ZDR-1 v 8. členu določa, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da se je z razporeditvijo tožnice na delo v drugo ambulanto začelo z načrtnim in sistematičnim trpinčenjem tožnice. Na podlagi skladnih izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke in prič G.G. ter H.H. je ugotovilo, da je kolegij tožene stranke odločitev o razporeditvi tožnice v drugo ambulanto sprejel zaradi organizacijskih potreb (predvidene daljše odsotnosti tam zaposlene medicinske sestre) in da je izbira tožnice za delo v bolj zahtevni ambulanti temeljila na objektivnih okoliščinah - da je bila izkušena in vestna delavka ter da je njeno dotedanje ambulantno delo obsegalo 60 % njenega delovnega časa. Delodajalec ima pravico delo organizirati na način, da zagotovi nemoteno izvajanje delovnega procesa, kar je tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje legitimno zasledovala s sporno razporeditvijo.

12. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožničinim očitkom, da jo je tožena stranka razporedila na delo, ki ga ni zmogla opravljati. Na podlagi izpovedi G.G. (ta je potrdil, da je bila tožnica poslana na (že omenjeni) zdravniški pregled, ker mu je v elektronskem sporočilu povedala, da je epileptična bolnica in da ne sme biti deležna prekomernega stresa) in zdravniškega spričevala medicine dela I. d. o. o. (iz katerega izhaja, da je tožnica izpolnjevala posebne zdravstvene zahteve za opravljanje delovnih nalog po opisu del in nalog „srednja medicinska sestra“ v ambulanti brez vsakršnih omejitev), je sodišče pravilno zaključilo, da toženi stranki v zvezi s tožničino prerazporeditvijo ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Kot že pojasnjeno, pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija verodostojnost izdanega zdravniškega spričevala, ki ga je tožena stranka utemeljeno upoštevala, niso relevantne za presojo protipravnega ravnanja tožene stranke. Tudi okoliščine glede pregleda pred izdajo zdravniškega spričevala so izven sfere vpliva tožene stranke. Zato tudi dejstvo, da so bile tožnici naknadno v socialnem sporu priznane pravice iz invalidskega zavarovanja za ta spor niso relevantne. Zgolj če bi tožena stranka tožnici kršila že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja ali bi jo pri njihovem uveljavljanju ovirala, jo s tem v zvezi šikanirala, potem bi lahko šlo za trpinčenje, kar pa ni bilo ugotovljeno.

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča glede tožničinih očitkov v zvezi s poizvedovanjem tožene stranke o njenem zdravstvenem stanju v času bolniškega staleža. Zdravnica D.D., v ambulanto katere je bila tožnica razporejena, je bila obenem tudi tožničina osebna zdravnica. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič D.D., G.G., B.B., J.J. in H.H. utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni neupravičeno poizvedovala o tožničinem bolniškem staležu. Poizvedbe zaposlenih pri tožničini osebni zdravnici so se nanašale na predvideno trajanje tožničinega bolniškega staleža v povezavi z organizacijo dela, kar pa ne predstavlja trpinčenja. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka poizvedovala o tožničinih občutljivih podatkih, saj to iz izpovedi priče D.D. ne izhaja. Ta je izpovedala, da so podatki o razlogih za bolniški stalež in s tem o diagnozi, zaupne narave in da je o tem nihče od zaposlenih pri toženi stranki tudi ni spraševal. Tudi dejstvo, ki ga poudarja pritožba, da je navedena izpovedala, da ji je tožena stranka posredno dala vedeti, da tožničin bolniški stalež traja predolgo, ne daje podlaga za ugotovitev nedopustnega ravnanja zoper samo tožnico. Je pa priča ob tem tudi pojasnila, da navedeno na njene odločitve v zvezi s tožničinim bolniškim staležem ni vplivalo.

14. Sodišče prve stopnje je glede nezagotavljanja odmora za malico v času, ko je tožnica delala polovični delovni čas, ugotovilo, da je do takšne kršitve sicer res prišlo, vendar pa je poudarilo, da je tožena stranka tožnici odmor za malico zagotovila takoj po tem, ko jo je tožnica na to opozorila. Pravilno ni našlo podlage za zaključek, da naj bi do kršitve pravice do odmora prišlo le z namenom ponižanja tožnice, pri čemer neutemeljeno vztraja pritožba.

15. Prav tako tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri kontroli bolniških staležev ni bila enako obravnavana kot ostali sodelavci. Četudi s strani tožene stranke ni bila predložena statistika o kontroli bolniških staležev, to ne pomeni, da ni dokazala, da tožnica ni bila neenako obravnavana. Sodišče se je oprlo na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, da se nadzori bolniških odsotnosti pri toženi stranki izvajajo nekajkrat letno. Ob tem je poudarilo, da gre za pravico delodajalca, ki ne pomeni nedopustnega ravnanja. Bistveno pa je, da tudi druge okoliščine tega spora ne kažejo na niz ravnanj, ki bi bila usmerjena zoper tožnico.

16. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z zamenjavo tožničine garderobne omarice pri razporeditvi v novo ambulanto na podlagi skladnih izpovedi prič H.H. in F.F. (npr. F.F. je izpovedala, da je zamenjava omaric potekala povsem korektno, H.H. pa je potrdila, da v zvezi z zamenjavo omaric ni zaznala nobenih trenj) pravilno zaključilo, da je bila zamenjava izpeljana korektno in da toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, ki bi kazalo v smer trpinčenja. Navedbe tožnice, da je morala toženi stranki zagroziti z mediji, da ji je bil zagotovljen prostor za odlaganje stvari, same po sebi ne dokazujejo trpinčenja. Nenazadnje je tožnica sama v izpovedi potrdila, da ji je bila nova garderobna omarica zagotovljena še istega dne, ko je morala izprazniti prejšnjo.

17. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na očitke v zvezi s prikrajšanjem pri plačilu v času, ko je tožnica delala kot krožeča sestra. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica sama izrazila željo po razporeditvi na drugo ustrezno delo, saj dela v ambulanti zdravnice D.D. ni želela več opravljati. Tožnici je bilo ponujeno delo krožeče sestre, ki ga je sprejela. Kot krožeča sestra pa ni bila upravičena do plačila stimulacije, kot je to sicer pripadalo medicinskim sestram v stalni ambulanti. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi v opisanem ni podlage za ugotovitev trpinčenja. Tožnica ne uveljavlja npr., da samo ona kot krožeča sestra ni prejemala stimulacije, ampak vztraja, da je tožena stranka ni želela razporediti na delo v drugo stalno ambulanto z izgovorom, da nima prostega delovnega mesta. Te pritožbene navedbe so neutemeljene in dokazno nepodprte. Sodišče se je oprlo na izpoved priče B.B., ki je pojasnila, da je iskanje rešitve za tožnico trajalo dlje časa in da tedaj ni bilo prosto nobeno delovno mesto medicinske sestre v stalni ambulanti.

18. Pritožba v zvezi s podanimi pisnimi opozorili pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno navaja, da se sodišče do njih ni opredelilo in da odločitve ni sprejelo na podlagi izvedenih dokazov. Tožena stranka je tožnici podala tri pisna opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in sicer prvega 5. 7. 2018, v katerem ji je očitala, da ni v celoti opravila del in nalog, kot izhajajo iz njenih delovnih zadolžitev, drugega 1. 10. 2018, v katerem ji je očitala odtujitev zdravstvenega kartona in tretjega 19. 12. 2019 - zaradi nekorektnega odnosa do pacientke. Sodišče se je do vseh treh opozoril opredelilo v 18. točki obrazložitve sodbe. Na podlagi izpovedi prič D.D., G.G., K.K. in L.L. je pravilno ugotovilo, da so bila opozorila podana utemeljeno, po predpisanem postopku. Za preverljivost dokazne ocene je pomembno, da jo sodišče ustrezno obrazloži, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožbeno sodišče tudi upoštevaje vsebino podanih izpovedi potrjuje pravilnost oblikovane dokazne ocene. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do tožničinih navedb, da je bila zaradi podanih opozoril prestrašena, saj se je opredelilo do izpovedi tožničine osebne zdravnice M.M., da je bila tožnica zaradi vročitve (tretjega) pisnega opozorila razburjena, prestrašena in v stresu. Vseeno pa takšna reakcija še ne pomeni, da je do nje prišlo ravno v posledici trpinčenja. Relevantno bi bilo, če bi tožena stranka svoja pooblastila izvrševala z namenom tožnici povzročiti škodo ali z namenom, da bi jo prizadela, tega pa sodišče ni ugotovilo. Pritožbene navedbe, da so zagovori potekali tako, da je delodajalec napolnil sejno sobo z vsemi deležniki in pred vsemi obračunaval s tožnico, so nedokazane, predvsem pa preveč pavšalne za ugotovitev trpinčenja. Enako velja za pritožbene navedbe, da je bila tožnica na razgovoru pri toženi stranki neenakopravno obravnavana v primerjavi s pacientko, v zvezi s katero ji je bilo očitano neprimerno ravnanje.

19. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zaključke sodišča glede tožničine poškodbe 22. 10. 2018 na plastični škatli. V zvezi s tem je zakonita zastopnica sklicala sestanek za razjasnitev okoliščin nezgode, na katerega je prinesla škatlo in tožnico prosila, da ji pokaže, na kakšen način se je poškodovala, saj sama ni uspela ugotoviti, kateri del plastične škatle naj bi predstavljal nevarnost za ureznine, po sestanku pa je tudi odredila, da se škatle odstranijo iz ambulant. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi v opisanem ni podlage za ugotovitev trpinčenja.

20. Ugotovljena ravnanja tožene stranke ne predstavljajo nedopustnih ravnanj trpinčenja, zlasti ne z namenom žaljenja, poniževanja ali diskreditacije tožnice, niti takšnega standarda ne dosegajo kot celota, zlasti pa niso bila ponavljajoča ali sistematična. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

21. Utemeljeno je zavrnilo tudi zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala, da jo zaposli na delovno mesto v ambulanto E.E. oziroma ji omogoči delo, primerno njenemu zdravstvenemu stanju. Delavec s tovrstnimi zahtevki ne more uspeti, saj sodišče v organizacijo delodajalca ne sme posegati, predmet tega spora pa tudi ni bilo vprašanje zagotovitve dela glede na zdravstveno stanje tožnice oziroma na podlagi pravic iz naslova invalidnosti.

22. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

23. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega (prvi odstavek 154., 155. in 156. člena ZPP).