Jedro

Z navajanjem, da kladivo ni dokaz, da pa je dokaz poškodovano osebno vozilo, obsojenka izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojene K.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena K.T. je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila obsojena K.T. spoznana za krivo kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenka je dne 7.4.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložila zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ki po mnenju obsojenke temelji na listinah, v katerih ni ugotovljeno resnično stanje, na krivi izpovedbi prič, na krivi pisni cenitvi cenilca osebnega vozila. Po mnenju obsojenke se vse dela na predlog oškodovanca A.A., zato je zanj nujen pripor. Osumljen je storitve kaznivega dejanja zoper življenje in telo in kaznivega dejanja krive ovadbe, njegova žena M.A. pa pomoči h kaznivemu dejanju in kaznivega dejanja krive ovadbe. Kladivo, ki ga ima prvostopno sodišče, po mnenju obsojenke ni dokaz. Dokaz je po njenem mnenju osebno vozilo, ki naj ga sodišče takoj zaseže. Iz teh razlogov predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodno odločbo odpravi ali izreče za nično.

V odgovoru na zahtevo z dne 15.6.2004 je vrhovni državni tožilec svetnik M.V. predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne oziroma zavrže, ker ne vsebuje opisa kršitev, ki naj bi jih sodišči zagrešili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenka v zahtevi dejansko le navaja določbe Ustave Republike Slovenije, ki naj bi jih sodišči kršili ter zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka, brez natančnejših obrazložitev. V zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ne more uveljavljati kazenske odgovornosti oškodovanca in njegove žene, saj s tem izrednim pravnim sredstvom tega ni možno obravnavati. Z uveljavitvijo okoliščine, da kladivo ni dokaz, da pa je dokaz poškodovano osebno vozilo, obsojenka izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje obsojenka, saj je zahteva brez obrazložitve uveljavljenih kršitev oziroma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga je njeno zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.