Jedro

Po določbah ODZ in ZTLR, se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ni bila pridobljena na nepristen način. Enako velja glede presoje dobrovernosti. Po SPZ je dobrovernost podana samo takrat, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj v opravičljivi zmoti svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti pa ni, če posestnik ve, ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče je v tej zadevi zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine, ki je predmet te pravde in zavrglo zahtevek na vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime na podlagi sodbe, ugodilo pa podrejenemu tožbenemu zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na nepremičnini, ki je predmet te pravde.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in del, s katerim je bil tožbeni zahtevek na vknjižbo lastninske pravice na podlagi sodbe zavržen in stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da stvarnopravnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke na podlagi določil o gradnji na tujem ter na podlagi določil o priposestvovanju ugodi. V obrazložitvi ponavlja svoje stališče kot v postopku na prvi stopnji, da je postal lastnik nepremičnine na originaren način, zato je tožbeni zahtevek v delu, s katerim zahteva, da je sodba listina, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ki jo je pridobil na originaren način na podlagi zakona, pravilen. Vpis se vedno izvrši v breme zemljiškoknjižnega lastnika, kar toženi nedvomno je. Sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji dobroverne posesti zmotno uporabilo določila materialnega prava, saj je sodna praksa na podlagi določil ODZ in ZTLR vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren in pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje njegova last. Zakonita in dobroverna posest pa je tista, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu. Ker je v juliju 1997 v veljavo stopil ZLNDL je do novembra 2007, ko je bila vložena tožba, že potekla desetletna priposestvovalna doba.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Vztraja, da prodajna pogodba med pravdnima strankama ni bila realizirana, ker kupnina ni bila plačana v celoti.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožeča stranka zatrjuje, da je pravni prednik tožene stranke v letu 1973 tožniku izročil v posest nepremičnino, ki je predmet te pravde. Posel je bil sklenjen na podlagi ustne prodajne pogodbe in plačane kupnine. Od tedaj dalje je tožeča stranka sporno zemljišče uživala kot svoje. Na njem je postavila stanovanjsko hišo in v njej prebiva še danes.

Sodišče prve stopnje se v zadnjem odstavku na 4. strani sodbe pravilno sklicuje na 266. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), iz katerega sledi, da stvarne pravice pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon in nato tudi pravilno povzelo določilo 418. paragrafa ODZ, ki je določal, da lahko dobroverni graditelj postane lastnik zemljišča, na katerem zgradi gradbeni objekt in na zemljišču, ki je potrebno za njegovo redno rabo, če lastnik zemljišča, ki je zanjo vedel, gradnje ni prepovedal. Pravilno nato povzema, da imajo identično vsebino tudi določila 24. do 26. člena ZTLR, ki je stopil v veljavo v letu 1980. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje kljub dejstvu, da se je pri svoji odločitvi sicer sklicevalo na določila ZTLR, pri presoji, ali je bil tožnik dobroverni in zakoniti posestnik, uporabilo strožje kriterije, ki jih je uvedel SPZ glede pridobitve lastninske pravice. Stališče prvostopnega sodišča, da bi bila zakonita dobroverna posest v korist tožeče stranke izkazana, če bi ta utemeljeno lahko verjela, da so izpolnjene vse predpostavke lastninske pravice s pravnim poslom, je po presoji pritožbenega sodišča zmotno, ker bi to veljalo v primeru, če bi pravno podlago predstavljale samo določbe SPZ. Po določbah ODZ in ZTLR, se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ni bila pridobljena na nepristen način. Enako velja glede presoje dobrovernosti. Po SPZ je dobrovernost podana samo takrat, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj v opravičljivi zmoti svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje njegova last. Dobrovernosti pa ni, če posestnik ve, ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu. Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih stališč, ki jih bo potrebno upoštevati ob presoji utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice s priposestvovanjem ali na podlagi gradnje na tujem svetu po določbah ZTLR, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, najmanj preuranjena.

Ker zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da tožnik ni mogel biti v dobri veri, ker mu je bilo ves čas znano, da v zemljiški knjigi ni vknjižen kot lastnik nepremičnine, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravnorelevantnih okoliščin, ki so bistvene za odločitev o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka (gradnja na tujem zemljišču in priposestvovanja), je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razveljaviti in vrniti sodišču v nov postopek (355. člen ZPP).

Tudi odločitve sodišča, da desetletni priposestvovalni rok še ni potekel, ni mogoče preveriti, saj sodišče ne pove, na katere pravnorelevantne okoliščine je oprlo takšen zaključek, kar pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja (14. točka 339. člena ZPP).

V kolikor bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je stvarnopravni zahtevek na eni od zatrjevanih podlag utemeljen, bo posledično potrebno ugoditi tudi 2. točki tožbenega zahtevka, da se bo tožeča stranka na podlagi sodbe lahko vpisala v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, ki je predmet te pravde. S tem je obenem tudi obrazloženo, zakaj je odločitev sodišča, ki je tožbeni zahtevek v 2. točki izreka zavrglo, nepravilna, pritožba tožene stranke tudi v tem delu utemeljena.

Ker je sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, je posledično iz procesnih razlogov razveljavilo tudi podredni tožbeni zahtevek ter odločitev o stroških postopka.

Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).