Jedro

Pogodba, s katero se na občino prenaša lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, na katerih je lastništvo sicer pridobila že na podlagi samega zakona (5. čl. ZLPP oziroma 14. čl. ZSKZ) in na katerih se ji dovoljuje vknjižba v zemljiško knjigo, ne predstavlja prepovedanega razpolaganja v smislu 88. čl. ZDen, temveč zakonsko predviden način izvedbe prenosa lastništva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč, ki sta jo toženki sklenili 7.12.1995, nična, druga toženka pa je na teh nepremičninah dolžna dovoliti vknjižbo lastninske pravice na ime tožnice. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev, da je pogodba neveljavna in pravno neučinkovita in se kot taka razveljavi, toženki pa sta tožnici dolžni izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Tožnici je sodišče naložilo, da toženkama povrne njune pravdne stroške.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da bo ugodilo primarnemu (ali podrednemu) zahtevku, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita, da se na vse mogoče načine izogiba odločiti tako, kot je predlagala tožnica. Namesto da bi sodišče sledilo pravilnim napotkom pritožbenega sodišča, je zopet negativno odločilo, le da je tokrat zahtevek zavrnilo, čeprav za to ni nobenih razlogov. Po stališču pritožbe je zadeva tako jasna, da bolj ne bi mogla biti, sodišče pa zadevo po nepotrebnem zapleta. Obrazložitev sodbe je nepotrebna v delu, ki se nanaša na zakonsko ureditev denacionalizacije, pri čemer bi bilo pričakovati, da bo odločitev drugačna. Po 88. čl. Zakona o denacionalizaciji po uveljavitvi zakona (7.12.1991) namreč ni dopusten noben pravni posel, ki se nanaša na nepremičnine, za katere je obstajala možnost vrnitve. Te določbe toženki nista spoštovali, saj sta sporno pogodbo sklenili 7.12.1995, ko je bil denacionalizacijski postopek že v teku. Brez pravne in dejanske podlage je navedba sodišča, da sporna pogodba ne predstavlja pravnega posla oziroma pravnega prometa po 88. čl. ZDen. Razlogi, ki so stranke vodili h sklenitvi pogodbe, namreč niso odločilni. Graja tudi stališče sodišča, da je tožba nesklepčna, saj bi jo moralo potem zavreči. Glede na to, da jo je obravnavalo, pa očitno tudi samo meni, da ni nesklepčna.

Toženki na pravilno vročeno pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbo vsebinsko obravnavalo, kot mu je to naložilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. I Cp 1491/2008 z dne 15.10.2008, zato so pritožbeni očitki o neupoštevanju napotkov pri ponovnem odločanju neutemeljeni.

O (ne)veljavnosti pogodbe

88. čl. Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91 s spremembami, ZDen) določa, da po uveljavitvi tega zakona (7.12.1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Določba varuje položaj denacionalizacijskega upravičenca in kot taka prepoveduje (le) razpolaganja, ki bi utegnila vplivati na vrnitev oziroma obliko vrnitve podržavljenega premoženja (in ne kateregakoli pravnega posla, kot zmotno meni pritožba). Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da sporna pogodba ne predstavlja prepovedanega razpolaganja v smislu 88. čl. ZDen.

Predmet pogodbe z dne 7.12.1995, ki sta jo v okviru lastninskega preoblikovanja podjetja sklenila pravni prednik prve toženke M. A., d.o.o., in druga toženka (priloga A2), so bile nepremičnine, vpisane v vl. št. 1113 in 1171 k.o. ..., ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča in gozd. Takšne nepremičnine so že na podlagi 5. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/1992 s spremembami, ZLPP) postale last RS oziroma občin in so se nanje prenesle v skladu s posebnim zakonom. Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (Ur. l. RS, št. 10/1993 s spremembami, ZSKZ) določa, da so nepremičnine s takšnim statusom, ki ležijo na območju občine, v smislu 5. čl. ZLPP postale last občine, če so bile v njeni lasti na dan 6.4.1941 (4. odst. 14. čl.). Na podlagi 16. čl. ZSKZ, ki ureja prenos zemljišč, je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma občine (Ur. list RS št. 32/1993). Navodilo v 2. čl. določa, da mora upravljalec za prenesena zemljišča občini predložiti pogodbo, s katero dovoli, da se v zemljiški knjigi kot lastnica vpiše občina. Sklenitev ustrezne pogodbe predvideva tudi Navodilo o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad (Ur. l. SRS, št. 15/79), na katerega napotuje 16. čl. ZSKZ. Določba 3. čl. citiranega Navodila namreč kot eno izmed listin, na podlagi katere se izvede zemljiškoknjižni prenos, predvideva ravno pogodbo med temi subjekti.

Glede na citirane materialnopravne določbe ne more biti dvoma, da je druga toženka postala lastnica nepremičnin vl. št. 1113 in 1171 k.o. ... na podlagi samega zakona. Pogodba z dne 7.12.1995 pa predstavlja (zgolj) zakonsko predpisan način izvedbe prenosa lastništva, na podlagi katere se je opravila tudi vknjižba lastninske pravice Občine ... v zemljiški knjigi. Ker torej ne gre za prepovedano razpolaganje, kot ga ima v mislih 88. čl. ZDen, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da pogodba ni nična. Nasprotno pritožbeno stališče, ki ne upošteva namena te določbe, je tako materialnopravno zmotno.

Pomanjkljiva trditvena podlaga tožnika ne vsebuje nobenih razlogov za razveljavitev pogodbe, kar je sicer predmet podrednega tožbenega zahtevka, zato tudi s tem delom zahtevka ne more uspeti.

O vknjižbi lastninske pravice tožnika oziroma izstavitvi zemljiškoknjižne listine Pritožbeno sodišče opozarja, da zahtevek za vknjižbo lastninske pravice tožnika (primarni zahtevek) oziroma na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot lastnik nepremičnin vl. št. 1113 in 1171 k.o. ... (podredni zahtevek), tudi sicer ne bi bil utemeljen. V primeru, ko je bil vpis v zemljiški knjigi opravljen na podlagi neveljavne pogodbe, pride v poštev (le) izbrisna tožba (243. čl. Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami, ZZK-1), katere bistvo je v vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Iz podatkov v zemljiški knjigi izhaja, da je bila pred sporno vknjižbo druge toženke na teh nepremičninah družbena lastnina s pravico uporabe M. A. d.o.o., in s tako oblikovanim zahtevkom prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ne bi bilo mogoče doseči. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo oba podredno postavljena zahtevka, je zato pravilna. V pritožbi zatrjevana pritožbena razloga (napačna uporaba materialnega prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba niti ne pojasni) tako nista podana. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3 s spremembami, ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).