Jedro

V zemljiškoknjižnem postopku velja strogo načelo formalnosti postopka. O pogojih za vpis sodišče odloča samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Neodločilnega pomena so zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo pravilnost upravne odločbe, ki je bila podlaga za izvršeni vpis.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor pritožnice in odločilo, da ostane v veljavi sklep zemljiškoknjižne referentke, Dn. št. 931/2008 z dne 25.2.2009. Proti navedenemu sklepu je udeleženka M. Ž. vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe nasprotuje presoji, da tožba, vložena pri upravnem sodišču, ni ovira za izvršitev in zemljiškoknjižno izvedbo upravnega akta. Upravna odločba, ki ji nalaga takojšnjo ustavitev nadaljnje gradnje zidanega objekta, je nesmiselna, glede na dejstvo, da je objekt gradil njen oče, ki je umrl že 1992 leta, pritožnica sama pa ni ničesar gradila, dograjevala, rušila ali kako drugače spreminjala objekta. Upravna odločba še ni izvršljiva, ker še ni pravnomočna, zato pogoji iz 46. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) niso izpolnjeni.

Zainteresirana stranka J. K. je na vročeno pritožbo odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar zemljiškoknjižno sodišča odloča o vpisih po uradni dolžnosti, vpis dovoli, če listina po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis, če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, če po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis in če so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa zakon (glej 2. dostavek 148. člena ZZK-1).

ZZK-1 glede listine, ki je podlaga za zaznambo, v 2. odstavku 29. člena določa, da mora dokazovati nastop pravnega dejstva, ki je predmet vpisa in da mora ustrezati drugim pogojem, določenim z zakonom, medtem ko drugih pogojev o tem, kakšna mora biti upravna odločba, ki je podlaga za zaznambo, ne predvideva. Določba 8. točke 1. odstavka 40. člena ZZK-1, ki kot podlago za vpis določa dokončnost upravne odločbe, se namreč nanaša zgolj na listine, ki so podlaga za vknjižbo pravic (vknjižba pa je le ena izmed treh glavnih vpisov), zato je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na to določbo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa napačno, odločitev pa po presoji pritožbenega sodišča kljub temu pravilna. Tudi ZGO-1 izrecno ne predvideva, kakšna upravna odločba je lahko podlaga za zaznambo, vendar pa iz formulacije besedila 159. člena ZGO-1 izhaja, da za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe ni potrebna dokončnost odločbe, saj jo mora pristojni gradbeni inšpektor sodišču poslati nemudoma, medtem ko upravna odločba postane dokončna šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo. Da dokončnost inšpekcijske odločbe ni predpisana za zaznambo prepovedi, izhaja tudi iz samega smisla zakonskega določila, ki omogoča takojšnje učinkovanje izrečenih inšpekcijskih ukrepov.

Upravna odločba, ki je lahko podlaga za zaznambo prepovedi na podlagi 159. člena ZGO-1, mora biti le izvršljiva. Izvršljiva postane, ko je vročena stranki (3. točka 2. odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), saj ZGO-1 v 3. odstavku 146. člena določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V konkretnem primeru o izvršljivosti odločbe inšpekcijskega organa ne more biti dvoma, saj upravna odločba vsebuje klavzulo o izvršljivosti z dne 23.3.2008. Pritožbene navedbe, da bi odločba postala izvršljiva šele s pravnomočnostjo, torej šele po odločitvi o tožbi, vloženi v upravnem sporu, so neutemeljene, saj 1. odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 določa, da tožba v upravnem sporu ni ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je bila tožba vložena, če poseben zakon ne določi, da ima tožba v upravnem sporu suspenzivni učinek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ZGO-1 takšnega določila nima, zato je odločba postala izvršljiva z njeno vročitvijo in s tem predstavlja podlago za vpis zaznambe prepovedi nadaljnje gradnje v zemljiško knjigo.

V zemljiškoknjižnem postopku velja strogo načelo formalnosti postopka. O pogojih za vpis sodišče odloča samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Neodločilnega pomena so zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo pravilnost upravne odločbe, ki je bila podlaga za izvršeni vpis.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da pritožba udeleženke ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodnice. Obenem je na podlagi 2. točke 3. odstavka 161. člena ZZK dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Po določbi 2. odstavka 120. člena ZZK-1 se v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ni niso urejene s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku - ZNP. Po določbi 1. odstavka 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Zaradi odsotnosti specialnih določb je pritožbeno sodišče odločilo, da mora pritožnica sama nositi nastale ji pritožbene stroške.