Jedro

Za utemeljitev ugotovitve, da je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcijo gozda, je treba opraviti presojo vpliva predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene z GGN GGE. V obravnavanem primeru pa toženka vplivov objekta, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva za izdajo soglasja, na funkcije gozda ni presojala, temveč je bil razlog za zavrnitev zahteve predvsem stališče o potrebnih vsakodnevnih vožnjah do čebelnjaka z motornim vozilom in o negativnih vplivih teh voženj in zadrževanja ljudi. S temi stališči pa toženka ni presojala vplivov čebelnjaka na funkcije gozda, temveč vplive vožnje z motornimi vozili in prisotnosti ljudi v gozdu, kar ni predmet tožnikove zahteve.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Zavoda za gozdove Slovenije, OE Postojna, št. 3407-74/2010 z dne 26. 2. 2014 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je območna enota Zavoda za gozdove Slovenije (v nadaljevanju Zavod) zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo soglasja k postavitvi čebelnjaka na zemljišču parc. št. 800/2 k. o. ...

Iz obrazložitve je razvidno, da zemljišče posega leži znotraj gozdnate krajine in da je od najbližjega naselja oddaljeno 1,4 km zračne črte oziroma 3,0 km po poti. Organ ugotavlja še, da parcela leži tudi znotraj zimovališča prostoživečih divjih živali, znotraj varovanega območja zajetja pitne vode in znotraj varovanega območja pojavljanja velikih zveri in v varovanem območju Nature 2000, zaradi česar ima ta gozd po gozdnogospodarskem načrtu za gozdnogospodarsko območje Postojna 2011-2020 poudarjeno biotopsko in hidrološko funkcijo na 1. stopnji.

Iz obrazložitve je razvidno še, da je Zavod izdajo soglasja zavrnil na podlagi 3. točke (pravilno tretjega odstavka – op. sodišča) 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), ker je mogoče pričakovati, da bo postavitev čebelnjaka v tem prostoru bistveno negativno vplivala na hidrološko in biotopsko funkcijo gozdov zaradi vsakodnevnevnega prevoza z motornimi vozili zaradi opravljanja čebelarske dejavnosti in nekontroliranega izpusta goriva in maziva v okolje zaradi okvar vozila, saj parc. št. 800/2 k. o. ... nima urejenega dostopa po javni ali gozdni cesti, ampak je cca 600 m mogoč dostop le po gozdni vlaki. Tudi zadrževanje ljudi na tej lokaciji naj bi bilo obremenjujoče za okolje in naj bi bistveno vplivalo na biotopsko funkcijo gozdov. Zaradi nemira bi lahko to območje celo izgubilo značaj zimovališča. Po mnenju organa prve stopnje je treba upoštevati tudi 1. točko (pravilno prvi odstavek – op. sodišča) 18. člena ZG, saj je zaradi pojavljanja medveda biotopska funkcija poudarjena na 2. stopnji, postavitev čebelnjaka pa naj bi ogrožala to funkcijo z vidika varovanja medveda in povečala konflikt med ljudmi in medvedi.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je vložil popolno vlogo in da izpolnjuje vse pogoje za izdajo soglasja. Sporni objekt je čebelnjak, tlorisnih dimenzij 2 m x 3 m, čebelarstvo pa je dejavnost, ki ne zahteva vsakodnevne prisotnosti človeka. Zato je drugačno stališče v izpodbijani odločbi napačno. Napačno naj bi bilo tudi sklepanje, da je zaradi čebelarjenja potrebna vožnja z motornimi vozili, čebelarjenje ne ogroža in ne privablja živali oz. medveda, okoli čebelnjaka pa je postavljen električni pastir, ki vsem onemogoča dostop. Podarja, da je zemljišče v njegovi lasti, da ima do te parcele urejen dostop z javne gozdne ceste in da gre čebelnjak, primernih površin, ki je umeščen v okolje, primerno za čebelarjenje. Zato meni, da bi mu morala toženka izdati pozitivno odločbo. Meni tudi, da bi ga moral organ v postopku zaslišati, narediti ogled kraja in postaviti izvedenca čebelarske stroke. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in naj razsodi, da je toženka dolžna ugoditi njegovi vlogi za izdajo soglasja. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o zavrnitvi izdaje soglasja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

Po prvem odstavku 21. člena ZG je treba za graditev objektov in posege v gozd oz. gozdni prostor pridobiti soglasje Zavoda za gozdove (v nadaljevanju: Zavod). Glede na tretji odstavek istega člena soglasja ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov. Odločanje se torej nanaša izključno na vpliv graditve objekta oziroma posega, ki je lociran v gozdu oziroma gozdnem prostoru, in na funkcije gozda, kot so opredeljene v gozdnogospodarskem načrtu.

Sodišče je že v sodbi I U 1178/2011, ko je prvič obravnavalo zadevo, pojasnilo, da mora upravni organ presojati, ali bodo vplivi objekta, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva za izdajo soglasja, bistveno ogrozili funkcije gozdov. Te presoje pa upravni organ ni opravil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ, ko je prvič odločal po navedeni sodbi, ugotovil, da leži zemljišče s parc. št. 800/2 ... v območju, ki ga ureja Gozdnogospodarski načrt (v nadaljevanju GGN) za gozdnogospodarsko enoto (v nadaljevanju GGE) Racna gora 2009 – 2018, po GGN za gozdnogospodarsko območje Postojna (2011 – 2020) pa ima poudarjeno biotopsko in hidrološko funkcijo na 1. stopnji. V zadevi to ni sporno, sporno pa je, ali predmetni objekt vpliva na navedeni funkciji gozda.

Za utemeljitev ugotovitve, da je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcijo gozda, je treba opraviti presojo vpliva predvidenega posega (kot to izhaja iz tožnikove vloge in njenih prilog) na funkcije gozda, kot so opredeljene z GGN GGE. V obravnavanem primeru pa toženka vplivov objekta, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva za izdajo soglasja, na funkcije gozda ni presojala, temveč je bil razlog za zavrnitev zahteve predvsem stališče o potrebnih vsakodnevnih vožnjah do čebelnjaka z motornim vozilom in o negativnih vplivih teh voženj in zadrževanja ljudi. S temi stališči pa toženka ni presojala vplivov čebelnjaka na funkcije gozda, temveč vplive vožnje z motornimi vozili in prisotnosti ljudi v gozdu, kar ni predmet tožnikove zahteve.

Poleg tega v Uradnem listu 87/12, na katerega se sklicuje organ prve stopnje, ni objavljen GGN, ampak Odlok o gozdnogospodarskih in lovsko upravljavskih načrtih območij (2011 – 2020). V 1. členu tega odloka je med temi območji navedeno tudi Gozdnogospodarsko območje Postojna, vendar ta navedba sama po sebi ne omogoča preizkusa niti ugotovitve, da leži obravnavano zemljišče v območju GGE s poudarjeno biotopsko in hidrološko funkcijo na 1. stopnji, niti kakšen je varstveni režim tega območja.

Toženka je ocenila tudi, da v območju pojavljanja medvedov ni primerno postavljati čebelnjakov, saj naj bi se na ta način povečevala možnost za konfliktne situacije. Pri tem pa ni pojasnila, kako bi bila s povečanjem možnosti konfliktnih situacij bistveno okrnjena funkcija gozda iz GGN. V tem delu se zato odločbe ne da preizkusiti. Ogroženosti v smislu tretjega odstavka 21. člena ZG namreč ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem na opredelitev funkcij. Navedeno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Ker je torej upravni organ nepravilno uporabil tretji odstavek 21. člena ZG in kršil pravila upravnega postopka, je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral upravni organ odločiti o tožnikovi zahtevi za izdajo soglasja na podlagi te zahteve, torej v zvezi s postavitvijo objekta, namenjenega čebelarjenju z vidika vpliva predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene v GGN.

V preostalem delu je sodišče tožbo zavrnilo. Glede na prvi odstavek 33. člena ZUS-1 se s tožbo lahko zahteva odprava ali sprememba upravnega akta, ali njegova izdaja oz. vročitev. S tožbo v upravnem sporu torej ni mogoče doseči, da bi sodišče v izreku sodbe upravnemu organu naložilo, da mora v ponovljenem postopku izdati pozitivno odločbo. Glede na navedeno je sodišče v tem upravnem sporu odločalo o tožbenem predlogu, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspel v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 285,00 EUR. Ta je določen v drugem odstavku 3. člena Pravilnika za primer, če je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Že plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).