Jedro

Odločilna dejstva, izpostavljena v razveljavitvenem sklepu višjega sodišča z dne 24. 4. 2019, je sodišče prve stopnje ugotovilo in razjasnilo v celoti in popolno, kolikor je bilo to mogoče, izvedene dokaze in zagovora obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in razumno zaključilo, da ni dokazano, da sta obdolženca storila dejanje na način, kot se jima očita v obtožbi in da je glede tega podan vsaj razumen dvom. Utemeljeno je zato v dvomu odločilo v korist obdolžencev in ju oprostilo obtožbe.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenke oškodovanca R.P. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo, v ponovljenem sojenju po primarno razveljavljeni obsodilni sodbi z dne 5. 12. 2018, obdolžena M.P.K. in I.P. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi v sostorilstvu storila kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obeh obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožili: - okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva očitanega kaznivega dejanja ter jima izreče kazen zapora, in sicer obdolženi M.P.K. eno leto in dva meseca zapora, obdolženemu I.P. pa eno leto zapora, oškodovancem pa prizna priglašene premoženjskopravne zahtevke in - pooblaščenka oškodovanca R.P. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva storitve očitanega kaznivega dejanja ter oškodovancem prizna premoženjskopravne zahtevke v celoti, le podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Zagovornik obdolženega I.P. v odgovoru na pritožbi višjemu sodišču predlaga, da obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni, stroški pritožbenega postopka obdolženca pa naj bremenijo proračun.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena s tehtnimi in prepričljivimi razlogi, s katerimi višje sodišče v celoti soglaša. Odločilna dejstva, izpostavljena v razveljavitvenem sklepu višjega sodišča z dne 24. 4. 2019, je sodišče prve stopnje ugotovilo in razjasnilo v celoti in popolno, kolikor je bilo to mogoče, izvedene dokaze in zagovora obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in razumno zaključilo, da ni dokazano, da sta obdolženca storila dejanje na način, kot se jima očita v obtožbi in da je glede tega podan vsaj razumen dvom. Utemeljeno je zato v dvomu odločilo v korist obdolžencev in ju oprostilo obtožbe.

6. Po pritožbenih navedbah državne tožilke izpodbijana sodba sploh nima razlogov glede dogovorov med obdolženim I.P. in oškodovanci, sodišče jih sploh ni ocenilo, čeprav gre za odločilno dejstvo, kar je šteti za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar državna tožilka nima prav. Sodišče prve stopnje namreč vsebine teh dogovorov ni spregledalo, temveč se je do njih pri povzemanju in oceni izpovedb vseh treh oškodovancev ustrezno in povsem zadostno opredelilo. Najprej v točki 10 na strani sedem obrazložitve sodbe glede izpovedbe oškodovanca R.P., nadalje v točki 12 v zvezi z izpovedbo oškodovanke V.P., ko je ocenilo, da je tudi glede teh dogovorov pričala neskladno, nato pa je še v točki 13 obrazložitve poudarilo, da so bile tudi izjave oškodovanca B.P. glede teh dogovorov neskladne. Očitana kršitev torej ni podana.

7. Tudi pooblaščenka oškodovanca R.P. uvodoma zatrjuje identično bistveno kršitev določb postopka, ki jo utemeljuje z navedbami, da so razlogi, s katerimi skuša sodišče prve stopnje utemeljiti svojo oprostilno sodbo, v nasprotju s tem, kar izhaja iz vsebine listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med razlogi sodbe. Vendar je iz nadaljnjih pritožbenih navedb pooblaščenke, ko povzema posamezne izpovedbe oškodovancev in v zvezi z njimi ponuja lastne dokazne zaključke, razvidno, da se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami in razlogi izpodbijane sodbe, kar pomeni uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ji ni mogoče pritrditi.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju v celoti sledilo napotkom in usmeritvam višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 24. 4. 2019. Glede prve bistvene okoliščine za presojo očitkov obdolžencema, da sta oškodovance zapeljala v sklenitev kupoprodajne pogodbe in jim le-to podtaknila v podpis, čeprav naj bi oni mislili, da stanovanje zgolj zastavljajo, je sodišče ponovno zaslišalo vse tri oškodovance, dodatno pa še odvetnika, ki je po pogovoru z oškodovanko V.P. sestavil kazensko ovadbo. Na tej podlagi je v točki 14 obrazložitve sodbe pravilno opozorilo na neskladnost izpovedb oškodovancev v zvezi z okoliščino, ali so vedeli kakšno listino podpisujejo, ter utemeljeno zaključilo, da na takih neskladnih izpovedbah ne more z gotovostjo graditi svojih zaključkov. Ker sta R.P. in V.P. potrdila, da sta vedela, da podpisujeta kupoprodajno pogodbo, svojo izpovedbo glede te bistvene okoliščine pa nato spreminjala, pri čemer razlogov za to nista prepričljivo pojasnila, ter upoštevaje še vsebino kazenske ovadbe in v zvezi s tem izpovedbo priče Ž.P., je sodišče prepričljivo in razumno zaključilo, da je tudi tekom dodatnega dokaznega postopka ostalo nepojasnjeno, ali oškodovanci ob podpisu kupoprodajne pogodbe res niso vedeli, kaj podpisujejo.

9. Tudi druga bistvena okoliščina, kdo je podpisal potrdila o opravljenih dvigih gotovine z bančnega računa oškodovanca B.P., je po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje ostala v celoti nepojasnjena. Kljub ponovnim in dodatnim zaslišanjem bančnih uslužbencev, priče U.K., opravljenih soočenjih med pričami ter tudi odreditvi novega izvedenstva za preiskave rokopisov in podpisov, je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno utemeljilo, da nikakor ni mogoče brez dvoma zaključiti, da je te gotovinske zneske iz bančnega računa oškodovanca dvignil kateri izmed obdolžencev.

10. Drugačne pritožbene navedbe obeh pritožnic, ki v bistvenem zgolj ponavljata izpovedbe zaslišanih oškodovancev, prič in ugotovitev obeh izvedencev, teh pravilnih in tehtnih razlogov izpodbijane sodbe ne morejo v ničemer omajati. Ni res, kot trdi državna tožilka, da je sodišče prve stopnje navedbe oškodovancev povsem iztrgalo iz konteksta njihovih izpovedb, nasprotno, do teh se je pravilno in konkretizirano opredelilo glede tistih okoliščin, ki so za presojo očitkov obdolžencema bistveni. Povsem neutemeljeno državna tožilka izpostavlja izobrazbo oziroma poklic oškodovancev R.P. in V.P., pri čemer je slednja, kot utemeljeno v odgovoru na pritožbo izpostavlja zagovornik obdolženca, po poklicu prodajalka. Zato tudi po presoji višjega sodišča iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da oškodovanka dejansko ne razume, kaj pomeni pravni pojem kupoprodajna pogodba, kot skuša neutemeljeno prepričati državna tožilka, ki ob tem hkrati neustrezno (ali pa celo nesprejemljivo) izpostavlja še starost oškodovanke.

11. Povsem brez podlage v izvedenih dokazih in zato neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena trditev državne tožilke, da je očitno, da je bila predmetna ovadba oškodovancev, ki jo je v njihovem imenu vložil pooblaščeni odvetnik, sestavljena zgolj na podlagi listin, ne pa na podlagi navedb oškodovane V.P. Iz izpovedbe slednje ter tudi izpovedbe priče Ž.P. namreč takšen zaključek, kot ga ponuja pritožnica, pač ni mogoč.

12. Neutemeljeno obe pritožnici izpostavljata tudi dogovore med obdolženim I.P. in oškodovanci, ki naj bi po pritožbenih navedbah dokazovali, da so oškodovanci želeli svoje stanovanje le zastaviti. Nasprotno, iz vsebine sklenjenega dogovora z dne 2. 12. 2010 namreč že v 1. členu jasno izhaja, da je bila nepremičnina prodana I.P., nadalje pa še vsebina 8. člena tega dogovora določa možnost, da oškodovanci po izpolnitvi pogoja (ponovno) postanejo lastniki nepremičnine. In nenazadnje, zagovornik obdolženca v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja še na odločbe DURS o odmeri davka na promet nepremičnin, ki so jih oškodovanci prejeli še pred overitvijo podpisov in pred prenosom lastninske pravice, pri čemer je iz vsebine odločb razvidno, da je bila vročitev osebna.

13. Četudi so oškodovanci ves čas postopka skladno izpovedovali o tem, da niso dvignili nobenega denarja iz transakcijskega računa oškodovanega B.P., in da je enako ves čas trdila tudi U.K., pa na tej podlagi nikakor ni mogoč zaključek, ki ga ponujata obe pritožnici, češ, da sodišče neutemeljeno sledi zagovoroma obdolžencev, da je bila kupnina oškodovancem v celoti plačana. Izvršitev nakazil na račun oškodovanca pri NLB je namreč sodišče prve stopnje pravilno presodilo in utemeljilo v točki 17 obrazložitve sodbe, glede na ugotovitve celotnega dokaznega postopka, tudi s pomočjo nove izvedenke v ponovljenem postopku, pa pravilno presodilo, da je kljub vsem naporom ostalo v celoti nepojasnjeno, kdo je dejansko dvignil in podpisal listine o dvigu gotovine z bančnega računa oškodovanca B.P. Ker je torej dokazano, da je obdolženec na transakcijski račun oškodovanca nakazal pridobljena kreditna sredstva za namen plačila kupnine po sklenjeni kupoprodajni pogodbi, vendar pa ni bilo ugotovljeno, kdo je ta denar iz računa oškodovanca dvignil, predvsem pa ne, da bi to storil kateri od obdolžencev, posledično slednjima ni dokazan očitek, da oškodovancem kupnine nista plačala, da tega namena nista imela ter, da sta s tem I.P. pridobila protipravno premoženjsko korist. Tudi ponovljeni dokazni postopek namreč po pravilnih, izčrpnih in razumnih ter prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje teh očitkov obdolžencema ne potrjuje s potrebno stopnjo gotovosti za izrek obsodilne sodbe.

14. Po obrazloženem in ker pritožbi državne tožilke in pooblaščenke oškodovanca ne vsebujeta ničesar drugega, kar bi lahko omajalo izrek oprostilne sodbe obdolžencema ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ker slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.