Jedro

Tudi umestitev parkirišč v objekt pomeni ureditev parkirišč na lastnem zemljišču. Upravni organ je pogoj iz PUP nepravilno razlagal tako, da je jezikovo in logično jasni določbi PUP dal pomen, ki iz nje same ne izhaja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-235/2010-2-BM z dne 13. 9. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 350 EUR v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ druge stopnje je z izpodbijano odločbo odpravil tožniku izdano gradbeno dovoljenje Upravne enote Jesenice št. 351-244/2009-32 z dne 11. 5. 2010 v delu, ki se nanaša na novogradnjo manj zahtevnega večstanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 197/8 k.o. ... in zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za navedeno gradnjo (1. točka izreka). V ostalem je pritožbo zavrnil (2. točka izreka), tožniku pa naložil, da je dolžan prizadeti stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 209,18 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (3. točka izvršbe).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik z vlogo z dne 12. 10. 2009 zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega stanovanjskega objekta in gradnjo večstanovanjskega objekta na parc. št. 197/8 k.o. ... Omenjeno zemljišče se nahaja v ureditvenem območju KG SK 3/1, ki se ureja z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Kranjska Gora (Uradni list RS, št. 46/2009, v nadaljevanju PUP). Parcela št. 197/8 k.o. ... leži v ureditveni enoti v (vas). Upravni organ druge stopnje je po preučitvi določb citiranega PUP in pritožbenih ugovorov ugotovil, da upravni organ prve stopnje ob izdaji zahtevanega gradbenega dovoljenja ni upošteval vseh relevantnih norm PUP oziroma, da nekateri lokacijski pogoji za obravnavano gradnjo niso izpolnjeni. Eden izmed teh je velikost gradbene parcele, ki je namenjena za načrtovano večstanovanjsko gradnjo. Člen 38 PUP predpisuje, da se gradbena parcela določa glede na velikost in namembnost objekta, lego sosednjih objektov, oblikovanost zemljišča in glede na posestne meje. Gradbena parcela za prosto stoječ individualni stanovanjski objekt mora meriti najmanj 450 m2. Funkcionalno zemljišče se določa glede na velikost in namembnost objekta ter oblikovanost zemljišča, pri čemer se mora omogočiti normalno uporabo in vzdrževanje objekta z vsemi spremljajočimi prostorskimi potrebami, vključno s parkiranjem, razen v primeru, da je del teh potreb s pogodbo zagotovljen na drugem zemljišču. V konkretni zadevi želi tožnik zgraditi manj zahteven stanovanjski objekt, v katerem bi bile urejene tri stanovanjske enote. Predvidena gradbena parcela obsega 403 m2 (kar je površina celotne parcele št. 197/8 k.o. ...), kar je manj od minimalno predpisane gradbene parcele za individualni stanovanjski objekt. Upravni organ druge stopnje se sicer strinja z opredelitvijo bodoče gradnje, ki ni individualna, pač pa večstanovanjska. Strinja se tudi s tem, da za večstanovanjske objekte minimalna gradbena parcela v PUP izrecno ni določena. Kljub temu pa ni logično, da bi PUP določil minimalno gradbeno parcelo za enostanovanjski objekt v obsegu 450 m2, za večstanovanjski objekt, kot je predmetni, pa naj bi zadoščala manjša minimalna gradbena parcela, v konkretnem primeru torej 403 m2. Če je PUP za spodnjo mejo zadostnosti gradbene parcele za enostanovanjske objekte predpisal 450 m2, potem je edino smiselno interpretirati to določbo tako, da bi morala gradbena parcela za večstanovanjski objekt obsegati vsaj toliko površine, če ne že več.

Določbe PUP so v zvezi z določanjem gradbene parcele pomanjkljive, vendar pa mora upravni organ iskati pomen in namen določb in jih uporabiti tudi za podobne situacije. V konkretnem primeru bi lahko prišlo v poštev sklepanje po načelu od manjšega na večja. To stališče potrjujejo tudi pravila PUP iz 41. člena, ki sodijo v sklop določil o pogojih za prometno urejanje. Po namembnosti objekta PUP določa minimalno število parkirnih mest. Za stanovanjske stavbe določa dve parkirni mesti na stanovanje. V konkretnem primeru to pomeni minimalno šest parkirišč. PUP nadalje izrecno določa, da je parkirna mesta treba zagotoviti na lastnem zemljišču, izjemoma se parkirišča lahko zagotovijo na javnih površinah v dogovoru z občino, če objekt oziroma gradbena parcela leži v območju ohranjanja značilne vaške zazidave in potrebnih parkirišč ni možno zagotoviti na gradbeni parceli ali lastnem zemljišču. Tretji odstavek istega člena pa določa, da morajo biti parkirišča locirana ob objektu ali za njim, kadar to dopuščajo prostorske možnosti. Zgoraj citirane norme PUP torej predpisujejo ureditev potrebnih parkirnih mest na lastnem zemljišču, v konkretnem primeru pa namerava investitor urediti tri parkirna mesta v kletni etaži. Takšne ureditve parkirišč pa določbe PUP ne dopuščajo. Investitor bi moral predvideti vsa potrebna parkirna mesta na lastnem zemljišču, ne pa nekatera od teh v objektu. Tudi to je razlog, da projekt ni skladen s prostorskim aktom. Glede na navedeno je upravni organ druge stopnje izdano gradbeno dovoljenje odpravil in zavrnil zahtevek v obsegu, ki se tiče novogradnje. V ostale pritožbene navedbe pa se ni spuščal. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da se ne strinja z odločitvijo upravnega organa druge stopnje. 38. člen PUP določa izrecno velikost gradbene parcele le za enostanovanjski objekt. V obravnavanem primeru ne gre za tak objekt, temveč enostaven večstanovanjski objekt. Velikost gradbene parcele je zato treba presojati in ugotavljati v vsakem primeru posebej, glede na predvideni objekt. Navedeno se neposredno kaže tudi v izpolnjevanju vseh drugih pogojev PUP, tako glede odmikov od meje, kot pozidanosti parcele, dostopa, vertikalnih gabaritov ipd., tako da projekt v danem primeru očitno izpolnjuje vse zahteve PUP, vključno z 38. členom PUP. Skladno z 41. členom PUP mora objekt imeti 6 parkirnih mest. Nesporno je, da projekt tožnika tolikšno število parkirnih mest tudi predvideva. Vsa parkirna mesta so predvidena na zemljišču tožnika. Res je, da so tri parkirišča ob objektu in tri v samem objektu, kar pa ne pomeni, da niso na zemljišču tožnika. Skladno z 8. členom SPZ, ki določa povezanost zemljišča in objekta, je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini nad ali pod njo, sestavina nepremičnine. Upoštevajoč navedeno so tudi tri parkirna mesta v kletni etaži sestavni del zemljišča. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo upravnega organa druge stopnje odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik 38. člen PUP poskuša tolmačiti v svojo korist. V postopku še vedno ni bila ugotovljena namembnost objekta ob upoštevanju navedb, da v predmetni nepremičnini nihče ne živi, čeprav je ustrezna za bivanje in da ima tožnik svojo hišo 70 km izven ... Ker novogradnja sekundarnih bivališč v ... ni dopustna, je že na prvi pogled očitno izigravanje predpisov s priglašeno gradnjo treh stanovanjskih enot namesto dosedanje rojstne enodružinske stanovanjske hiše tožnika. Opozarja tudi na pomanjkljivost projektne dokumentacije glede odmikov in se sklicuje na ugotovitve mag. A.A., ki izhaja iz strokovnega mnenja z dne 5. 1. 2010. Upravni organ prve stopnje je napačno in pomanjkljivo ugotavljal skladnost projekta glede dopustne višine objektov ter napačno zaključil, da stavbni volumen nameravane gradnje ne bo odstopal od sosednjih objektov. Objekt pa tudi ne izpolnjuje pogojev PUP glede odmikov od meje, pozidanosti parcele, dostopa oziroma prometne manipulacije, ki je v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa glede vzvratne vožnje kakor tudi glede vertikalnih gabaritov. V konkretnem primeru ni zgolj velikost zemljišča odločilna za presojo velikosti gradbene parcele, kot zmotno navaja tožnik, temveč sklop vseh okoliščin, ki pa so vse v nasprotju z določbami veljavnih PUP. Sklicuje se tudi na svoje dosedanje navedbe. Predlaga, da naslovno sodišče tožbo zavrne v celoti, tožniku pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, do plačila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega stanovanjskega objekta in gradnjo večstanovanjskega objekta na parc. št. 197/8 k.o. ..., ki se nahaja na ureditvenem območju KG SK 3/1, ki se ureja z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska Gora (Uradni list RS, št. 46/09, v nadaljevanju PUP). Tudi ni sporno, da parcela št. 197/8 k.o. ... leži v ureditveni enoti v (vas).

Sporno pa je, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) glede velikosti gradbene parcele in glede zagotovitve minimalnega števila parkirnih mest. Sodišče uvodoma navaja, da se ne strinja s stališčem upravnega organa druge stopnje, da je rešitev, ki jo tožnik načrtuje glede parkirnih mest, in sicer, da namerava tri parkirna mesta urediti ob vhodu v objekt, tri pa v kletni etaži, v nasprotju z 41. členom PUP (ki predpisuje, da je treba urediti parkirna mesta na lastnem zemljišču (1. odstavek) in da morajo biti locirana ob objektu ali za njim, kadar to dopuščajo prostorske možnosti (3. odstavek)), ker predvideva tri parkirna mesta v objektu.

Takšno stališče je namreč v nasprotju z namenom ureditve pogojev parkirišč, ki izhaja iz citirane določbe PUP, to pa je, da se za uporabnike objektov zagotovi zadostno število parkirnih mest na lastnih zemljiščih in da se z njimi brez soglasja občine ne obremenjuje javnih parkirnih površin ter da so le ta po možnosti ob objektu ali za njim, kar pomeni, da niso pred objektom, s čimer se zasleduje minimalne oblikovalske elemente.

Po prepričanju sodišča namreč tudi umestitev parkirišč v objekt pomeni ureditev parkirišč na lastnem zemljišču. Besedilo PUP ob tem ne daje nobene opore za razlago, da parkirišč v objektu ni mogoče šteti k parkiriščem, ki jih predpisuje PUP, posebnih razlogov za to pa ne navaja niti toženka. V čem naj bi bila načrtovana ureditev treh parkirnih mest ob vhodu v objekt v nasprotju s PUP pa toženka niti ne navede. Ne glede na navedeno pa sodišče v zvezi s tem še pripominja, da PUP določa lokacijo parkirišč ob objektu ali za njim le kadar to dopuščajo prostorske možnosti. Zato ni mogoče zavrniti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi drugačne lokacije parkirnih mest, kot jih določa PUP, brez presoje, da obstajajo prostorske možnosti tudi za ureditev takšnih parkirišč, kot jih preferira PUP.

Po presoji sodišča je napačna tudi ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da projekt ni v skladu s pogojem iz prvega odstavka 38. člena PUP, ki določa, da mora gradbena parcela za prosto stoječ individualni stanovanjski objekt meriti najmanj 450 m2. Tudi po presoji sodišča pomeni individualni stanovanjski objekt prosto stoječo enodružinsko stanovanjsko hišo. Zato sodišče pritrjuje ugotovitvi in argumentaciji, ki jo je v zvezi z njo podala toženka, da v obravnavani zadevi ne gre za nameravano gradnjo prosto stoječega individualnega stanovanjskega objekta. Takšnemu stališču pritrjujeta tudi upravni organ druge stopnje in tožnik.

Iz navedenega pogoja iz 38. člena PUP pa izrecno izhaja, da se nanaša zgolj na prosto stoječe individualne stanovanjske objekte. V kolikor bi bil namen normodajalca, da enaka ureditev velja tudi za večstanovanjske objekte, bi to izrecno navedel oziroma pri tem splošnem pogoju za določanje gradbene parcele ne bi izrecno navedel, da velja le za prosto stoječ individualni stanovanjski objekt. Ker predmetni objekt ni individualni stanovanjski objekt, navedenega pogoja iz 38. člena PUP po presoji sodišča ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru.

S tem, ko je upravni organ druge stopnje pogoj iz 38. člena PUP razlagal tako, da velja tudi za večstanovanjske objekte, je jezikovo in logično jasni določbi PUP dal pomen, ki iz nje same ne izhaja.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ob upoštevanju v tej sodbi navedenih stališč presoditi utemeljenost pritožbe prizadete stranke.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem je tožnik, ki v sporu uspe, če je bil v postopku zastopan po odvetniku in je bila zadeva rešena na nejavni seji, upravičen do povrnitve stroškov v višini 350,00 EUR.