Jedro

Tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navaja izključno ekonomske razloge povezane s slabšimi življenjskimi razmerami in omejenimi zaposlitvenimi možnostmi v izvorni državi, kar pa samo po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ...  v kraju Casablanca, državljan Kraljevine Maroko, zavrne kot očitno neutemeljena. Tožena stranka je tudi odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje osebe iz 1 točke izreka v Republiki Sloveniji nezakonito. Osebi iz 1. točke izreka se določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti določeno območje in se vrniti v Maroko. Če oseba iz 1. točke izreka v roku 3. točke izreka ne zapusti določenega območja, se jo odstrani v izvorno državo. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije za obdobje enega leta, ki se ne izvrši, če oseba prostovoljno zapusti ozemlje določeno v tretji točki izreka odločbe.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da se je dne 12. 6. 2026 začela uporabljati Uredba (EU) 2024/1348, ki v tretjem odstavku 79. člena med drugim določa, da se ta uredba uporablja za postopek za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od dne 12. junija 2026. Prošnje za mednarodno zaščito, vložene pred tem datumom, pa ureja Direktiva 2013/32/EU. Glede na to da so bile določbe omenjene direktive prenesene v Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), se za konkretni postopek uporabijo določbe tega zakona, saj je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil pred 12. 6. 2026.

3.Tožena stranka pravi, da je prosilec je prvo prošnjo v Republiki Sloveniji vložil dne 23. 12. 2024. Pristojni organ je njegov postopek ustavil s sklepom dne 27. 1. 2025, saj je prosilec samovoljno zapustil azilni dom. Drugo prošnjo je vložil dne 19. 6. 2025. Pristojni organ je tudi ta postopek ustavil s sklepom dne 5. 8. 2025, zaradi prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 26. 8. 2026.

4.Pristojni organ je s prosilcem, ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in pooblaščenca dne 16. 6. 2026 opravil osebni razgovor. Pravi, da so osebni podatki na izkaznici prosilca za mednarodno zaščito pravilni. Dan pred razgovorom je na podlagi le te od očeta dobil denar. Želi ostati tukaj in si ustvariti prihodnost. Na osebnem razgovoru je povedal, da je malo psihično utrujen. Malo si bo spočil, potem pa si bo poiskal delo. Osebnih dokumentov nima, a so podatki na izkaznici prosilca za mednarodno zaščito pravilni. Oče, ki je trenutno v Turčiji, bi mu lahko kasneje poslal potni list. Končal je deveti razred v kraju Casablanca. Preživljal ga je oče. Z očetom je živel v najetem stanovanju v Casablanci, oče pa je opravljal priložnostna dela. Sam v Maroku ni delal, saj je pojasnil, da je dela zelo malo. Po smrti matere je živel z očetom in mlajšo sestro, ki sedaj skupaj z očetom živi pri babici po očetovi strani.

5.Kot razlog za odhod iz Maroka je navedel, da ni imel dela in da je v Evropo prišel zato, da bi ostal in delal. Pojasnil je, da je v Maroku iskal delo, vendar neuspešno medtem ko je v Turčiji našel delo in stanovanje. Tam je živel eno leto. Drugih težav v Maroku ni imel. Z mlajšo sestro je v stiku. Maroko je zapustil pred očetom. Oče je kasneje prišel za njim v Turčijo, nato pa so ga turški organi deportirali nazaj v Maroko. Sam je v Turčiji ostal eno leto, nato pa jo zapustil.

6.Iz Srbije je z vlakom prišel v Slovenijo, kjer je ostal sedem dni, nato je odšel v Italijo. V Italiji je ostal en mesec, nato pa odšel v Švico in naprej v Nemčijo. V Nemčiji je živel šest mesecev, nakar so ga nemški organi vrnili v Slovenijo. V Sloveniji je ostal približno en mesec in odšel preko Italije v Švico, kjer je bival tri mesece, nato pa so ga dne 17. 2. 2026 švicarski organi vrnili v Slovenijo.

7.Pojasnil je, da je Republiko Slovenijo dvakrat samovoljno zapustil, čeprav je prvič za mednarodno zaščito zaprosil dne 23. 12. 2024 in drugič dne 19. 6. 2025, kar obžaluje. Navedel je, da želi sedaj ostati v Sloveniji, saj so bili njegovi prstni odtisi odvzeti v Sloveniji, tukaj pa želi tudi delati. Povedal je, da je Maroko zapustil dne 6. 10. 2023. Glede različnih datumov odhoda, ki jih je navedel ob prejšnjih prošnjah, je pojasnil, da se sedaj spomni datuma 6. 10. 2023 ter da je morda pri prejšnjih navedbah nanj pozabil. Na poti je prečkal Bolgarijo, a tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker te države ni maral. V Sloveniji se namerava ustaliti in delati. Kot ciljno državo je sprva navedel Italijo, kjer naj bi bilo težko živeti, tam pa nima sorodnikov. V Sloveniji sorodnikov prav tako nima. Ne želi se vrniti v Maroko.

8.Na vprašanje pooblaščenca je povedal, da je šolanje zaključil leta 2021. Šolanja ni nadaljeval zaradi pomanjkanja denarja za šolske potrebščine, zato se je odločil za odhod v Turčijo. Po končani šoli je iskal delo, vendar ga ni našel. Bil je pripravljen sprejeti katerokoli delo. Delo je iskal le v Casablanci, saj mu je bilo težko oditi v drug kraj, čeprav je navedel, da bi bilo mogoče delo najti tudi drugje, vendar težje, ker je največ dela v Casablanci. V času po končani šoli in pred odhodom v Turčijo ga je preživljal oče. Denar za pot si je deloma prislužil s prodajo parfumov pred mošejami.

9.Glede zdravstvenega stanja je navedel, da ima trenutno bolečine v levem očesu in da je v zaporu zelo trpel. V Sloveniji bi se rad ustalil, delal in nadaljeval življenje. V Slovenijo je prišel, da bi imel prihodnost.

10.Pristojni organ ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje zgolj z ekonomskimi razlogi, povezanimi s pomanjkanjem zaposlitvenih možnosti in željo po izboljšanju življenjskih razmer. Prošnjo za mednarodno zaščito je potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupim ah političnega prepričanja, in ravno tako ne z razlogi resne škode. Pristojni organ ugotavlja, da navedene okoliščine predstavljajo izključno ekonomske razloge povezane s slabšimi življenjskimi razmerami in omejenimi zaposlitvenimi možnostmi v izvorni državi, kar pa samo po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite.

11.Pristojni organ nadalje ugotavlja, da so bile prosilčeve izjave v posameznih delih nekonsistentne. Tako je ob podaji prošnje navedel, da je izvorno državo zapustil, ker nima družine in ker ima v Maroku probleme (ki jih ni konkretiziral), kasneje pa je pojasnil, da je po smrti matere živel skupaj z očetom in mlajšo sestro, ter da slednja skupaj z očetom trenutno živi pri babici po očetovi strani. Na osebnem razgovoru je celo navedel, da mu je oče dan pred razgovorom s pomočjo izkaznice prosilca za mednarodno zaščito poslal denar, ter da bi mu lahko kasneje iz Turčije poslal tudi njegov potni list. Iz navedenega izhaja, da prosilec v izvorni državi oziroma v krogu svoje ožje družine ni brez vsakršne socialne opore, kot je sprva zatrjeval.

12.Pristojni organ posebej izpostavlja, da je prosilec Republiko Slovenijo po vložitvi prve in druge prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil, zaradi česar sta bila oba postopka ustavljena. Prosilca k vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ne vodijo okoliščine preganjanja ali strah pred resno škodo v izvorni državi, temveč predvsem želja po legalizaciji bivanja in dostopu do trga dela v eni izmed držav članic Evropske unije.

13.Navedba prosilca, da je v zaporu zelo trpel, na navedeno ugotovitev ne more vplivati. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da se je prosilec nahajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, zato se njegova izjava očitno nanaša na okoliščine bivanja v Republiki Sloveniji in ne na razmere v izvorni državi. Prosilec ob tem ni zatrjeval da bi bil v Maroku kadarkoli zaprt. V zvezi z zdravstvenim stanjem je prosilec navedel, da ima trenutno bolečine v levem očesu. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec svojih zdravstvenih težav ni podrobneje pojasnil niti ni zatrjeval, da bi mu bile v izvorni državi zdravstvene storitve onemogočene oziroma nedostopne, prav tako ni navedel, da bi bile njegove težave takšne narave ali intenzitete, da bi v primeru vrnitve v Maroko predstavljale resno škodo v smislu določb ZMZ-1. Njegove navedbe so ostale povsem splošne in niso bile povezane z nobenim od zakonsko določenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

14.Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem niti resne škode, zato omenjenih težav ni mogoče obravnavati v okviru mednarodne zaščite. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Težav, ki jih prosilec uveljavlja dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, niti ne z elementi resne škode.

15.V obravnavanem primeru ni sporno, da je prosilec državljan Kraljevine Maroko, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za uporabo koncepta varne izvorne države. Prav tako prosilec v postopku ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ne bi bil varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1. Prav tako pa pristojnemu organu ni znano, da bi bile razmere v prosilčevi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo kršeno načelo nevračanja.

16.V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ni bilo mogoče preživeti. Tožnik svoje države ni zapustil, ker bi si želel lagodnega življenja, ampak zato, da bi lahko preživel. Za tako prošnjo pa meni, da ne more biti očitno neutemeljena. Tožnik je tekom razgovorov pojasnil, da je v Maroku po mamini smrti živel z očetom in mlajšo sestro. Oče je delal priložnostna dela in tako preživljal družino. Živeli so v Casablanki v najemniškem stanovanju. Čeprav se je oče trudil, so živeli v revščini. Situacija je bila tako slaba, da po končanih 9 razredih osnovne šole tožnik ni mogel nadaljevati šolanja že zaradi tega, ker ni bilo dovolj denarja za nakup šolskih potrebščin. Tožnik je izrecno izpostavil, da v Maroku ni imel ničesar.

17.Po končani šoli je tožnik iskal delo, vendar brez uspeha. Ob tem je bil pripravljen sprejeti kakršnokoli delo. Delo je iskal v kraju Casablanka, saj je bilo tam še največ možnosti najti delo. Iskati delo v kakšnem drugem kraju v Maroku bi bilo težko, možnosti za uspeh pa so majhne. Ob tem bi tožnik dodal, da bi v takem primeru imel še dodatne stroške s selitvijo in najemnino za stanovanje v drugem kraju. Tožnik je spoznal, da v Maroku enostavno ni dela. Brez dela pa je težko živeti. Zaradi vsega navedenega je tožnik izgubil upanje in kot edino rešitev je videl odhod iz države. Hudo mu je bilo, ker je moral zapustiti sestro, ampak če bi ostal v Maroku bi bilo njegovo preživetje pod vprašajem. Da je situacija v Maroku obupna, priča tudi dejstvo, da je Maroko takrat poskusil zapustiti tudi očetov oče.

18.Denar za pot je uspel pridobiti tako, da je malo trgoval pred mošejami in sicer je prodajal parfume. S tem denarjem ni bilo mogoče preživeti, ga je pa uporabil za pot iz Maroka. Države in družine ne bi zapustil, če bi obstajala kakšna druga rešitev. Tožnik bi na koncu pojasnil še, da država Maroko ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je država bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki pomoč potrebujejo. Država sama je vzpostavila situacijo, da bogati ljudje živijo lagodno življenje, revni pa lahko umrejo od lakote, čeprav bi lahko vsi dobro živeli. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika

19.Tožnik je pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo (t. j. ker tam ni bilo mogoče preživeti); pojasnil je, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država, čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

20.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da prošnje ni zavrnila zaradi same želje po boljšem življenju, temveč zato, ker so bile navedbe tožeče stranke po svoji vsebini izključno ekonomske narave in zato pravno nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Prav iz tega razloga je pravilno uporabila prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. Meni, da ne drži tožbeni očitek, da tožena stranka ni upoštevala osebnih okoliščin tožeče stranke. Nasprotno, iz odločbe izhaja, da jih je podrobno obravnavala. Ugotovila je, da ima tožeča stranka očeta in mlajšo sestro, da je z njima v stikih ter da mu je oče celo pošiljal denar. Poleg tega je sam navedel, da je eno leto živel v Turčiji, kjer je imel delo in zagotovljeno nastanitev. Navedene okoliščine dodatno potrjujejo ugotovitev tožene stranke, da razlog za zapustitev izvorne države ni bil povezan z zatrjevanim preganjanjem ali nevarnostjo resne škode, temveč izključno z željo po izboljšanju ekonomskega položaja. Kot razlog za odhod iz države je ves čas navajal zgolj brezposelnost, pomanjkanje denarja in željo po boljših življenjskih razmerah. Takšne navedbe pa ne zadostujejo za izpodbitje domneve varne izvorne države po 61. členu ZMZ-1. Presoja varne izvorne države se nanaša na obstoj nevarnosti preganjanja oziroma resne škode ob vrnitvi, ne pa na splošne življenjske ali ekonomske razmere. Ker tožeča stranka ni navedla nobenih individualiziranih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost preganjanja ali resne škode v primeru vrnitve, je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta izpolnjena oba pogoja za uporabo druge alineje 52. člena ZMZ-1.

21.V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da je zapustil svojo izvorno državo, ker tam dolgoročno preživetje ni bilo možno. Kot je iz njegovih razgovorov razvidno, je bil pripravljen poprijeti za vsako delo, a kljub temu ni uspel. Država Maroko bi morala poskrbeti za vse svoje državljane, a ji je vseeno za usodo revežev. V takih razmerah je potrebno situacijo, ki mu v izvorni državi grozi, obravnavati kot resno škodo, zato prosi za pomoč.

Tožba ni utemeljena.

1.Sodišče lahko v celoti pritrdi utemeljitvi odločitve tožene stranke tako glede statusa begunca kot tudi glede subsidiarne zaščite in načela nevračanja. Sodišče bo napravilo sodni nadzor nad zakonitostjo odločitve tožene stranke z vidika tožbenih ugovorov in bo pri tem naredilo določene minimalne poudarke, oziroma dopolnitve v argumentaciji tožene stranke z vidika materialnega prava.

2.Tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. To je dovolj za ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca. V tožbi odločitve glede statusa begunca niti ne izpodbija, saj nasprotuje zgolj utemeljitvi tožene stranke, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo in uveljavlja obstoj pogojev za subsidiarno zaščito.

3.Tudi odločitev glede subsidiarne zaščite ni nezakonita Sodišče v tej zvezi dopolnjuje utemeljitev tožene stranke z referenco na sodno prakso Sodišča EU, in sicer da resna škoda, ki jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1, ne zajema položaja, v katerem bi bilo zatrjevano nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerno povzročene odtegnitve določenih bistvenih socialnih (in/ali zdravstvenih) storitev ter dostopa do trga dela prosilcu za mednarodno zaščito.

4.Sodišče EU v zadevi M'Bodj namreč pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Omenjeno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo. Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku očitno izhaja, da takšne okoliščine glede dostopa do trga dela z boljšim zaslužkom prosilec ni izkazal in enako velja tudi za navedbe v tožbi. Zato je tisti del obrazložitve, kjer tožena stranka pravi, da razlogi, ki jih navaja tožnik ne ustrezajo razlogom za subsidiarno zaščito, treba razumeti, da očitno ne gre za namerno povzročeno ekonomsko stisko tožnika v Maroku, kajti sicer tveganje za resno škodo iz druge alineje 28. člena ZMZ-1 ni vezano na kakšen poseben razlog, kar sicer velja za pogoje za status begunca.

5.Na tej podlagi lahko sodišče zaključi, da tudi glede tega vidika spora tožnik ni imel zahtevka v zvezi s 4. členom Listine in drugo alinejo 28. člena ZMZ-1, ki ne bi bil očitno neutemeljen. Tožena stranka mora namreč opraviti strogo presojo tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah s pridobitvijo informacij o stanju v državi tudi po uradni dolžnosti le pod pogojem, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z vrnitvijo v državo, ki je na seznamu varnih izvornih držav. Take okoliščine v konkretnem primeru niso izkazane.

6.Enako velja tudi glede načela nevračanja, ki ga tožena stranka preverja v prvem odstavku na strani 8 izpodbijanega akta in tudi sicer iz spisa ne izhaja, da bi moralo sodišče kar koli posebej ugotavljati glede načela nevračanja.

7.Sodišče zgolj dodaja kratkemu stališču tožene stranke glede načela non-refoulement, ker se tožnik v tožbi sklicuje na to, da bi mu morala Slovenija pomagati, da v okviru načela nevračanja lahko sicer pridejo v poštev tudi določeni humanitarni pomisleki. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člen 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia. Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, in enako velja tudi za upravni spor. Glede opisa njegove ekonomske in družinske situacije v Maroku se sodišče namreč lahko v celoti sklicuje na povzetek, ki ga je naredila tožena stranka v izpodbijanem aktu, in ki ustreza vsebini v zapisniku o osebnem razgovoru, zato v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

8.Posebni standardi veljalo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja. Tožnik je sicer mlajši polnoletnik, star malo čez 20 let, vendar ni brez družine. Oče, ki naj bi bil v Turčiji, mu finančno pomaga in sta po njegovih navedbah v stiku. V Turčiji sta nekaj časa živela skupaj in oče je tam delal. V Turčiji je delal tudi tožnik in tam sta najela stanovanje. V Maroku ima še sestro, ki živi pri teti po mamini strani - oziroma pri mami od očeta (njegovi babici).

9.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito. Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

- Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

- omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

- obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

- kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

- v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

- iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

10.V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta. Zaslišan je bil ob osebnem razgovoru dne 16. 6. 2026 ob prisotnosti PIC. Dobil je relevantna vprašanja odprtega in zaprtega tipa, razgovor je trajal 80 minut, poleg tega je branje zapisnika trajalo 20 minut in iz podatkov v spisu ni razvidno kar koli, kar bi kazalo na to, da se tožnik ne bi mogel izreči o vsem pomembnem za njegovo obrambo.

11.Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da uveljavi kakršnekoli interpretacije glede ustne javne obravnave, ko gre za varstvo "civilne pravice" posameznika, ki zgolj ne bi smele iti pod minimalno raven, ki jo zagotavlja praksa ESČP. Drugačna razlaga bi namreč lahko vodila do ogrožanja načela primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni zListino, zato ker vnjih ne bi bile spo
61tovane temeljne pravice, ki so zagotovljene zustavo te države. V skladu zustaljeno sodno prakso Sodi
61
0da EU namreč na podlagi na
0dela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se dr
7eava
0dlanica sklicuje na dolo
0dbe nacionalnega prava,
0deprav so ustavnopravne, ne sme posegati vu
0dinkovitost prava Unije na ozemlju te dr
7eave. V skladu z ustaljeno sodno prakso so u
0deki na
0dela primarnosti prava EU zavezujo
0di za vse organe dr
7eave
0dlanice, ne da bi med drugim nacionalne dolo
0dbe, vklju
0dno z ustavnim redom, to lahko ovirale. Ker ima Sodi
61
0da EU tako izklju
0dno pristojnost, da poda dokon
0dno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg na
0dela primarnosti prava EU glede na ustrezne dolo
0dbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage dolo
0db nacionalnega prava niti od razlage dolo
0db prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodi
61
0de in ki ne ustreza razlagi Sodi
61
0da EU. Na
0delo primarnosti nacionalnemu sodi
61
0du, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti dolo
0dbe prava EU, nalaga obveznost, da
0de ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni u
0delek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predlo
7een, pri
0demu lahko po potrebi po lastni presoji odlo
0di, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse", tudi poznej
61e, ki je v nasprotju z dolo
0dbo prava EU, ki ima neposredni u
0delek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali
0dakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku. Ko Sodi
61
0da EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vklju
0duje dolo
0dbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere u
0delek bi bil zmanj
61anje u
0denosti prava EU.

12.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega u
0deka 47.
0dlena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi dolo
0dilo 59.
0dlena ZUS-1 v delu, kjer to dolo
0dilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi,
0de dejstva niso sporna (prvi odstavek 59.
0dlena ZUS-1), ali
0de stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mo
7eno ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59.
0dlena ZUS-1).

13.Poleg vsega navedenega po razlagi Sodi
61
0da EU 47.
0dlen Listine ustreza 6.
0dlenu EK
0cP in ustno zasli1anje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ES
0cp ni bilo potrebno. V okviru le-teh je treba namre
0d upo1tevati tudi u
0de1tivost v smislu ekonomi
0dnosti sodnih postopkov. Zato bi sistemati
0dno izvajanje glavnih obravnav v azilnih zadevah ne glede na to, kdaj je glavna obravnava zaradi ustnega zasli1anja prosilca za mednarodno za1
0dito in morebitnega izvajanja drugih dokazov nujno potrebna na podlagi prava EU, izrazito podalj1alo
0das re1evanja drugih nujnih sporov s podro
0dja varstva
0dlovekovih pravic, ki nimajo to
0dno dolo
0denih zakonskih rokov za odlo
0danje, kot to velja za azilne zadeve. Zaradi tega je po oceni sodi
61
0da poseg v ustavno pravico do javne ustne obravnave prosilca za mednarodno za1
0dito v konkretnem primeru sorazmeren glede na varstvo pravic do sojenja v razumnem roku drugih strank, ki imajo to
7ebe vlo
7eene na oddelku za varstvo ustavnih pravic, pri
0demu pa je sodi
61
0de v tej zadevi pazilo, da odlo
0danje brez glavne obravnave ni oviralo ustreznega in celovitega obravnavanja to
7nikovega zahtevka.

14.Na tej podlagi je sodi
61
0de to
7bo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63.
0dlena ZUS-1).

-------------------------------

1Iz sodne prakse Vrhovnega sodi
61
0da izhaja, da (zgolj) dopolnitev obrazlo
7eitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na sodno prakso Sodi
61
0da EU in ES
0cp po stali1du Vrhovnega sodi
61
0da ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stali1 to
7enke (sodbi Vrhovnega sodi
61
0da I Up 138/2025 z dne 21. 7. 2025 in I Up 210/2024 z dne 2. 9. 2024).

2M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.

3Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.

4Uvodna izjava št. 35 Kvalifikacijske direktive 2011/95.

5Glej sodbo Sodišča EU v zadevi Alace in Canapelli, C-758/24, 759/24, 1. 8. 2025, odst. 65-88 v zvezi z odst. 24 in 26; glej mutatis mutandis tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi H.T. v Germany and Greece, App. no. 13337/19, 15. 10. 2024, odst. 138 v zvezi z odst. 142-144.

6Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.

8.Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil.

9.Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283.

9.Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.

10.Zapisnik o ustnem zaslišanju z dne 16. 6. 2026.

11.Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.

12.Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

13.Ibid. odst. 32-35, 37-39.

14.Ibid. odst. 41.

15.Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

16.Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).

17.Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

18.Ibid. odst. 49.

19.Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

20.Ibid. odst. 58-59.

21.RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51.

22.Ibid. odst. 2.

23.Ibid. odst. 53; glej tudi 106/77 Simmenthal II, odst. 24;

24.Torubarov, C-556/17, odst. 73-74.

25.Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

26.Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

27.Ibid. odst. 190, točka c.).

28.Glej mutatis mutandis: FO, C-610/23 [Al Nasiria], 3. 7. 2025, odst. 65, tudi odst. 75-61..