Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec skladno z navedenimi določili Uredbe ni bil upravičen od tožnice terjati povračila stroškov za nastanitev, saj mu jih je že izplačevala ESZD.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 63.898,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, navedenih v izreku sodbe. Kar je tožnica zahtevala več (plačilo še 2.180,00 EUR), pa je zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da je dolžan povrniti tožnici stroške postopka v višini 1.521,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in na račun sodišča prve stopnje plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 966,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek za plačilo 2.018,00 EUR (pravilno 2.180,00 EUR). Pojasnjuje, da je zahtevala plačilo oziroma povračilo zneska 66.078,35 EUR, pri tem pa je prišlo do pomote pri navajanju samih zneskov in datumov nakazil. Napaka je bila torej storjena v konkretizaciji zahtevka, saj sta bila zmotno izpuščena zneska 1.962,00 EUR in 2.018,00 EUR, ki pa sta sicer izkazana v predloženih dokazilih (Exc tabeli s specifikacijo nakazil in izpiskih), kar bi moralo sodišče upoštevati oziroma se do tega vsaj opredeliti.

4. Toženec se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbo izpodbija v ugodilnem delu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Bistvo obširnih pritožbenih navedb je, da je bil toženec na podlagi Uredbe upravičen do izplačil stroškov nastanitve in da nadomestila, ki jih je prejemal od ESZD, niso vključevala stroškov nastanitve. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi toženec zneske iz naslova povračila stroškov za nastanitev po Uredbi prejel brez pravnega temelja, je napačno in v nasprotju z izvedenimi dokazi, s čimer je sodišče prve stopnje po mnenju toženca zagrešilo tudi kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje dokazno oceno omejiti le na 32. člen Uredbe. Izpostavlja dokaze – dopise tujih predstavnikov ESZD, ki potrjujejo toženčeve navedbe, da nadomestilo ESZD ni namenjeno kritju stroškov nastanitve, ki pa jih sodišče prve stopnje pri dokazni oceni zmotno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je tudi neupravičeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A.A.. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je pavšalno primerjalo nadomestilo ESZD z višino povračila stroškov za namestitev po drugem odstavku 22. člena Uredbe. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali naj bi toženec stroške za nastanitev prejemal iz naslova dnevnih ali mesečnih nadomestil. S tem je podana tudi kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ker mu je tožnica plačala nadomestilo, bi morala o tem obvestiti ESZD, da bi se ti zneski odšteli od nadomestil, ki jih je plačevala ESZD. Oškodovana je tako lahko le ESZD, zato je toženec podal ugovor aktivne legitimacije. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v zmoti glede vtoževanih izplačil. V zvezi s tem bi moralo sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ugotavljati tudi obveznosti tožnice, ki mora kot delodajalec preverjati, ali je delavec do določenega prejemka upravičen. Meni, da ne more biti njegovo breme dejstvo, da je uslužbenka tožnice potrjevala zahtevke, ne da bi jih preverjala. Nadalje meni, da tožnica ni bila v zmoti, saj je razpolagala z vsemi potrebnimi podatki in pravnimi predpisi. Končno izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti, saj toženec ni bil nepošten pridobitelj.

5. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca. Meni, da je ta neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi tožnice:

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je v presežku, to je za plačilo zneska 2.180,00 EUR, zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je v 11. in predvsem v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in razumljivo obrazložilo zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Tožnica je s tožbo od toženca zahtevala plačilo glavnice v znesku 66.078,35 EUR. Iz tožničinih trditev v tožbi in pripravljalni vlogi izhaja, da ta glavnica predstavlja seštevek vseh nakazil, ki jih je tožnica v zmoti in brez pravne podlage nakazala tožencu. V tožbi je tožnica ta izplačila specificirano navedla. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da vsota v tožbi navedenih izplačil tožnice tožencu znaša 63.898,35 EUR (kolikor je sodišče tožbenemu zahtevku posledično ugodilo) in ne vtoževanih 66.078,35 EUR. Zato je sodišče prve stopnje v presežku (za plačilo zneska 2.180,00 EUR) tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

9. Tožnica v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da vsota v tožbi zatrjevanih plačil tožnice tožencu, katerih povračilo s tožbo zahteva, znaša 63.898,35 EUR in ne vtoževanih 66.078,35 EUR. Pač pa navaja, da je prišlo do njene pomote pri navajanju samih zneskov nakazil in da iz listinskih dokazov izhaja, da je tožencu dejansko nakazala zneske v vsoti 66.078,35 EUR. Vendar pa dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage strank (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP). Sodišče je dolžno odločati zgolj v okviru trditvene podlage strank. Glede na vse navedeno pritožba tožnice ni utemeljena.

O pritožbi toženca:

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je nekonkretiziran in s tem tudi neutemeljen. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Toženec pa v pritožbi ne navede kateri del katere listine, zapisnika ali prepisa zvočnega posnetka naj bi bil nepravilno prenesen v razloge izpodbijane sodbe.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi sicer nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

12. Nadalje ni podana v pritožbi očitana kršitev določb postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče A.A.. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je toženec ta dokazni predlog podal pavšalno (v nasprotju z zahtevami iz 236. člena ZPP) in le „po potrebi“, kar je nedopusten dokazni predlog. Procesna dejanja strank ne morejo biti pogojna. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da v tem sporu niso odločilna stališča uslužbencev EU, zato zaslišanje te priče tudi ni bilo potrebno.

13. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnice za povračilo denarnih zneskov, ki jih je nakazovala tožencu, na podlagi njegovih zahtevkov za povračilo stroškov za nastanitev v Bruslju, kamor je bil s strani tožnice kot delodajalke napoten in razporejen na formacijsko dolžnost višji častnik na mednarodni dolžnosti, in sicer v B., ki je del Evropske službe za zunanje delovanje (v nadaljevanju ESZD) in tako spada pod okvir Visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo, ker je ugotovilo, da toženec do teh zneskov ni bil upravičen, saj so mu bili izplačani brez pravne podlage (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika1); tožnica mu je te zneske izplačevala v zmoti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

14. Ne drži pritožbeno stališče, da je bil toženec do stroškov nastanitve upravičen na podlagi Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl.; v nadaljevanju Uredba). Res je sicer, da Uredba v prvem odstavku 22. člena določa vrste povračil, ki pripadajo javnemu uslužbencu za delo v tujini, med katerimi je tudi povračilo stroškov za nastanitev (ki so predmet tega spora). Vendar pa Uredba že v drugem odstavku 22. člena določa, da povračila in nadomestila po tem členu ne pripadajo javnemu uslužbencu na delu v tujini, če mu institucija druge države ali mednarodna organizacija iz kakršnega koli naslova zagotavlja sredstva v enakem ali višjem znesku, kakor znaša seštevek povračil in nadomestil, ki bi mu sicer pripadali po tej uredbi. Povračilo stroškov za nastanitev je podrobneje urejeno v 32. členu Uredbe, ki v tretjem odstavku prav tako določa, da povračilo iz tega člena ne pripada tistim javnim uslužbencem, ki ga že prejemajo iz kakršnega koli drugega naslova, zlasti iz institucij drugih držav ali mednarodnih organizacij. Na navedena določila Uredbe se sklicuje tudi Pogodba o opravljanju nalog v tujini, ki jo je toženec sklenil s tožnico, in toženčeva odločba o plači. 15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec skladno z navedenimi določili Uredbe ni bil upravičen od tožnice terjati povračila stroškov za nastanitev, saj mu jih je že izplačevala ESZD. Prejemki, do katerih je bil toženec upravičen s strani ESZD, so določeni v Sklepu visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 4. 2. 2014, ki v 16. členu določa, da ima napoteni nacionalni strokovnjak (kar je bil tudi toženec) pravico do dnevnega in mesečnega nadomestila ter da ta nadomestila krijejo življenjske stroške v kraju napotitve. Pred toženčevo napotitvijo je tožnica (skladno z določili navedenega sklepa, da ne bi prišlo do dvojnih izplačil istovrstnih prejemkov s strani države in ESZD) izpolnila Aneks A, v katerem je izjavila, da tožencu ne bo plačevala nadomestil po 16. členu Sklepa visoke predstavnice. Prav tako je toženec izpolnil in podpisal Aneks B, v katerem je potrdil, da v zvezi z napotitvijo od tožnice ne bo prejemal nadomestil enakovrednih tistim po 16. členu Sklepa visoke predstavnice.

16. Kot rečeno, dnevna in mesečna nadomestila, ki jih je toženec prejemal s strani ESZD, po Sklepu visoke predstavnice krijejo življenjske stroške. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v okvir življenjskih stroškov spadajo tudi stroški nastanitve. Glede na višino dnevnih in mesečnih izplačil, ki jih je tožencu izplačevala ESZD (povprečno 4.500,00 EUR mesečno), sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožencu, da življenjski stroški po 16. členu Sklepa visoke predstavnice predstavljajo le stroške hrane, prevoza, davkov in zavarovanj, ne pa tudi stroškov nastanitve. Glede na to, da je toženec za stroške nastanitve (glede na njegove zahtevke, naslovljene na tožnico) mesečno porabil približno 2.000,00 EUR, je očitno, da je znesek 4.500,00 EUR mesečno poleg stroškov nastanitve (2.000,00 EUR) zadostoval tudi za ostale življenjske stroške (hrane in prevoza). Sodišče prve stopnje je glede na jezikovno, namensko in logično razlago tako pravilno zaključilo, da sodijo v okvir življenjskih stroškov, ki jih je tožencu izplačevala ESZD, tudi stroški nastanitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec na podlagi določila tretjega odstavka 32. člena Uredbe ni bil upravičen do povračila teh stroškov še od tožnice.

17. Do zaključka, da toženec ni bil upravičen do povračila stroškov nastanitve od tožnice, pa je sodišče prve stopnje pravilno prišlo tudi na podlagi določila drugega odstavka 22. člena Uredbe, saj toženec ni prerekal tožničinih navedb, da je skupni znesek nadomestil, ki jih je toženec prejel od ESZD, višji od seštevka vseh povračil in nadomestil, do katerih bi bil toženec upravičen po Uredbi2 (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeni očitki o pavšalni primerjavi nadomestil ESZD s stroški za nastanitev po drugem odstavku 22. člena Uredbe in o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati razliko med dnevnimi in mesečnimi nadomestili in oceniti delež stroškov, ki bi odpadel le na stroške nastanitve, zato niso utemeljeni, glede na določilo tretjega odstavka 32. člena Uredbe pa tudi ne relevantni. Tudi sicer je za ta spor nerelevantno pritožbeno vztrajanje pri razlikovanju med dnevnimi in mesečnimi nadomestili, saj je ESZD iz obeh naslovov skupaj tožencu mesečno izplačevala približno 4.500,00 EUR, ta znesek pa po 16. členu Sklepa visoke predstavnice krije življenjske stroške, med katerimi pa so, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tudi stroški nastanitve.

18. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na listine, ki jih je v spis vložil toženec, in sicer: pojasnilo pravne analize ESZD z dne 31. 7. 2017 (pritožba zmotno navaja 3. 7. 2017), dopis ESZD z dne 13. 2. 2018, odgovor ESZD z dne 6. 12. 2019 (pritožba zmotno navaja 6. 1. 2020) in dopis direktorja ESZD z dne 8. 7. 2021, saj na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da stroški nastanitve ne sodijo v okvir življenjskih stroškov. Iz teh listin (med drugim) izhaja, da je nadomestilo, ki ga izplačuje ESZD, primerno za kritje dodatnih stroškov, povezanih z bivanjem v kraju dodelitve (pojasnilo z dne 31. 7. 2017); da so ta nadomestila namenjena kritju življenjskih stroškov v kraju zaposlitve in omogočajo kritje stroškov drugega doma (dopis z dne 13. 2. 2018); da dnevno nadomestilo ni povračilo najemnine, da pa je to nadomestilo izračunano tako, da krije stroške življenja v kraju zaposlitve, ki so lahko tudi stroški, povezani s sekundarnim in začasnim prebivališčem (odgovor z dne 6. 12. 2019); dopis z dne 8. 7. 2021 (elektronski odgovor direktorja ESZD toženčevi pooblaščenki) pa predstavlja nedovoljen nov dokaz, saj ga je toženec v spis vložil šele s pritožbo, pri tem pa ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti že tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče do njega ne opredeljuje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Navedene listine torej že same po sebi ne potrjujejo stališča toženca, da stroški za nastanitev ne sodijo med življenjske stroške, še toliko bolj pa ne glede na že obrazloženo in glede na razloge sodišča prve stopnje (v točkah 16. in 17. sodbe), med katerimi so tudi drugi dopisi drugih uslužbencev ESZD, iz katerih izrecno izhaja, da življenjski stroški pomenijo tudi stroške nastanitve, tudi najemnin.

19. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da v toženčevi odločbi o plači določen limit za povračilo stroškov za nastanitev pomeni, da je bil od tožnice upravičen zahtevati izplačilo stroškov za nastanitev. Sodišče prve stopnje je v 18. točki sodbe natančno in pravilno obrazložilo, da gre za tipske odločbe, pri čemer iz toženčeve odločbe ne izhaja, da je toženec upravičen do povračila stroškov za nastanitev, pač pa je v odločbi določena zgolj višina limita za povračilo stroškov za nastanitev. Pri tem pa je v toženčevi odločbi o plači tudi jasno in izrecno navedeno, da tožencu povračila in nadomestila na delu v tujini ne pripadajo, če mu institucija druge države ali mednarodna organizacija iz kakršnegakoli naslova zagotavlja sredstva v enakem ali višjem znesku.

20. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je tožnica tožencu stroške za nastanitev izplačala brez pravne podlage. Toženec je bil za ta izplačila neupravičeno obogaten (na škodo tožnice), tožnica pa prikrajšana. Zato je toženec ta izplačila tožnici dolžan povrniti (prvi odstavek 190. člena OZ). Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri ugovoru aktivne in pasivne legitimacije, češ da je oškodovana lahko le ESZD, ker bi ji morala tožnica javiti o izplačilih tožencu, ESZD pa bi mu zato plačevala nižja nadomestila. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je ESZD tožencu nadomestila plačevala pravilno, v skladu s Sklepom visoke predstavnice in Aneksom A, zato ni bila oškodovana. Tožnica pa je tožencu nadomestila izplačevala v zmoti, brez pravne podlage (saj po Uredbi do teh izplačil ni bil upravičen, ker mu jih je izplačevala že ESZD) in jih tožencu sicer ni imela namena plačevati (posledično o teh izplačilih tudi ni obveščala ESZD). Zato lahko tožnica na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ utemeljeno zahteva njihovo povračilo od toženca.

21. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožnica vtoževane zneske stroškov nastanitve tožencu plačevala v zmoti, kar izključuje uporabo določila 191. člena OZ3, na katerega se je skliceval toženec. Zmota v plačilu ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Kot pomotno plačilo se lahko upoštevajo tudi tista plačila, do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami (sodba VS RS VIII Ips 294/2011). Za podoben primer je šlo tudi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da v času izplačevanja vtoževanih zneskov pri tožnici nihče razen delavcev v obračunski službi (ki so zahtevek le sprocesirali in ga vsebinsko niso preverjali) ni bil seznanjen s tem, da so bili tožencu ti zneski izplačevani. Tožničina uslužbenka, ki je prejemala toženčeve zahtevke za povračilo stroškov za nastanitev, ni bila seznanjena s tem, da toženec prejema plačila s strani ESZD, niti ni bila seznanjena z dokumentacijo glede napotitve toženca v Bruselj, saj je vse to imela kadrovska služba. Izplačila je izvedla na podlagi toženčevih zahtevkov in nikoli ni preverjala, ali je toženec do teh zneskov upravičen. Preverjala je le, ali gre za stroške, ki jih predvideva Uredba. O izplačilih se ni obveščalo kadrovske službe, temveč je šla zadeva direktno v računovodstvo.

22. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da si izpovedbi prič C.C. in D.D. nasprotujeta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta izpovedbi prič v bistvenem skladni. Edina razlika med njunima izpovedbama, ki jo izpostavlja pritožba, je, da je priča C.C., kateri je toženec pošiljal zahtevke, izpovedala, da je pripravila dokumentacijo za izplačilo in da so bili nad njo še nadrejeni, ki so potrdili in podpisali, kar je pripravila, potem pa je šel zahtevek v izplačilo – v računovodstvo; medtem ko je priča D.D., vodja oddelka E., izpovedal, da je C.C. zahtevke pošiljala direktno v računovodstvo. Vendar pa navedena razlika ni bistvena in v ničemer ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica tožencu stroške nastanitve izplačala po pomoti. Tudi iz izpovedbe priče D.D. namreč izhaja, da nadrejeni C.C. izplačil ni preverjal v smislu upravičenosti. Iz izpovedb obeh prič tudi izhaja, da je zgolj kadrovska služba razpolagala s podatki o tem, kaj je tožencu dejansko pripadalo, in da se kadrovske službe o izplačilih ni obveščalo.

23. Nerelevantno je pritožbeno stališče, da bi morala tožnica pri izplačilih preverjati, ali je bil toženec res upravičen do zahtevanih izplačil, oziroma da bi morala biti bolj skrbna. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni mogoče šteti, da je stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, pa čeprav pri tem ni bila dovolj skrbna. Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ ni pomembno (sklep VS RS III Ips 18/2007 in III Ips 137/2008). Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je torej lahko tudi krivdna. Stranka je tako lahko v zmoti glede obstoja obveznosti zato, ker ni bila dovolj skrbna.4

24. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na judikata VS RS v zadevah VIII Ips 139/2005 in VIII Ips 390/2007, saj ne gre za zadevi, ki bi bili primerljivi temu sporu. V omenjenih zadevah je namreč tožnica vedela, ker je bilo to zakonsko določeno, da določenih zneskov ni dolžna plačati. V obravnavanem primeru pa tožničina uslužbenka, ki je prejemala toženčeve zahtevke in nato pripravljala dokumentacijo za izplačilo, ni bila seznanjena z dejstvom, da toženec že prejema plačila s strani ESZD, ki vključujejo tudi stroške nastanitve, niti nasploh ni bila seznanjena z dokumentacijo, torej z relevantnimi dejstvi glede napotitve toženca v Bruselj.

25. Končno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil toženec nepošten v smislu določila 193. člena OZ5, zato je pravilno razsodilo, da je dolžan tožnici povrniti vtoževane zneske stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po prejemu posameznih zneskov do plačila. Toženec je bil pred odhodom v Bruselj seznanjen z Uredbo, Pogodbo o opravljanju nalog v tujini in odločbo o plači, iz katerih izhaja, da mu ne pripada povračilo stroškov za nastanitev, če jih že prejema od ESZD. Nenazadnje pa je toženec izpolnil in podpisal Aneks B, v katerem je potrdil, da v zvezi z napotitvijo od tožnice ne bo prejemal nadomestil enakovrednih tistim po 16. členu Sklepa visoke predstavnice (ki krijejo življenjske stroške). Glede na navedeno in glede na višino teh stroškov (4.500,00 EUR mesečno) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec vedel, da do povračila stroškov nastanitve od tožnice ni upravičen.

26. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.; ki v prvem odstavku 190. člena določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 2 Na to kaže tudi dejstvo, da je toženec od ESZD prejel skupno 161.782,90 EUR, od tožnice pa iz naslova stroškov nastanitve po Uredbi 63.898,35 EUR. 3 OZ v 191. členu določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. 4 OZ s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 50. 5 OZ v 193. členu določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.