Jedro

Odločitev v postopku, ki ga je sprožil toženec na določitev nujne poti, ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v postopku zaradi vznemirjanja lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroke pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu opustitev poseganja v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na nepremičninah parc. št. 471/3, 432/4 in 432/6, vse k. o. X (I. točka izreka). Tožencu je prepovedalo nadaljnja vznemirjanja na navedenih nepremičninah (II. točka izreka). Tožencu je naložilo tudi povrnitev 1.226,29 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka). Zahtevek, naj toženec izpolni obveznost v roku 8 dni, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da med pravdnimi strankami poteka več postopkov. Toženčev zahtevek na ugotovitev solastninske pravice na predmetnih nepremičninah je bil že pravnomočno zavrnjen, zato je toženec vložil predlog za določitev nujne poti po spornih nepremičninah. Predlagal je tudi prekinitev postopka, saj v primeru določitve nujne poti tožeča stranka nima interesa v tem postopku. Lahko bi prišlo tudi do situacije, ko bi bilo razsojeno, da toženec ne sme posegati v lastninsko pravico tožnice, po drugi strani pa bi sodišče dovolili nujno pot. Prav tako je zoper oba tožnika sprožen kazenski postopek, saj sta samovoljno razkopala del poti in tožencu s tem preprečila uporabo. Sodba je nepravilna, saj tožencu nalaga opustitev poseganja v lastninsko pravico tožnice na nepremičninah 471/3, 432/4 in 432/6, vendar je tožnica lastnica le nepremičnine 432/6, pri ostalih dveh nepremičninah pa je solastnica. Kot izhaja iz zaslišanja tožnice, ji je mož povedal, da je od toženca dobil odškodnino za uporabo poti. Iz te izjave izhaja, da je M. M. tožencu dovolil uporabljati pot. Ugotovitev sodišča, da je imel pravico uporabe poti le toženčev oče, je zato napačna. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala zaslišanje M. M., sodišče pa je njen predlog zavrnilo, kot nepotreben. Po mnenju tožene stranke gre za pomembno okoliščino, ki bi jo moralo sodišče ugotoviti.

3. Napada tudi odločitev o stroških. Sodišče je tožeči stranki priznalo dvakrat nagrado za postopek in dvakrat nagrado za narok. Prav tako ni upoštevalo, da je tožena stranka s pritožbo že enkrat uspela in morala plačati sodno takso.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku po zaščiti pred vznemirjanjem v smislu 99. člena Stvarnopravnega zakonika (1). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da toženec uporablja pot, ki poteka po nepremičninah tožnice in njenega moža, pač pa je bilo potrebno ugotoviti, ali ima toženec na teh nepremičninah kakšne pravice, ki omejujejo lastninsko pravico tožeče stranke. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da takih omejitev ni in ravnalo pravilno, ko je zahtevku ugodilo. Pri tem se je oprlo tudi na pravilno pravno podlago.

7. Pritožba neutemeljeno napada odločitev sodišča, s katero to ni ugodilo predlogu tožene stranke za prekinitev postopka. Po določilu 206. člena Zakona o pravdnem postopku (2) sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja ali če stranka živi na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov odrezano od sodišča. V danem primeru ne gre za opisani situaciji. Odločitev v postopku, ki ga je sprožil toženec na določitev nujne poti, ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v tem postopku. To je argumentirano obrazložilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Ker ni pogojev za prekinitev postopka, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko postopka ni prekinilo.

8. Tudi ostali postopki, na katere se sklicuje pritožba in ki potekajo med pravdnima strankama ali pa zoper katero od strank na sodišču, nimajo vpliva na ta postopek. Tožba na ugotovitev lastninske pravice, ki jo je vložil toženec, je že pravnomočno zavrnjena, določitev nujne poti ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločanje v tem postopku, zatrjevana kazenska ovadba in dejstva v zvezi z njo zoper tožnico, pa tudi nimajo vpliva na to pravdno zadevo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče odločiti drugače, saj je tožnica izključna lastnica zgolj prac. št. 432/6 k. o. X, parc. št. 432/4 in 471/3 obe k. o. X pa ima v solastnini. Po določilu 100. člena SPZ imata lastnik in solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Na citirano določilo se je sklicevala tožeča stranka že v tožbi, sodišče pa se je nanj oprlo pri svoji odločitvi. Zatrjevani očitek tako ni podan.

10. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo trditveno podlago toženca, ki je zatrjeval, da je njegov pravni prednik kupil polovico spornih nepremičnin ter da je za polovico poti plačal kupnino 8.700,00 takratnih DEM. Potrdilo o plačilu predstavlja kupoprodajno pogodbo, ki je bila realizirana, ni pa bila sprovedena in vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem M. M. ravno zaradi take trditvene podlage tožene stranke, ki je zatrjevala solastništvo sporne poti. V pritožbi tožena stranka navaja, da je M. M. dovolil uporabo poti tožencu, toženec pa mu je kot solastniku plačal odškodnino za uporabo poti. Gre za novoto, ki v pritožbenem postopku ni dopustna (286. in 337. člen ZPP). Upoštevaje trditveno podlago strank ter izvedeni dokazni postopek je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnica in njen mož M. M. dovolila pravico rabe nepremičnin (po katerih poteka pot) izključno pravnemu predniku toženca za potrebe dostopa do objekta zgrajenega na parc. št. 472/1 k. o. X. Sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je predlog za izvedbo dokaza zavrnilo.

11. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, da toženec ni dokazal, da bi imel na tožničinih nepremičninah kakršnokoli pravico. Pritožbena navedba, da predstavlja to edini dostop do objektov, ki jih ima toženec na parc. št. 472/1 k. o. X in pritožbeno sklicevanje na odločbo upravnega organa o legalizaciji garaže, ne izpodbijeta te ugotovitve sodišča in ne predstavljata upravičenja toženca do uporabe sporne poti. Dejstvo, da predstavlja sporna pot edino povezavo nepremičnine toženca z javno potjo je argument, ki ga lahko toženec uporabi v postopku za določitev nujne poti. Odločitev, ki jo bo sodišče sprejelo v postopku za določitev nujne poti bo kasnejša od odločitve v tem postopku, zato tudi v primeru, da bo nujna pot določena po sporni poti, ne bo prišlo do „absurdne situacije“ kot zatrjuje pritožba.

12. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki napada odločitev o pravdnih stroških. Zakon o odvetniški tarifi (3) v 14. členu določa, da lahko odvetnik v sodnem postopku prejme nagrado na vsaki stopnji. V 19. členu tega zakona pa je določeno, da predstavlja postopek pred sodiščem nižje stopnje, ki mu je bila zadeva vrnjena v odločanje, novo stopnjo. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati uspeh tožene stranke s pritožbo in ji priznati te stroške. Tožena stranka je v tem postopku propadla (154. člen ZPP), zato mora tožeči stranki povrniti stroške, ne glede na to, da je tožena stranka med postopkom s pritožbo uspela in je sodišče zadevo vrnilo v nov postopek.

13. Pritožbene navedbe tožene stranke so tako neutemeljene, pritožbeno sodišče pa prav tako ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 – 45/2008, ZPP

(3) Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji, ZOdvT