Jedro

Pri posegu v prostor, ki spreminja njegovo namensko rabo in posega še v vodnogospodarsko ureditev, je potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje, zato je bilo zakonito ukrepanje urbanističnega inšpektorja, ki je po ugotovitvi gradnje brez lokacijskega dovoljenja zahteval ustavitev gradnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urbanistične inšpekcije, s katero je prvostopenjski organ odredil, da mora tožeča stranka takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo dveh ribnikov in dovoda vode, v tlorisni izmeri cca. 4000 m2, ki jih gradi na zemljišču s parcelno številko 53/1, brez lokacijskega dovoljenja. Pod točko 2) izreka je bilo določeno, da mora investitor v roku enega meseca od vročitve te odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje pri pristojnem upravnem organu; pod točko 3) izreka odločbe pa je določeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, poleg tega pa še napačno uporabila materialno pravo. Tožnik je 28.1.1990 sklenil zakupno pogodbo, s katero je vzel v dolgoročni zakup parcelo št. 53/1 v skupni izmeri 12000 m2. Parcela predstavlja v naravi opuščen ribnik in delno močvirje. Zato meni, da v njegovem primeru sploh ne gre za tak poseg v naravo, da bi bilo potrebno kakršnokoli lokacijsko dovoljenje. S svojimi deli je le skušal oživiti opuščen ribnik in je s tem namenom tudi počistil močvirje in zemljišče. Res je, da je moral urediti tudi brežine, dovod vode iz obstoječega potoka in zgraditi tri bazene, ki pa so minimalnih izmer, postaviti pa je moral tudi ograjo zaradi varovanja rib, vendar vse to ne predstavlja takega posega v prostor, da bi bilo potrebno lokacijsko dovoljenje po določbah 50. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90) je v 1. odstavku 74. člena določal, da organ urbanistične inšpekcije odredi, da se gradnja ustavi dokler investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja oziroma potrdila, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez potrdila na območju, kjer je sicer graditev dovoljena. V 2. odstavku istega člena je bilo določeno, da mora investitor za lokacijsko dovoljenje po določbah tega člena zaprositi ali priglasiti graditev v enem mesecu po izdanem ukrepu iz prejšnjega odstavka.

Ker je urbanistični inšpektor v inšpekcijskem postopku pravilno ugotovil, da je tožeča stranka celoten sporni objekt gradila, ne da bi pridobila lokacijsko dovoljenje, je tudi pravilno ukrepal in izdal odločbo, s katero je bilo tožniku naloženo, da z gradnjo takoj preneha ter v skladu s takratno določbo 2. odstavka 74. člena tožniku naložil, da mora v roku enega meseca od vročitve odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje pri pristojnem upravnem organu. V njegovem primeru gre namreč za tak poseg v prostor, ki trajno spreminja njegovo namensko rabo, posega pa tudi v vodnogospodarsko ureditev. Za tak poseg pa je po določbi 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje. Zato je tožena stranka pritožbo tožeče stranke utemeljeno zavrnila. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).