Jedro

Nepremoženjske škode, ki se pojavlja zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, ni ustrezno enačiti z bodočo (čeprav sukcesivno nastajajočo) škodo, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka.

Tožniki bi v času, ko se je tranzitni promet po cestnem odseku G1-3/366 še odvijal, lahko zahtevali le škodo (tako nastalo kot bodočo) zaradi takrat že preteklih imisij. Utemeljen ugovor zastaranja terjatev za nepremoženjsko škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožb, zato ne pomeni avtomatičnega zastaranja terjatev za istovrstno škodo, katere vzrok (imisije) takrat še ni(so) nastal(e).

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnikom povrniti njihove revizijske stroške v znesku 421,36 EUR, in sicer vsakemu po 140,45 EUR.

Obrazložitev

1. Leta 2007 so tožniki zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi imisij (prekomerni hrup, vibracije in onesnaženost zraka), ki jih je povzročal tranzitni promet po cestnem odseku G1-3/366, ob katerem živijo. Zahtevali so povrnitev škode, ki so jo pretrpeli v obdobju petih let pred vložitvijo tožbe, in škode, ki jo bodo trpeli v bodoče (do 30. 10. 2008, ko bo promet preusmerjen na novo zgrajeno avtocesto). Sodišče prve stopnje je vsakemu tožniku prisodilo 6.800,00 EUR odškodnine, zahtevke pa je v presežku zavrnilo. Upoštevalo je toženkin prvotni ugovor zastaranja, v katerem se je sklicevala na triletni zastaralni rok in zaključilo, da lahko tožniki terjajo odškodnino le za obdobje treh in ne petih let pred vložitvijo tožb. Menilo je, da je z vložitvijo tožb prišlo do pretrganja zastaranja, zato je tožnikom prisodilo odškodnino tudi za čas do izgradnje avtoceste (30. 10. 2008). Toženkinega kasnejšega ugovora zastaranja, da so tožbeni zahtevki zaradi zastaranja prve terjatve za sukcesivno nastajajočo škodo v celoti neutemeljeni, sodišče ni upoštevalo, ker ga je toženka utemeljevala s prepozno navedenimi dejstvi (286. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in zneske odškodnin zmanjšalo na 5.000,00 EUR za prvo tožnico, 4.500,00 EUR za drugo tožnico in 4.500,00 EUR za tretjega tožnika, znižalo pa je tudi toženki naložene pravdne stroške. Sicer je njeno pritožbo zavrnilo, tožnike pa je zavezalo k plačilu 110,15 EUR toženkinih pritožbenih stroškov. Pritrdilo je oceni prvostopenjskega sodišča, da uveljavljanje ugovora zastaranja ni omejeno z določbo 286. člena ZPP, je pa potrebno pravočasno navesti dejstva za presojo tega ugovora, česar toženka glede kasnejšega ugovora zastaranja ni storila. V vlogi z dne 2. 10. 2007 je namreč le na kratko podala stališče, da začne zastaralni rok za sukcesivno nastajajočo škodo teči, ko oškodovanec zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja, pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pa je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Pri tem ni pojasnila, čemu so tožniki prepozni z uveljavljanjem prve sukcesivno nastale škode oziroma kdaj so po njeni oceni izvedeli za nastanek (bodoče) škode in povzročitelja. Te navedbe je toženka podala šele v vlogi z dne 25. 5. 2010, kar je glede na določbo 286. člena ZPP prepozno. Dodalo je, da bi bil ugovor tudi sicer neutemeljen, saj iz spisa izhaja, da so bili tožniki z dejstvom, da imisije zaradi povečanega prometa presegajo običajno mejo (zaradi česar je škoda protipravna), seznanjeni šele na podlagi analize iz leta 2005 oziroma izvedenskega mnenja iz leta 2008, ki je bilo izdelano tekom tega pravdnega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je tukajšnje sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: „Ali je sodišče druge stopnje pravilno odločilo o ugovoru zastaranja?“(1)

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP) in v tem okviru uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri (ugoditve njeni pritožbi in) zavrnitve tožbenih zahtevkov, sicer pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da dejstva, ki utemeljujejo ugovor sukcesivnega zastaranja, izhajajo iz tožbenih navedb (da je škodno stanje trajalo že zadnjih 5 let, obremenjenost pa se je iz dneva v dan le še povečevala) in izvedenskega mnenja (mejne in kritične ravni hrupa so bile presežene že od leta 2003 in tem bolj v nadaljnjih letih, vse do pozne jeseni leta 2008, ko je bil tovorni promet preusmerjen na avtocesto), zato o prekluziji ni mogoče govoriti. Toženka nasprotuje tudi rezervnim razlogom pritožbenega sodišča o siceršnji neutemeljenosti ugovora zastaranja. Sklicuje se na stališča sodne prakse, da trajajoče nastajanje škode nima vpliva na začetek teka zastaralnega roka, saj bi nasprotna razlaga izigrala institut zastaranja (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005), in da mora oškodovanec po nastopu škodnega primera ravnati skrbno, zato je odločilno, kdaj je za škodo in njen obseg mogel zvedeti. Do tega očitno ni prišlo šele na podlagi analize iz leta 2005, saj so že tožniki v tožbah navedli, da so te ugotovitve zgolj informativne, zaradi česar so predlagali ustrezne meritve izvedenca. Sporna analiza tudi sicer ni odločilna, saj je za tek zastaralnih rokov pomembno, kdaj so tožniki zatrjevane nevšečnosti občutili kot duševne bolečine, to pa ne more biti odvisno od tega, ali in kdaj so se seznanili z rezultati analize. Analiza nenazadnje ne razkriva niti, ali gre za takšne imisije, ki utemeljujejo pravno priznano škodo, saj gre za pravni standard, ki ga zapolni sodišče. Revidentka v zvezi s tem opozarja, da obravnavano stališče pritožbenega sodišča pomeni, da zastaralni rok v primerljivih zadevah začne teči šele po prejemu izvedenskega mnenja, torej tik preden sodišče odloči o tožbenem zahtevku ali celo po izteku objektivnega roka, kar je nesprejemljivo. Znova opozarja na tožbene trditve o trajanju škodnega stanja oziroma povečevanju škode, in še, da tožniki zahtevajo odškodnino za zadnjih 5 let in za bodoče obdobje (vse do izgradnje avtoceste in preusmeritve tovornega prometa nanjo). Meni, da so tožniki trpeli duševne bolečine že od leta 2002 oziroma 2003, kar potrjuje izvedensko mnenje o preseženih mejnih in celo kritičnih vrednosti hrupa v tistem času. Takšen hrup pri običajnem človeku povzroča nevšečnosti tolikšne intenzitete, da mu povzročajo duševne bolečine (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010). V tej luči se nasprotne izpovedbe tožnikov o tem, kdaj so začeli trpeti nevšečnosti, izkažejo za neodločilne in usmerjene v izogib zastaranju. Vedenje tožnikov o škodi in povzročitelju revidentka izvaja še iz pravnomočne vmesne sodbe v bistveno istovrstni zadevi, na katero so se že v tožbi sklicevali tožniki (iz nje izhaja, da so bile kritične vrednosti hrupa ob isti cesti presežene že od leta 1998 dalje). Dodaja, da so tožniki v predpravdnem zahtevku navedli, da so škodo trpeli vse od od leta 1991. Njihovi tožbeni zahtevki iz leta 2007 so bili zato vloženi po preteku subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka.

5. Tožniki v odgovoru na revizijo nasprotujejo njenim razlogom in se zavzemajo za njeno zavrnitev. Prav tako priglašajo stroške.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP) in ki se nanaša na pravilnost uporabe določb o zastaranju v konkretnem primeru. Institut zastaranja temelji na neizvrševanju pravice, zato predpostavlja, da je imel upnik možnost obstoječo pravico sodno uveljaviti. Zastaranje namreč nastopi po določenem času, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (prvi in drugi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Po splošnih določbah začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Upnikovo breme pravočasne realizacije pravic pa ni absolutno, sicer bi bil dolžnik neupravičeno privilegiran. Takšen položaj bi bil nesprejemljiv predvsem z vidika odškodninskega prava, ki naj primarno varuje oškodovanca in omogoči odpravo njegovega prikrajšanja.(2) V primeru odškodninskih terjatev zato zakon določa posebne okoliščine za začetek teka zastaralnega roka. Čeprav se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja (subjektivni zastaralni rok, prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode (objektivni zastaralni rok, drugi odstavek 352. člena OZ). Posebna ureditev teka subjektivnega (relativnega) zastaralnega roka varuje oškodovanca. Ta bi bil ob splošni ureditvi zastaranja v primerjavi z drugimi upniki v slabšem položaju, saj pogosto ob nastanku škode zanjo oziroma za povzročitelja še ne ve niti ne more vedeti.(3)

8.Nadaljnja posebnost zastaranja odškodninskih terjatev se nanaša na škodo, ki (bo) nastopi(la) šele po trenutku odločanja sodišča prve stopnje. Teorija pri tem loči med bodočo škodo, novo škodo in škodo, ki izvira iz ponavljalnih škodnih dejanj.(4) Bodoča je škoda, katere vzrok je (ob zaključku glavne obravnave) že nastal, njene posledice pa bodisi še trajajo (kontinuirana bodoča škoda) bodisi bodo po normalnem teku stvari gotovo nastale kasneje (samostojna bodoča škoda).(5) Posebnost bodoče škode je, da jo je mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. Pravna podlaga za vnaprejšnje uveljavljanje bodoče nepremoženjske škode je vsebovana v določbi 182. člena OZ, ki pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč. Prav na njem temelji stališče sodne prakse, da začne zastaranje terjatve za bodočo škodo teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva, ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode oziroma je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka.(6) Nasprotno od oškodovanca ni upravičeno zahtevati, naj škodo uveljavlja pred nastopom škodnega primera, pa čeprav obstaja zadostna verjetnost njegovega kasnejšega nastanka.(7) Čim oziroma dokler je poleg nastanka škode v bodočnost premaknjeno tudi škodno dejstvo, s katerim bo ta škoda vzročno zvezana, o rojstvu in zastaranju tožbe ni mogoče govoriti. Škoda, katere vzrok še ni nastal, namreč ni primer bodoče škode v smislu 182. člena OZ, zato je oškodovanec do tedaj (še) ne more uspešno uveljavljati (prvi odstavek 311. člen ZPP).

9. Na opisanem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče nepremoženjske škode, ki je podvrsta bodoče škode (glej zgoraj, tč. 8). V zvezi s terjatvami za bodočo škodo, ki bo sukcesivno nastajala v prihodnosti, se je sodna praksa ustalila v spoznanjih, da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.(8) Toženkin ugovor zastaranja, ki mu sodišči nižjih stopenj nista sledili, je smiseln prepis pravkar omenjenih stališč, ki so se v sodni praksi oblikovala in uporabljala predvsem v zvezi s pravno priznano bodočo škodo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, predmet obravnavane pravde ni bodoča škoda (glej spodaj, tč. 10-11), zato se postavlja vprašanje o pravilnosti uporabe zavzetih stališč v zvezi z zastaranjem v konkretnem primeru. Enotne in ustaljene sodne prakse glede tega vprašanja (še) ni.(9)

10. Tožniki so zahtevali povrnitev škode, ki so jo pretrpeli v obdobju petih let pred vložitvijo tožbe, in škode, ki jo bodo z vidika vložitve tožb trpeli v bodoče (do 30. 10. 2008, ko bo promet preusmerjen na novo zgrajeno avtocesto). Tožniki so smiselno zatrjevali, da jim je oziroma bo nepremoženjska škoda nastajala ob vsakokratnih, vselej novih imisijah, ki jih povzroča vsakodnevni tranzitni promet, in ne morda, da bodo njihove duševne bolečine nasta(ja)le oziroma trajale (tudi) po prenehanju imisij.(10) Takšne nepremoženjske škode, ki se pojavlja zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, ni ustrezno enačiti z bodočo (čeprav sukcesivno nastajajočo) škodo, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka. Razlog kontinuiranega nastajanja zatrjevane škode poleg tega ni v njeni naravi (kontinuiteta istega osebnostnega stanja), temveč v kontinuiranem pojavljanju vzroka samega. Že zato takšna škoda ni bodoča v prav(n)em pomenu besede (182. člena OZ).(11)

11. Navedeno ne pomeni, da so odškodninske terjatve za škodo, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij, izvzete iz zastaranja.(12) Zanje zgolj ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena. Tožniki bi v času, ko se je tranzitni promet po cestnem odseku G1-3/366 še odvijal, lahko zahtevali le škodo (tako nastalo kot bodočo(13)) zaradi takrat že preteklih imisij. Utemeljen ugovor zastaranja terjatev za istovrstno škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožb, zato ne pomeni avtomatičnega zastaranja terjatev za škodo, katere vzrok (imisije) takrat še ni(so) nastal(e). Nasprotno stališče je zmotno, saj vodi v perpleksno sklepanje, da pravica zahtevati povrnitev obveznosti preneha, še preden nastane (prvi in drugi odstavek 335. člena OZ).

12. Doslej navedeni razlogi pomenijo samostojno podlago za zavrnitev spornega ugovora zastaranja. Izpodbijana odločitev v zvezi z obravnavanim ugovorom je zato pravilna ne glede na drugačne razloge, ki sta jih ob tem navedli sodišči nižjih stopenj. Ti razlogi in nanje nanašajoči se revizijski očitki tako za odločitev o reviziji niso bistveni, zato se do njih ni bilo treba podrobneje opredeliti.

13. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožnikom povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 421,36 EUR (750 točk za sestavo odgovora na revizijo, ki vključuje tudi stroške sprejema sodbe in obvestila stranki, materialni stroški v višini 2 %, povečano za 20 % DDV). Ker so tožniki sosporniki, so do pravdnih stroškov upravičeni po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Vsakemu od njih je zato toženka dolžna plačati nanj odpadli delež stroškov (140,45 EUR) v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 528/2010 z dne 2. 12. 2010. Op. št. (2): Jadek Pensa v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 666. Op. št. (3): Kranjc v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 449, 477 in 478. Op. št. (4): Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, (Obligacijska razmerja II), Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1990, str. 165-167. Avtor ob vsaki vrsti škode navaja tudi relevantno sodno prakso.

Op. št. (5): Vizner, Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb 1978. Primerjaj tudi Blagojevič in Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, I. knjiga, drugo izdanje, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 746 ter Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, (Obligacijska razmerja II), Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1990, str. 262. Primerjaj tudi Jadek Pensa v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1054 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 111/2005 z dne 1. 3. 2007. Op. št. (6): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča SRS II Ips 12/82 z dne 18. 3. 1982 in odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 44/2004 z dne 11. 5. 2005, II Ips 99/2005 z dne 26. 5. 2005, II Ips 629/2006 z dne 12. 2. 2009, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009 in druge.

Op. št. (7): To posredno izhaja tudi iz revizijskega stališča, ki oškodovancu nalaga skrbno ravnanje po nastopu škodnega primera (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 399/2005 z dne 10. 5. 2007).

Op. št. (8): Primerjaj pravno mnenje Zvezne skupne seje z dne 25. in 26. 11. 1986 ter odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003, II Ips 721/2003 z dne 24. 2. 2005, II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007 in druge.

Op. št. (9): Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sicer odškodninsko terjatev v zadevi, ki je dokaj (ne pa povsem) podobna obravnavani, podredilo zastaranju terjatev za sukcesivno nastajajočo škodo, kljub ugotovitvi, da je tožeča stranka trpela imisije (smrad) še nekaj let po vložitvi tožbe (sodba II Ips 919/2007 z dne 17. 9. 2009).

Op. št. (10): Na to nazorno kaže njihova tožbena navedba, da bodo škodo trpeli (z vidika vložitve tožbe) tudi „v bodoče“ – do 30. 10. 2008, ko bo promet preusmerjen na novo avtocesto.

Op. št. (11): Vsa zatrjevana škoda je poleg tega nastopila pred koncem glavne obravnave z dne 27. 5. 2010. Op. št. (12): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 9/1994 z dne 12. 5. 1994. Op. št. (13): Čeprav so tožniki zatrjevali le preteklo škodo, bi bilo povsem mogoče, da bi jim nastala tudi bodoča škoda (npr. če bi duševne bolečine trpeli tudi po preusmeritvi prometa na avtocesto).