Jedro

Tožnik v tožbi kot oviro za predajo Nemčiji obsežno navaja, da bi se tam počutil ogroženega s strani kriminalnih združb. Te navedbe pa v nobenem smislu niso povezane s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, kot so bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba in podobno, kar je tožena stranka pravilno navedla v izpodbijanem sklepu, ki je dovolj obrazložen tudi glede vsebinske presoje tožnikovih navedb. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi sam povedal, da groženj in napadov nanj v Nemčiji ni prijavil policiji, zato se v tožbi tudi ne more sklicevati na to, da bi bili varnostni organi v Nemčiji neučinkoviti in da ga ne bi bili sposobni zaščititi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 26. 3. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki tretjič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

3.Tožena stranka je tožnikove prstne odtise poslala v Centralno evidenco EURODAC, od koder je istega dne pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 24. 9. 2023 s strani Republike Hrvaške, 11. 10. 2023 s strani Slovenije in 8. 12. 2023 s strani Nemčije, nato ponovno 20. 10. 2025 strani Slovenije, 1. 2. 2026 s strani Kraljevine Nizozemske, 4. 2. 2026 s strani Nemčije ter 13. 2. 2026 s strani Švicarske konfederacije. Glede na navedeno je pristojnemu organu Nemčije 24. 3. 2026 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in prejela odgovor, da Nemčija na podlagi c točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Dublinska uredba v c točki prvega odstavka 18. člena določa, da mora odgovorna država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4.Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

6.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo trditev, da se ne želi vrniti v Nemčijo, utemeljuje s tem, da je v Nemčiji ogrožen s strani tujcev, ki v državi nelegalno prebivajo. Tožnikove navedbe se nanašajo na domnevne težave z zaprto osebo v Nemčiji in z neznanimi osebami, ki naj bi v imenu zaprte osebe tožniku grozile. S tem v zvezi tožena stranka pojasnjuje, da so v predmetni zadevi te navedbe povsem nerelevantne, saj v nobenem smislu ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v povezavi z izvajanjem postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev, kot so bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba in podobno v Nemčiji. Ni razvidno, da bi se tožnik v zvezi s prejetimi grožnjami in celo napadom obrnil na nemške varnostne organe, ki so pristojni za obravnavo in reševanje tovrstnih zadev. Ovira za predajo prosilcev odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Tožena stranka se je tudi opredelila do navedb tožnika o njegovih zdravstvenih težavah v predelu trebuha in se s tem v zvezi sklicuje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 20/2024 z dne 13. 2. 2024, kjer je sodišče navedlo, da ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, ampak mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec posebej hudo duševno ali fizično bolezen. Tožena stranka od tožnika ni prejela nobenega izvida, na podlagi katerega bi bilo mogoče razbrati in zaključiti, da predaja ne bi bila mogoča in glede na njegovo zdravstveno stanje neprimerna. Poleg tega je tožnik težave na področju trebuha izpostavljal že tekom predhodnega postopka, vendar se je kljub temu preko Kraljevine Nizozemske vrnil v Nemčijo in bil nato zaustavljen v Švicarski konfederaciji, poleg tega je tudi izrazil namen, da bi v Sloveniji dostopal do trga dela. Sicer pa je Nemčija pripravljena spoštovati posredovane zdravstvene informacije, kar je razvidno iz odgovora, s katerim je sprejela odgovornost za reševanje prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru morebitne vrnitve grozi nečloveško ali poniževalno ravnanje. Ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Nemčijo.

7.Tožnik v tožbi navaja, da je bil v Nemčiji popolnoma prepuščen samemu sebi in maščevanju ulične tolpe. Bil je brutalno pretepen in potisnjen v vlogo tarče, organi pregona pa so se obrnili stran. Ta izkušnja mu je uničila občutek bivanjske varnosti in dostojanstva in zato Nemčije ne doživlja več kot varne evropske države. Toženi stranki očita odsotnost obrazložitve izpodbijanega sklepa in opustitev vsebinske presoje njegovega subjektivnega strahu. Meni tudi, da je bil v Nemčiji krivično obsojen in je prestal 7 mesečno zaporno kazen. Spoznanje, da ga uradni organi v Nemčiji ne morejo in ne znajo zaščititi pred maščevanjem in brutalnostjo kriminalnih skupin, je v njem vzbudilo utemeljen strah pred vrnitvijo. Zaradi neaktivnosti policije je izgubil zaupanje v nemški varnostni sistem. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu zmotno nakazuje, da tožnikovi premiki med državami članicami pomenijo preračunljivo izbiranje najugodnejše države za azil. Ti premiki nimajo nikakršne zveze s preračunljivostjo. V Slovenijo je tožnik prišel zato, ker je v Nemčiji izgubil vsakršno zaupanje v varnostne organe. Tožnik se nadalje sklicuje tudi na to, da so splošno znana dejstva, da se določeni sprejemni centri v Nemčiji soočajo s hudo prenaseljenostjo in pomanjkanjem varnosti za ranljive osebe. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti preveriti, ali v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in sprejemnimi pogoji. Meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno, zato je domneva o varnosti vseh držav EU izpodbojna. Pristojni organ je dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v drugi državi članici. Nadalje navaja, da mora ocena o tem, ali je tožnik zaradi poškodb in telesnih bolečin visoko ogrožen in sploh sposoben za potovanje, biti opravljena pred izdajo sklepa o predaji, ne pa šele med njeno izvedbo. Poleg tega se tožniku poraja utemeljena domneva, ali mu bo v Nemčiji omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in ali bo deležen poštenega postopka. Ob predaji bi bil dejansko obravnavan kot tujec in bi moral v Nemčiji vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito. Tožena stranka ni podala jasnega zagotovila, kako bo obravnavan s strani nemških migracijskih in varnostnih organov. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more slediti tožbenim trditvam, da je tožnik izgubil zaupanje v varnostne organe Nemčije. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da so se težave pričele potem, ko je bil izpuščen iz zapora. Tekom osebnega razgovora ni v ničemer izpostavil izgube zaupanja. V predhodnem postopku pa je povedal, da groženj v Nemčiji ni prijavil policiji. Tožena stranka v celoti prereka očitke o splošno znanih dejstvih glede razmer v sprejemnih centrih v Nemčiji in o nezmožnosti policije, da bi tam zaščitila prosilce. Iz odgovora nemških organov je razvidno, da bo tožnik ob vrnitvi nastanjen v LEA Karlsruhe in da tožnik ni nikoli izpostavil morebitnih težav v tem ali drugih nastanitvenih kapacitetah. Iz njegovih izjav je razvidno, da so težave, s katerimi naj bi se soočal, posledica aktivnosti oseb, ki v Nemčiji bivajo nelegalno. Tožena stranka tudi prereka tožbene navedbe, da naj bi bil tožnik v primeru vrnitve v Nemčijo obravnavan kot tujec in bi tam moral vložiti naknadno prošnjo za mednarodno zaščito. Nemčija je odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje sprejela na podlagi c točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora odgovorna država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V drugem pododstavku drugega odstavka pa ta člen določa, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe c točke prvega odstavka 18. člena in kadar je odgovorna država članica potem, ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila, ta država zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje. Glede tožbenih navedb, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveze sodelovanja o deljenem dokaznem bremenu, pa se tožena stranka sklicuje na stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 dne 13. 3. 2024, kjer je sodišče med drugim navedlo, da se obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema vzpostavi, če dosegajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Predložena dokazila pa niso dosegala zahtevane stopnje resnosti, ki bi zahtevala dodatno preverbo aktualnih podatkov, na katere se naslanja pri svojem odločanju. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 22. 7. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri razlogih, zaradi katerih ne želi biti vrnjen v Nemčijo, kot jih je navedel že na zaslišanju pri toženi stranki. Njegovo zdravstveno stanje je stabilno, nima nobenih težav, razen občasne bolečine v testisih. Osebe, ki so mu grozile v Nemčiji, z njim v Sloveniji niso kontaktirale. Groženj v Nemčiji ni prijavil policiji. V Nemčiji je bil po podani prošnji za mednarodno zaščito nastanjen v azilnem domu.

10.Tožba ni utemeljena.

11.Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Zvezna republika Nemčija, je določilo c točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Zvezna republika Nemčija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Zvezna republika Nemčija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Dublinska uredba nadalje v drugem pododstavku drugega odstavka 18. člena določa, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (c) in kadar je odgovorna država članica potem, ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. Ker ima torej tožnik v Nemčiji pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje, so neutemeljene tožbene navedbe o tem, da bi bil ob predaji dejansko obravnavan kot tujec in da bi moral vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito.

12.Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Zvezni republiki Nemčiji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Tožnik v tožbi kot oviro za predajo Nemčiji obsežno navaja, da bi se tam počutil ogroženega s strani kriminalnih združb. Te navedbe pa v nobenem smislu niso povezane s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, kot so bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba in podobno, kar je tožena stranka pravilno navedla v izpodbijanem sklepu, ki je dovolj obrazložen tudi glede vsebinske presoje tožnikovih navedb. S tem v zvezi sodišče tudi meni, da se tožnik neutemeljeno v tožbi sklicuje na to, da mu varnostni organi v Nemčiji ne bi mogli nuditi zaščite, saj je na zaslišanju na glavni obravnavi na sodišču sam povedal, da groženj in napadov nanj v Nemčiji ni prijavil policiji, zato se v tožbi tudi ne more sklicevati na to, da bi bili varnostni organi v Nemčiji neučinkoviti in da ga ne bi bili sposobni zaščititi.

Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da meddržavno zaupanje med državami članicami EU ne bi smelo biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede njegovih izkušenj z azilnim postopkom v Zvezni republiki Nemčiji ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, saj je Zvezna republika Nemčija njegovo prošnjo za mednarodno zaščito sprejela, povedal je tudi, da je bil nastanjen v azilnem domu in na osebnem razgovoru ni navajal nezadovoljstva nad nastanitvijo ali nad vodenjem postopka mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji, temveč je navajal povsem druge razloge kot oviro za vrnitev v Nemčijo, ki v ničemer niso povezani z mednarodno zaščito. Tožena stranka se je do njegovih navedb v upravnem postopku v obrazložitvi sklepa tudi opredelila in sprejela pravilno vsebinsko presojo, da njegove navedbe glede razlogov, zakaj se noče vrniti v Nemčijo, niso relevantne v postopku dublinske predaje, kjer je predmet presoje obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojih pri sprejemu prosilcev za mednarodno zaščito.

Tožnik v tožbi tudi smiselno navaja, da naj bi mu tožena stranka v škodo štela dejstvo, da je večkrat prehajal med državami članicami. Tudi te tožbene navedbe so neutemeljene, saj odločitev tožene stranke ne temelji na tem, da je tožnik pred tem večkrat zapuščal druge države, pač pa na presoji, da okoliščine, ki jih je tožnik navedel kot razlog, da ne bi želel biti vrnjen v Nemčijo, niso povezane s sistemskimi pomanjkljivostmi v postopkih za mednarodno zaščito v Nemčiji.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o tem, da naj bi bila splošno znana dejstva in poročila mednarodnih organizacij o prenaseljenosti azilnih domov v Nemčiji, saj tožnik v upravnem postopku ni v ničemer izpostavil, da bi imel v Nemčiji zaradi tega kakšne težave. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožena stranka dolžna sama presojati obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, pa sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru bolj aktivno tožena stranka dejanskega stanja ni bila dolžna ugotavljati. Kdaj se vzpostavi dolžnost države članice, da samoiniciativno pridobiva informacije o stanju azilnega sistema, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, kjer je navedlo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji dokumentov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske, sistemske in splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi stranki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema (točka 12 obrazložitve citiranega sklepa). S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema (točka 15 obrazložitve citiranega sklepa). Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo, saj se v postopku ni skliceval na to, da bi imel slabe izkušnje z vodenjem postopka glede njegove prošnje za mednarodno zaščito v Nemčiji, niti ni izpostavil, da bi imel težave pri sprejemu. Torej z njegovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti.

Tožnik v tožbi izpostavlja tudi svoje zdravstvene težave. Vendar pa po presoji sodišča te težave niso tako hude, da bi lahko predstavljale oviro pri sami predaji, saj je tožnik na glavni obravnavi na sodišču sam povedal, da je njegovo zdravstveno stanje trenutno stabilno, da nima nobenih težav, razen občasne bolečine v testisih.

Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na sodbo ESČP v zadevi M.S.S. in s tem v zvezi navaja, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU dokazno breme prenese na toženo stranko. Tožena stranka ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Vendar pa v konkretnem primeru ni informacij, ki bi kazale na kaj takega. V zadevi, na katero se tožeča stranka sklicuje, je bila predmet obravnave situacija pritožnika, ki je mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.