Jedro

Doseganje dokaznega standarda ni vprašanje materialnega prava. Ugotavljanje dejstev in ocena dokazov spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ne more postati vprašanje materialnega prava. Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide le v bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Ker gre za spor majhne vrednosti, je v zadevi odločila sodnica posameznica v skladu s petim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Vl 157958/2010 z dne 11.11.2010 razveljavilo v še preostalem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo, (II.) tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnikove navedbe predstavljajo grajo predvsem pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa zgoraj navedenih pritožbenih razlogov, ki jih dovoljujejo določbe postopka v sporih majhne vrednosti. Ugotovitve o tem, na kateri konkretni objekt se nanaša odločba DURS z dne 17.3.2010 št. DT 4224-04124/2010, so dejanske narave. V sporih majhne vrednosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbe ni (prvi odstavek 458. člena ZPP); teh vprašanj s pritožbo torej ni mogoče načenjati in ne morejo biti predmet pritožbe.

8. Višje sodišče tudi sicer soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz navedene odločbe ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da se nanaša ravno na objekt, glede katerega tožeča stranka zahteva povračilo že plačanega NUSZ, torej na objekt na naslovu T.. Tožeča stranka v pritožbi priznava, da je v odločbi navedena označba „0“ za hišno številko, vendar dejstvo, da je splošno znano, da hišna številka „0“ ne obstaja, ne dokazuje njenih trditev, da se navedena odločba nanaša (tudi) na številko „7“, torej na objekt, v katerem je imela tožena stranka najete poslovne prostore. Isto velja za pritožbeni očitek, da je „povsem jasno, da se odmera T., ki je navedena v odločbi, nanaša na vse objekte, ki so v lasti tožeče stranke, torej tudi na sporne poslovne prostore.

9. Listina je najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo. Odločba DURS, na katero se sklicuje tožeča stranka, tudi po zaključku višjega sodišča v konkretnem primeru ni takšna listina, da bi sodišče s stopnjo prepričanja, to je s tisto visoko stopnjo skladnosti predstave s stvarnostjo, da o tej skladnosti ne more dvomiti več noben izkušen človek (dr. Jože Juhart: Civilno procesno pravo, 1961, stran 53, dr. Lojze Ude: Civilno procesno pravo, 2002, stran 116) lahko zaključilo, da dokazuje trditve tožeče stranke. Isto velja za potrdila o plačilu, iz katerih prav tako ni razvidno, da je bilo NUSZ plačano za prostore na naslovu T.., saj se ta potrdila nanašajo le na zgoraj navedeno odločbo D. 10. Višje sodišče zaključuje, da pritožbene navedbe pomenijo grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki pa ni utemeljena. Tudi sicer nestrinjanje z dokazno oceno sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, očitki o nejasnostih in nasprotjih, ki naj bi pomenili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa po svoji vsebini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno glede posameznih dejstev ter z razlogi, s katerimi je ta dokazna ocena obrazložena. Doseganje dokaznega standarda ni vprašanje materialnega prava. Ugotavljanje dejstev in ocena dokazov spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ne more postati vprašanje materialnega prava. Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide le v bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prim. II Ips 492/2002), za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

11. Upoštevajoč navedeno je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP ).

12. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.

13. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.