Jedro

Ovira za odpust obveznosti ni podana že, če je davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Ovira za odpust obveznosti je podana zgolj v primeru, da ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja, saj gre (zgolj) v takem primeru za zlorabo pravice do odpusta.

Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni najprej zatrjevati upravitelj ali upnik, šele nato pa tudi dokazati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovor upraviteljice proti odpustu obveznosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da upraviteljica ugovora sploh ni obrazložila, zato bi ga moralo sodišče zavrniti. Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati upnik. Dokazovanje pa je olajšano s tem, da je oprto na zakonske domneve iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, kjer so navedeni najbolj tipični primeri zlorab. Upnik mora vsaj zatrjevati ustrezen dejanski stan, česar pa upraviteljica ni storila.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila, da je ugovor utemeljila z zakonskimi podlagami, navedenimi v ZFPPIPP, in predlogu priložila odločbo davčnega organa, na podlagi katere je bila dolžniku odmerjena dodatna finančna obveznost v višini 37.693,57 EUR. Dodatna pojasnila, ko se ugovor vlaga iz razloga dodatne odmere finančne obveznosti, niso potrebna.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena – zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). V četrtem odstavku 399. člena so navedene domneve, kdaj se šteje, da je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti, ki olajšujejo dokazovanje zlorabe te pravice.

6. Upraviteljica je v ugovoru navedla le, da je na osnovi poizvedb prejela odgovor MF DURS, Finančni urad ..., da je bil pri dolžniku opravljen inšpekcijski pregled ter mu je bila 30. 9. 2013 izdana odmerna odločba, s katero mu je bila naložena dodatna davčna obveznost v znesku 37.693,57 EUR, 14. 6. 2017 pa je na zaprosilo prejela odločbo in stališče FURS, naj ugovor zoper odpust (_pravilno: proti odpustu_) vloži upraviteljica. Na koncu je v ugovoru še navedla, da ugovor vlaga s skladu z določili 403. člena ZFPPIPP, saj obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Dolžnik je že v odgovoru na ugovor opozoril, da je ugovor neobrazložen. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je ugovor dovolj jasen, opredeljen in dokumentiran ter sposoben za obravnavanje, 403. člen ZFPPIPP pa ne zahteva izrecne konkretizacije ali opisa ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP, temveč le zatrjevanje obstoja ovire.

7. Višje sodišče se s takim stališčem ne strinja. Upraviteljica ne zatrjuje, da je dolžnik dal nepravilne, neresnične ali nepopolne podatke za odmero davkov (kar je pomemben dejanski stan domneve obstoja ovire iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP), pač pa zatrjuje (zgolj) to, da mu je davčni organ odmeril dodatno davčno obveznost v znesku 37.693,57 EUR, zaradi česar naj bi obstajala ovira za odpust obveznosti, ki pa sploh ni navedena. Zlorabe pravice do odpusta obveznosti, kar predstavlja oviro za odpust (prim. tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP), pa upraviteljica sploh ne zatrjuje niti v odgovoru na pritožbo.

8. Ovira za odpust obveznosti ni podana že, če je davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000 EUR. Ovira za odpust obveznosti je podana zgolj v primeru, da ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja, saj gre (zgolj) v takem primeru za zlorabo pravice do odpusta. Ni dovolj, da vložnik ugovora navede zakonsko določilo in da poda tako pomanjkljive trditve, da navede zgolj, da zaradi izdaje odločbe o odmeri dodatne davčne obveznosti „vlaga ugovor zoper odpust obveznosti v skladu z določili 403. člena ZFPPIPP, saj obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP“, ne da bi hkrati opredelil dolžnikovo ravnanje, ki bi ga bilo mogoče šteti kot nevestnega in nepoštenega. Takšno ravnanje mora upravitelj ali upnik zatrjevati.

9. Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni najprej zatrjevati upravitelj ali upnik, šele nato pa tudi dokazati. Dokazovanje zlorabe je olajšano s tem, da je oprto na zakonske domneve (presumpcije) iz 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, kjer so navedeni najbolj tipični primeri zlorab. Šele v primeru, ko vlagatelj ugovora zatrjuje ustrezen dejanski stan (pa ne zgolj s prepisovanjem zakonske dikcije, pri čemer v obravnavani zadevi upraviteljica ni storila niti tega), in če dolžnik ne dokaže drugače, velja, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala upraviteljica konkretizirano zatrjevati, da je dolžnik dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno / naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR, in o tem predložiti dokaze, česar pa ni storila, in to kljub izrecnemu opozorilu dolžnika.

10. Glede na navedeno višje sodišče pritrjuje dolžniku, da je ugovor neobrazložen, iz edinega dejstva, ki ga navaja upraviteljica (da je bil dolžniku naknadno odmerjen davek v višini 37.693,57 EUR), pa ne izhaja zloraba pravice do odpusta obveznosti, vsekakor pa tudi ne dejanski stan domneve iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Prav tako upraviteljica ni opredelila časovnega okvirja te ovire, pri čemer je sam datum izdaje odločbe davčnega organa sam po sebi nepomemben. Po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP pa mora biti dejanje, ki predstavlja oviro za odpust obveznosti, storjeno v okviru petih let pred uvedbo postopka osebnega stečaja.

11. Višje sodišče tudi še pripominja, da bi bilo nedopustno na podlagi tako pomanjkljivega ugovora, ki ne vsebuje praktično nobenega relevantnega dejstva, ustaviti postopek odpusta obveznosti, ni pa sodišče tisto, ki bi moralo namesto vložnika ugovora (pa naj bo to upravitelj ali upnik), dejstva samo iskati ali celo domnevati. Tudi iz 403. člena ZFPPIPP kaj takega ne izhaja, pri čemer določa ta le razloge za ugovor proti odpustu obveznosti, v ničemer pa ne znižuje siceršnjih standardov za obrazloženost predlogov in ugovorov, o katerih naj sodišče odloči. 12. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Ni namreč mogoče reči, da je sodišče ugotovilo obstoj razloga, ki se uveljavlja z ugovorom, ko pa niti razlog ni dovolj pojasnjen (v bistvu ni niti zatrjevan). V zadevi tudi ni podlage, da bi bilo treba upraviteljici omogočiti dopolnitev ugovora, saj je na to izrecno opozoril že dolžnik, pa ugovor niti na naroku ni bil ustrezno dopolnjen s potrebnimi dejstvi, ki bi kazala na utemeljenost ugovora. Zato lahko višje sodišče kršitve odpravi tako, da samo odloči o ugovoru proti odpustu obveznosti (ob smiselni uporabi 354. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj so se stranke imele možnost izreči o vsem pomembnem za odločitev. Trditev, da dodatna pojasnila niso potrebna, kar zatrjuje upraviteljica v odgovoru na pritožbo, je napačna, pri tem pa niti ne gre za kakšna „dodatna pojasnila“, temveč gre za „osnovna pojasnila“ – torej za dejstva, ki jih mora vsebovati vsaka vloga, če si vložnik obeta uspeh z njo.

13. Glede na navedeno je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.