Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča sodijo opravila, ki jih opisuje tožeča stranka, v fazo zbiranja podatkov zaradi morebitne sklenitve pogodbe, tedaj v fazo priprav za sklenitev pogodbe. Pritožbeno sodišče šteje uveljavljane stroške za stroške tožeče stranke in ne morebiti za skupne stroške obeh strank. ZOR v 4. odst. 30. čl. določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške v zvezi s pripravami na sklenitev pogodbe, če ni drugačnega dogovora. Takšnega dogovora tožeča stranka v konkretnem primeru ne zatrjuje. Zgolj na podlagi sklicevanja tožeče stranke na "Tarifo banke pri kreditnih in garancijskih poslih s tujino" pa tudi ni moč sklepati, da bi šlo v konkretnem primeru morebiti za splošne pogoje poslovanja tožeče stranke, ki bi bili za toženo stranko obvezni že ob vložitvi vloge za izdajo bančne garancije (prim. 142. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo Sklep o izvršbi takratnega Temeljenega sodišča v Kranju, Enote v Kranju z dne 24.11.1994, opr.št. IV Ig 1037/94 ter zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo stroškov, ki jih je imela v zvezi s pripravo gradiva za odločanje o zaprošeni bančni garanciji.

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa naj jo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da je imela z obdelavo vloge tožene stranke za izdajo bančne garancije delo, saj je strokovna služba morala pripraviti na podlagi dokumentacije predlog za obravnavo na kreditnem odboru. Sporna provizija je povračilo za vloženo strokovno delo pri toženi stranki. Ti stroški tako nastanejo ne glede na to, ali je bančna garancija izdana ali ne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Razumljivo je, da skrbno bančno poslovanje terja natančno proučitev finančnega položaja in drugih pomembnih okoliščin pri naročniku garancije pred odobritvijo garancije zaradi zagotovitve ustreznega varstva garanta, da bo ta dobil povrnjen znesek, ki ga bo morebiti po garanciji izplačal upravičencu do garancije. Razumljivo je tudi, da garant te stroške vračuna v ceno za svojo storitev. Zato so sestavni del zaračunane provizije ob izdaji bančne garancije. Vprašanje, ki je sporno v tej zadevi je, ali tožeča stranka lahko zaračuna stroške v zvezi s pripravo podatkov o naročniku garancije le-temu, ko garancija ni izdana.

Po presoji pritožbenega sodišča sodijo opravila, ki jih opisuje tožeča stranka, v fazo zbiranja podatkov zaradi morebitne sklenitve pogodbe, tedaj v fazo priprav za sklenitev pogodbe. Pritožbeno sodišče šteje uveljavljane stroške za stroške tožeče stranke in ne morebiti za skupne stroške obeh strank. ZOR v 4. odst. 30. čl. določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške v zvezi s pripravami na sklenitev pogodbe, če ni drugačnega dogovora. Takšnega dogovora tožeča stranka v konkretnem primeru ne zatrjuje. Zgolj na podlagi sklicevanja tožeče stranke na "Tarifo banke pri kreditnih in garancijskih poslih s tujino" pa tudi ni moč sklepati, da bi šlo v konkretnem primeru morebiti za splošne pogoje poslovanja tožeče stranke, ki bi bili za toženo stranko obvezni že ob vložitvi vloge za izdajo bančne garancije (prim. 142. čl. ZOR). Iz navedb tožeče stranke o "Tarifi banke pri kreditnih in garancijskih poslih s tujino" (tožeča stranka je predložila le kopijo 4. strani te tarife) pritožbeno sodišče lahko sklepa le, da ta tarifa med drugim interno opredeljuje način oblikovanja cene - provizije - za izdajo bančne garancije. Takšno materialnopravno izhodišče za presojo tožbenega zahtevka pove, da v konkretnem primeru tudi morebitna drugačna razlaga predložene tarife, kot je razvidna iz izpodbijane sodbe, na drugačno presojo ne more vplivati.

Ni tedaj pravno relevantno, ali so uveljavljani stroški tožeči stranki nastali kljub temu, da garancija ni bila odobrena, saj tožeča stranka ne zatrjuje okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da ti stroški bremenijo toženo stranko. Tožeča stranka ne zatrjuje niti, da bi jih morala plačati tožena stranka po izrecnem dogovoru med njima, niti po morebiti sprejetih splošnih pogojih poslovanja tožeče stranke. Sodišču prve stopnje tako ni moč očitati, da je zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje: že trditve tožeče stranke ne dajejo opore za utemeljenost tožbenega zahtevka.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega sodišča temelji na 154. čl. ZPP.