Jedro

Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, se na podlagi 1. odstavka 18. člena ZDR ( Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Volja delodajalca, da bi se delovno razmerje sklenilo za nedoločen čas, ni odločilnega pomena, saj do transformacije pride po samem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki dne 8.5.1994 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas in ugotovilo, da tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 8.5.1994, ampak je trajalo do 2.11.1995 (1. in 2. odstavek izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 16.5.1994 do 2.11.1995 izplačati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila in ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 16.5.1994 do 2.11.1995 ter plačati od neto zneskov pripadajoče prispevke in davke, v osmih dneh pod izvršbo (3. odstavek izreka sodbe) ter ji povrniti stroške postopka v višini 101.745,00 SIT (4. odstavek izreka sodbe). Sklenilo je, da se umik reintegacijskega zahtevka (pravilno tožbe z reintegracijskim zahtevkom) vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila v obravnavani zadevi opravljena obravnava 10.9.2001, vodila pa jo je sodnica T. P., ki vse do te obravnave ni vodila postopka in izvajala dokazov, saj je na obravnavi, na kateri so se izvajali dokazi (20.4.2000), sodelovala druga sodnica A. R.. Zapisnik z dne 10.9.2001 vsebuje samo navedbo, da se obravnava prične znova pred spremenjenim senatom. Tožnika sploh ni zastopala zastopnica, ker je soglašal, da se obravnava opravi v njeni odsotnosti in da se ponovijo dokazi in izda sodba. To pomeni, da se je opravilo kabinetno sojenje, pri katerem je težko ocenjevati izjave prič le z branjem spisa. To je bistvena kršitev določb postopka. Tožnik je skušal izigrati toženca in je ravnal prevarantsko, ko je lažno naplahtal toženčevega brata, da se je s tožencem dogovoril, da bo delal naprej, zato mu je le-ta v toženčevi odsotnosti dopustil, da je namesto njega vozil tožnik, čeprav bi mu moral dne 10.5.1994 izročiti avtobus za prevoz delavcev. Med tožnikom in tožencem je bila sklenjena pogodba o delu za določen čas, ki bi se lahko podaljšala še za mesec dni, če bi to pogodbo tožnik podpisal. Tožnik je pravočasno dobil pogodbo v podpis, vendar je ni vrnil. Niti na strani toženca niti na strani tožnika nikoli ni bilo volje, da bi se delovno razmerje spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik je izigral toženca, zato za takšno dolozno ravnanje ne more biti nagrajen. Če je tožnik opravljal delo v odsotnosti toženca proti njegovi volji, ni mogoče šteti, da se je delovno razmerje spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 - ZPP), na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti bistvenih kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jih uveljavlja pritožba. Pritožba namreč zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je narok za glavno obravnavo dne 20.4.2000, na katerem so se izvajali dokazi, vodila sodnica A. R., narok za glavno obravnavo, na katerem je bila zadeva zaključena, pa sodnica T. P.. Iz zapisnika obravnave z dne 10.9.2001 izhaja, da je to sicer točno, vendar je iz zapisnika razvidno tudi, da je bil na obravnavi navzoč pooblaščenec tožene stranke, ki se je s potekom obravnave strinjal. Iz zapisnika izhaja, da se je obravnava pričela znova, ker je bil senat spremenjen, v sporazumu s strankama pa so se prebrale izpovedi tožnika in na prejšnjem naroku zaslišanih prič ter vpogledale listine v spisu pod A in B. Glavna obravnava je torej potekala v skladu z določbo 3. odstavka 302. člena ZPP, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Sprejeta odločitev je pravilna, ker temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni pravni presoji. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, se na podlagi 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, saj se v takem primeru šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo citirano zakonsko določbo, ko je štelo, da so podani pogoji za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Pri transformaciji delovnega razmerja iz tega razloga je bistveno dejstvo, da je delavec ostal na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerja prenehati, zato sklicevanje pritožbe na okoliščino, da niti na strani toženca niti na strani tožnika nikoli ni bilo volje, da bi se delovno razmerje spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, ni utemeljeno. Volja delodajalca ni odločilnega pomena, saj do transformacije pride po samem zakonu, kadar delodajalec delavcu dopusti nadaljevanje dela po času, ko bi mu moralo delovno razmerje za določen čas prenehati.

Tožniku, ki je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za čas do 7.5.1994, bi moralo tega dne delovno razmerje prenehati, vendar je ostal na delu tudi po tem času. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral toženec, glede na to, da mu tožnik ni vrnil podpisane pogodbe o zaposlitvi, s katero naj bi se delovno razmerje za določen čas podaljšalo še za en mesec, dne 7.5.1994 tožniku odvzeti ključe avtobusa in mu s tem preprečiti opravljanje dela po tem datumu in mu s tem dnem tudi vpisati prenehanje delovnega razmerja v delovno knjižico. To se ni zgodilo, saj je tožnik tudi po tem datumu še naprej opravljal delo voznika avtobusa, vse do 16.5.1994, zato se je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, v skladu s citirano zakonsko določbo, z dnem 8.5.1994 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča, pri čemer je bistveno, da toženec tožniku ni preprečil dela po 7.5.1994, kar bi moral storiti, če mu tožnik ni vrnil podpisane pogodbe o zaposlitvi za določen čas za nadaljnji mesec. Ob dejstvu, da je bila tožniku naknadno, to je 16.5.1994 izročena v podpis pogodba o zaposlitvi za en teden, od 8.5.1994 do 16.5.1994, s čemer je toženec očitno želel odpraviti pravne posledice, ki so nastale zaradi nadaljevanja dela po času, ko bi tožniku po prvi pogodbi moralo delovno razmerje prenehati, ni mogoče pritrditi toženi stranki, da jo je tožnik s tem, ko ji ni pravočasno vrnil podpisane pogodbe in je nadaljeval delo po 8.5.1994, izigral. Delodajalec je tisti, ki bi moral v danem primeru ustrezno ukrepati. Ker tega ni storil, je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ki tožniku ni zakonito prenehalo. Za prenehanje delovnega razmerja dne 16.5.1994 namreč ni obstajal nobeden od razlogov za prenehanje delovnega razmerja po 100. členu ZDR. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, poleg tega pa pritožbeno sodišče v navedeni sodbi ni našlo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).