Jedro

Dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem oziroma dostop do zdravstvenih storitev v izvorni državi za pritožnika slabši, kot v državi, v kateri prosi za zaščito, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izvirati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca ne more ali noče zaščititi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-2967/2025/11 (1222-13) z dne 24. 12. 2025, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in odločilo o posledicah te odločitve.

2.V obrazložitvi je pritrdilo ugotovitvam toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite ter da prihaja iz varne izvorne države.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga "naj jo spremeni tako, da tožbi ugodi, torej, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sodno presojo".

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Upravno sodišče je presojo glede očitne neutemeljenosti pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito oprlo na dva razloga - da je pritožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1), ter da prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

7.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik konkretizirano ne oporeka pravnim stališčem, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo izpodbijano sodbo. Pritožnik tako v pritožbi uvodoma povzema ugotovitve Upravnega sodišča, nato pa zaključi zgolj, da "se ne more strinjati z mnenjem sodišča, da bi vse dolgove lahko poplačal z delom v Sloveniji, ker ima resne težave z očmi (in ne le oftamološke), tako se bo delovna sposobnost podrobno presojala". Pritožnik se tako v tem delu pritožbe konkretno ne opredeli do razlogov izpodbijane sodbe in ne poda obrazložene argumentacije, zaradi česar njegovih navedb ni mogoče vsebinsko preizkusiti. V nadaljevanju pritožnik sicer izpostavi dve sodbi (I U 766/2013-15 z dne 8. 1. 2014 in I U 1140/2012-51 z dne 10. 5. 2013), s katerima naj bi po njegovem mnenju Upravno sodišče izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1, vendar ne pojasni, kako naj bi ta primera vplivala na obravnavano zadevo, niti ne navede, s katerimi tožbenimi trditvami povezuje to sodno prakso. Dejstvo je, da se je pritožnik v tožbi zavzemal za priznanje subsidiarne zaščite, kar je ugotovilo Upravno sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in česar pritožnik v pritožbi ne izpodbija. Prav tako konkretizirano ne oporeka ugotovitvi Upravnega sodišča v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da pritožnikovih navedb v tožbi ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, prav tako pa njegovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.

8.Pavšalen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pritožnikove razloge označilo kot zgolj "ekonomske", brez celovite presoje, da so bili slednji sistematični, dolgotrajni in ponižujoči ter dosegajo prag nečloveškega ravnanja po 3. in 6. členu EKČP ter 28. členu ZMZ-1. Pritožnik teh trditev ne konkretizira, saj ne pojasni, katere konkretne okoliščine njegovega primera naj bi dosegle tak prag niti v čem naj bi bila presoja sodišča prve stopnje pomanjkljiva. Sklicevanje na 3. člen in 6. člen EKČP, določbe ZMZ-1, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča EU ter smernice UNHCR prav tako ostaja na ravni splošnih navedb, saj pritožnik ne pojasni njihove upoštevnosti za obravnavani primer niti ne izkaže, v čem naj bi izpodbijana sodba od teh stališč odstopala. Pri tem se sicer sklicuje na posamezne odločbe in iz njih povzema določena stališča, vendar jih ne poveže s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve.

9.S temi navedbami pritožnik tako ne more izpodbiti stališča v izpodbijani sodbi, da ni uspel izkazati resne škode, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1 1 in s tem pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. 2 Upravno sodi
61
0de se je v obrazloeitvi (od 13. todke dalje) ustrezno opredelilo do trditvene podlage glede zdravljenja pritoenikovih odi in poslab1anja zdravstvenega stanja v primeru vrnitve v izvorno dreavo ter (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodi1
0da) pravilno presodilo, da dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem oziroma dostop do zdravstvenih storitev v izvorni dreavi za pritoenika slab
61i, kot v dreavi, v kateri prosi za za1cito, ne more biti razlog za mednarodno za1cito. 3 Prav tako je (v 14. todki obrazloeitve izpodbijane sodbe) pravilno presodilo, da mora tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno dreavo izpostavljen nehumanemu ali ponieujo
0demu ravnanju, izvirati iz dejavnikov na strani dreave ali drugih subjektov, pred katerimi dreava prosilca ne more ali no
0de za1
0diti. Navedeno ima podlago v dolodbi 24.
0dlena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne 1kode 4 in iz katere izhaja, da je institut mednarodne za1cite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno 1kodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno dreavo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne 1kode. Povedano drugade, resna 1koda mora biti povzrodena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splo1nih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne dreave. 5

10.Ob upo1tevanju navedenih izhodi
61
0d pritoenik zakljudi1
0da sodi
61
0da prve stopnje, da mu v primeru vrnitve v izvorno dreavo ne grozi resna 1koda, ne more uspe
61no izpodbiti z navedbami, ki jih je podal ee v toebi in jih v pritoebi zgolj ponavlja, in sicer da mu grozi ma1
0devanje upnikov, pri katerih se je zadoleil, ter da "ti 1e vedno 1kodujejo njegovi primarni drueini". Do teh navedb se je Upravno sodi
61
0de v 15. todki obrazloeitve izpodbijane sodbe opredelilo in jih kot neutemeljene zavrnilo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da ni utemeljenih razlogov za prepridanje, da izvorna dreava pritoenika ne bi bila pripravljena ali zmo
7ena u
0dinkovito za1
0diti pred ravnanji upnikov. Ob tem je Upravno sodi
61
0de poudarilo, da zgolj pav1alne navedbe o nedelovanju pravnega sistema ter strahu za drueino ne zado
61
0dajo, ter izpostavilo, da bi se moral pritoenik v primeru groenj obrniti na pristojne organe, dera
07 pa ni storil. Temu pritoenik nasprotuje z navedbami, da "je bil sam in njegova primarna drueina ogroeena s strani nedeavnih subjektov, ne glede na to, da je bila prijava podana aleirskim varnostnim organom", s derim smiselno uveljavlja, da se je na pristojne organe vendarle obrnil. Tak1en pritobeni o
0ditek je pav1alen in nedokazan, saj pritoenik za to trditev ni predloeil nobenih dokazil, niti ni konkretiziral, kdaj, pri katerem organu in s kak1nim izidom naj bi bila prijava podana. Prav tako ni pojasnil, katerih dokazov naj sodi
61
0de prve stopnje ne bi upo1tevalo oziroma jih napa
0dno ocenilo, glede na to, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da se ni obrnil na pristojne organe. Tudi sicer pa navedbe glede podaje prijave v nadaljevanju pritoebe ostajajo nedosledne oziroma nejasne, prav tako pa ostaja brez vsakr
61ne dokazne podlage zatrjevana nezmoenost aleirskih oblasti, da bi pritoeniku nudile za1
0dito oziroma da bi predloeil dokaze v zvezi z zatrjevanimi groenj.

11.Vrhovno sodi
61
0de pojasnjuje, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj pritoenik nosi teeje dokazno breme, da dokaee, da se ni obrnil na dreavne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmo
7ni nuditi za1
0ito. 6 Ob tem je dodati, da je tudi ee Ustavno sodi
61
0de presodilo, da je brez dvoma dolenost prosilca, ki v pro1nji za mednarodno za1cito zatrjuje nezmoenost izvorne dreave, da bi ga za1
0itila pred preganjanjem, da izkaee trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmoenost izvorne dreave nuditi za1cito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni dreavi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomo
0d na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi za1tite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloei pro1njo za mednarodno za1cito v drugi dreavi. S to prijavo prosilec dreavi, ki odloda o pro1nji za mednarodno za1cito, namred omogodi, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni dreavi. Dolenost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni dreavi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne za1cite v drugi dreavi. 7

12.Pritoenik tudi ne ugovarja presoji Upravnega sodi
61
0da, da ni izkazal, da zanj osebno Aleirija ni varna izvorna dreava in da je toenka pravilno zavrnila njegovo pro1njo kot o
0ditno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52.
0dlena ZMZ-1, torej na podlagi ugotovitve, da prihaja iz varne izvorne dreave. Posplo1eno sicer navaja, da sodi
61
0de prve stopnje ni preverilo aktualnih informacij v njegovi izvorni dreavi ter da naj bi njegove izjave obravnavalo "legitimno, vendar selektivno pri dokazni oceni". Z navedenim pritoenik ne more uspe
61no izpodbiti ugotovitve Upravnega sodi
61
0da v 17. todki obrazloeitve izpodbijane sodbe, da ni navedel nobenih osebnih okoli1
0din, na podlagi katerih bi bilo mogo
0de sklepati, da njegova izvorna dreava zanj ni varna, zaradi
0esar je neutemeljeno njegovo pridakovanje, da bi morala toenka preverjati splo1ne informacije o izvorni dreavi in pridobiti dodatna porodila. Pri tem Vrhovno sodi
61
0de pritrjuje tudi Upravnemu sodi
61
0du, ki se je ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodi
61
0da 8 oprlo na stali1
0de, da se informacije o izvorni dreavi pridobijo in analizirajo le,
0de so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.

13.Glede pritobenega o
0ditka, da je Upravno sodi
61
0de kr
61ilo drugi odstavek 20.
0lena ZUS-1, ki doloda, da sodi
61
0de ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odloditvi, pa Vrhovno sodi
61
0de pojasnjuje, da so te trditve preve
0d posplo1ene, da bi jih Vrhovno sodi
61
0de lahko presojalo, saj pritoenik ni konkretiziral, kaj je v obravnavani zadevi ostalo nerazjasnjeno. Poleg tega je ee Upravno sodi
61
0de s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodi
61
0da 9 pravilno pojasnilo, da je okvir pro1nje za mednarodno za1cito v rokah prosilca. To pomeni, da je ocena upravnega organa oziroma sodi
61
0da omejena in odvisna od dejstev in okoli1
0din, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem ali resno 1kodo (21.
0len ZMZ).

14.Iz navedenih razlogov in ker ostale pritoebne navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodi
61
0de pazi po uradni dolenosti, je Vrhovno sodi
61
0de pritoebo na podlagi 76.
0lena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1. V skladu s to določbo resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

2. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

3. Tako tudi VSRS Sklep I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, VSRS Sodba I Up 257/2023 z dne 6. 11. 2023, VSRS Sodba I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.

4. Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.

5. V zadevi M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014 je SEU v 36. točki odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite. Odstop od tega stališča je po mnenju SEU nezdružljiv s Kvalifikacijsko direktivo (Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011).

6. VSRS Sodba I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023.

7. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, 12. točka obrazložitve.

8. VSRS Sklep I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014, VSRS Sodba I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 in VSRS Sodba I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024.

9. Sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.