Jedro

Okoliščine primera so tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je sicer lahko ločen glede na „temelj“ in „višino“, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločitev o stroških postopka v točkah III in IV izreka odločbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločitvijo o stroških postopka je sodišče prve stopnje v točkah III in IV izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 707,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v korist proračuna Republike Slovenije pa je tožena stranka dolžna plačati stroške izvedenca za raziskavo prometnih nesreč in izvedenca medicinske stroke v višini 517,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka ustrezno spremeni. Navaja, da je tožena stranka ugovarjala tako temelju zahtevka kot tudi višini. Zato je sodišče izvedlo obširno dokazovanje po temelju z izvedencem cestnoprometne stroke in tudi zaslišanjem prič. Bistveni del pravde je tekel zaradi ugovora temelja tožene stranke, največ stroškov pa je nastalo z izvedencem A. A. in sicer skupaj 1.162,01 EUR. Vse to je bilo plačano v breme brezplačne pravne pomoči, vendar bo morala tožnica neprisojeni del vrniti do polnega plačila. Izvedenec A. A. je potrdil tožničine navedbe in v tem delu je tožnica uspela po temelju v celoti. Če že, bi moralo sodišče eventuelno le pri izvedencu medicinske stroke upoštevati 31% uspeh, pri izvedencu cestnoprometne stroke pa celoten tožničin uspeh. Pravilno bi bilo, da se ugotovi, da je tožničin uspeh po temelju 100%, po višini pa 31%, skupaj 65,5%.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je glede na končni uspeh strank popolnoma pravilna in zakonita. Temelji na delnem uspehu obeh strank v pravdi, o čemer je odločitev že pravnomočna, na neizpodbijani odmeri potrebnih stroškov obeh strank in na določbi 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1), ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Okoliščine primera so torej tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je sicer lahko ločen glede na „temelj“ in „višino“, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa.

6. V obravnavanem primeru pa tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno ločevanje uspeha po temelju in višini ni primerno. Pritožnica ločeno obravnava uspeh s posameznimi dokazi, s katerimi naj bi uspela v celoti, npr. izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, vendar pa takšno razlogovanje ni prepričljivo. V obravnavani zadevi sta bila res sporna tako temelj kot višina zahtevka, vendar pa je bila izvedba dokaza z izvedencem potrebna tako v zvezi s temeljem kot tudi v zvezi z višino zahtevka, zato ni mogoče zaključiti, da se je pretežni del pravde vodil v zvezi s temeljem zahtevka. Prav tako so bili v zvezi s temeljem in višino zahtevka izvedeni ostali dokazi z zaslišanjem tožnice in prič. Če bi upoštevali pritožbeno stališče tožnice, bi upoštevanje 100% uspeha po temelju in 31% uspeha po višini, skupaj 65,5% (100%+31%:2=65,5%), vplivalo tudi na porazdelitev stroškov v zvezi z izvedencem medicinske stroke, ki pa je bil potreben le v zvezi z višino zahtevka, s katero je tožnica uspela le v 31%, kar pa ne bi pripeljalo do primerne in razumne končne odločitve o stroških postopka. Takšno izolirano vrednotenje uspeha posameznih dokazov in posledično povrnitve stroškov torej ni na mestu. Najbolj primerna metoda vrednotenja uspeha stranke v postopku je v obravnavanem primeru metoda glede na končni uspeh stranke, ki je postavila precej pretiran denarni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 3.573,08 EUR, uspela pa je z zneskom 1.105,59 EUR, kar je le v 31%. Ali bo morala določen del stroškov tožeča stranka vrniti službi za brezplačno pravno pomoč, pa na vrednotenje uspeha pravdnih strank nima vpliva.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev o stroških postopka v točkah III in IV izreka odločbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami