Jedro

Ob nespornem dejstvu za kakšen delovni stroj je šlo, je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek, da bi delavka morala kot povprečno skrben človek vedeti, da se sesalca, če zapelje na kakšno neravnino ali če se ustavi, ne sme poskušati premakniti in da mora vedno nekoga poklicati na pomoč in prenehati opravljati svoje delo. O tem delavka ni bila podučena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 29.438,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.748,01 EUR od 17. 3. 2019 dalje do plačila in od zneska 4.690,09 EUR od 20. 3. 2019 dalje do plačila (I. točka) ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 1.141,00 EUR v primeru zamude z obrestmi (II. točka). Z dopolnilnim sklepom z dne 15. 7. 2019 je sodišče prve stopnje izrek sodbe dopolnilo tako, da je dodalo III. točko izreka, s katero je toženi stranki naložilo še plačilo stroškov priče A. L. v znesku 91,09 EUR, v primeru zamude z obrestmi.

2. Zoper sodbo skupaj z dopolnilnim sklepom se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek tožeče stranke, s katerim od tožene stranke kot delodajalca v delovni nesreči poškodovane delavke terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja delavke (zavarovanke tožeče stranke), ki se je poškodovala pri opravljanju dela. Podlago za zahtevek predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ, po katerem ima tožeča stranka (Zavod) pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in svojo odločitev oprlo na naslednja pravno pomembna dejstva: - delavka M. K. se je poškodovala v soboto, dne 4. 6. 2016, ko je z industrijskim sesalcem čistila VIP linijo v proizvodnji hali tožene stranke, kolo sesalca se je pod njegovo težo zataknilo na kineti, ki je bila pokrita s pločevino, ta se je ob tem zvila, zaradi česar se je sesalec prevrnil na delavko; - delavka ni bila podučena glede ravnanja s sesalcem, je pa s sesalcem že čistila, a se je prvič zataknil, zato ni mogla pričakovati, da bo padel nanjo (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); - delavka je v nesreči utrpela poškodbe medenice, področja trebuha, vključno z notranjimi organi ter zlom sramnice; - do nestabilnega položaja sesalca je prišlo zaradi nezaščitene kinete (kanala v tleh, ki je namenjen polaganju inštalacije), v katero se je zataknil sesalec in kineta je bila isti vikend, v katerem se je zgodila nesreča, zabetonirana, kar pomeni, da je do nesreče je prišlo zaradi nevzdrževanja kinete, ki se je upognila pod težo sesalca, zato je za nesrečo in nastalo škodo kriva tožena stranka (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da je tožena stranka kršila 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju: Pravilnik), po katerem mora delodajalec zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj in podobnih neravnin, posledično je prišlo do nezgode in z njo povezane škode.

8. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih argumentov o tem zakaj oziroma kako se je sesalec prevrnil po tem, ko je že obmiroval. Pritožba trdi, da je slednje v zadevi odločilno, a zaradi neobrazloženosti pušča izpodbijana sodba toženo stranko v dvomu ali so bile njene navedbe sploh obravnavane s potrebno skrbnostjo, zato obrazložitev izpodbijane sodbe ne izpolnjuje zahtev poštenega postopka, kar pomeni kršitev določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka zaradi neobrazloženosti sodbe, ki se nanaša predvsem na neobrazloženost izpodbijane sodbe v delu vzročne zveze med protipravnostjo in nastalo škodo je neutemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje vzrok za nesrečo in nastalo škodo pripisalo nezaščiteni kineti, kar sodi v sfero odgovornosti tožene stranke, in ne morda v opustitvah (ker naj ne bi klicala na pomoč) ali v aktivnih ravnanjih delavke, ki naj bi se kazalo v tem, da je delavka sama povzročila, da se je sesalec nanjo prevrnil. Sodišče prve stopnje sicer res neposrednega odgovora na vprašanje, zakaj oziroma kako se je sesalec prevrnil po tem, ko je že obmiroval, ni podalo, vendar pa iz celotne obrazložitve same in celotnega njenega konteksta izhaja, da je odgovornost za nastalo nesrečo videlo v nezaščiteni kineti, zato je tudi prisodilo plačilo škode toženi stranki. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev sodišča. Razlogi niso sami s seboj v nasprotju in iz njih je mogoče razbrati odločilne okoliščine, ki so prispevale k odločitvi sodišča v izpodbijani sodbi, ki jo je zato tudi mogoče preizkusiti.

10. Tožena stranka nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene trditve, da se je sesalec zaradi kinete le ustavil, do nesreče same pa je prišlo, ker je nato delavka lahkomiselno mislila, da bo lahko tako nasedli in 200 kg težki sesalec sama premaknila, ko ga je želela izvleči iz kinete, zaradi česar ga je z vso močjo potisnila nazaj na gladko površino. Sodišče prve stopnje vzroka za nesrečo namreč ni videlo v lahkomiselnosti delavke, kar skuša tožena stranka uveljaviti že ves čas postopka, temveč v nezaščiteni kineti, ki jo je opredelilo kot osnovni vzrok za nastanek nesreče. Hkrati s tem je sodišče prve stopnje vzrok za nesrečo videlo tudi v dejstvu, da delavka o ravnanju s sesalcem ni bila podučena, saj varnostni inženir o tem ni vedel konkretno izpovedati. Tudi delavka sama je v zaslišanju izpovedala, da o ravnanju s sesalcem ni bila nikoli podučena.

11. Dejstvo je, da je poškodovana delavka sodelovala v delovnem procesu pri toženi stranki, v katerem je uporabljala sesalec težek 200 kg, visok 2 metra, s težiščem na vrhu. Tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da gre za nenevarno delo, pri katerem so tveganja ocenjena z zelo nizko verjetnostjo in da je bila delavka poučena o tem, kako opravljati delo na način, ki zagotavlja varnost in zdravje. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da slednje ne drži. Da pri delu z opisanim sesalcem ne gre za nenevarno delo, ki ne bi zahtevalo nobenih dodatnih ukrepov za varnost pri delu, pa izhaja tako iz samega opisa sesalca, ki glede na opis predstavlja delovni stroj, kot tudi iz priložene fotografije (A25).

12. Tako je tožena stranka delavki naložila uporabo sesalca (delovnega stroja) in jo o uporabi le-tega ni posebej podučila. Ob nespornem dejstvu za kakšen delovni stroj je šlo, je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek, da bi delavka morala kot povprečno skrben človek vedeti, da se sesalca, če zapelje na kakšno neravnino ali če se ustavi, ne sme poskušati premakniti in da mora vedno nekoga poklicati na pomoč in prenehati opravljati svoje delo. O tem delavka ni bila podučena, poleg tega pa iz ocene tveganja njenega dela, ki je bila opredeljena kot zelo nizko verjetna, so navedbe tožene stranke o tem, kako bi morala delavka ravnati, v nasprotju z njeno lastno oceno tveganja. Če je šlo za tako nenevarno delo, ki je imelo tako zelo nizko stopnjo verjetnosti, da se kaj pripeti, zakaj bi delavka sploh morala klicati sodelavce na pomoč in biti pozorna pri ravnanju s sesalcem.

13. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je vzrok za delovno nesrečo iskati v tem, da je sesalec zapeljal v nezaščiteno kineto na tleh, ki bi v skladu s 37. členom Pravilnika morala biti zaščitena tako, da je pravzaprav sploh ne bi bilo. Iz Pravilnika izhaja, da mora delodajalec zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj in podobnih neravnin. Delavka je delo opravljala v okviru delovnega procesa pri toženi stranki, ki je ni ustrezno usposobila za delo s konkretnim sesalcem kot delovnim strojem, kar pomeni, da je tudi ni ustrezno usposobila za varno in zdravo delo (19. člen ZVZD-1). Delodajalec mora delavce usposobiti za pravilno in varno uporabo delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem ter s seznanjanjem z nevarnostmi, ki se lahko pojavijo pri uporabi konkretne opreme (prvi odstavek 12. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Tega pa tožena stranka glede rokovanja poškodovane delavke s sesalcem ni storila, saj je ocenila, da je njeno delo nenevarno. Vzrok škode tako tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja opustitev dolžnih ravnanj tožene stranke, ki so v neposredni vzročni zvezi z nastalo škodo.

14. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je delavka sama odgovorna za nastalo nesrečo, ker je skušala z vso močjo potisniti sesalec nazaj na gladko površino, zato ni bilo vzročne zveze med protipravnimi ravnanji tožene stranke in nastalo škodo. Slednje iz zapisnika o zaslišanju delavke tako jasno, kot to prikazuje tožena stranka v pritožbi, ne izhaja. Zaslišana delavka je glede opisa nesreče sprva izpovedala, da ko se je sesalec zataknil v kineti, ker je kolo zapeljalo v kineto, je šla okrog sesalca, hotela je nekoga poklicati, a ni bilo nikjer nikogar, nato se je sesalca le dotaknila, ga prijela, se je že nagnil, nato ga je želela ustaviti in ga je porinila, a se je že obrnil in jo pokopal. Na vztrajna vprašanja tožene stranke je nato izpovedala, da ko je šla do sesalca, je bil že nagnjen, šla je okoli njega, da bi ga prijela, potisniti nazaj ga ni mogla, ker je bil pretežek, že nagnjen in ga ni mogla držati, je padel nanjo.

15. Na podlagi tako nekonsistentne izpovedi je mogoče ugotoviti le, da je bil zaradi kinete, v katero se je zataknilo kolo, sesalec nagnjen, kar je tudi povsem logično. Ne daje pa zaslišanje delavke nedvoumnega odgovora glede nadaljnjega poteka dogodkov, kot to napačno trdi tožena stranka. Na podlagi zaslišanja ni mogoče natančno ugotoviti ali je delavka skušala sesalec povleči iz kinete, ali pa ga je le pridržala, ker je bil že nagnjen in ga niti ni mogla zadržati, čeprav ga je hotela z vso močjo potisniti nazaj. Oziroma povedano drugače, iz izpovedbe delavke ni mogoče sklepati, da je delavka tista, ki je sama povzročila nesrečo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno največjo dokazno težo dalo Analizi incidenta / nezgode pri delu (A4), ki jo je opravila tožena stranka sama in v kateri je tožena stranka kot vzrok nesreče (med drugim) sama navedla tudi nezaščitena kineta. Navedeno listino je sodišče prve stopnje nato dokazno ocenilo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi ter vzrok nesreče pripisalo temu, da se je sesalec zataknil v kineti in da ni mogoče delavki očitati, da ni klicala na pomoč, saj se je tudi sesalec prvič tako zataknil. Pritožba sicer trdi, da je delavka sama povedala, da se to ni zgodilo prvič (da naj bi se sesalec zataknil v kineti), vendar iz izpovedbe delavke kaj takega ne izhaja. Delavka je izpovedala, da je prvič sesala v tistem prostoru, nikoli ni še v njem čistila, da je bilo njeno primarno delo na traku (očitno na proizvodnji liniji), čistila je le po potrebi. Iz njene izpovedbe izhaja, da ji je „sodelavka prvič pomagala tja dol potegniti sesalec čez tisti kanal, potem je pa ona šla“ (l. št. 57). Na podlagi povedanega ni mogoče zaključiti in sklepati, da se je sesalec že kdaj prej zataknil v kineto, ampak le, da sta dve delavki sesalec enkrat že potegniti čez kanal skupaj. A vse skupaj ne gre iztrgati iz konteksta in spregledati, da je bila čez kineto položena pločevina, ki se je prav pri obravnavani nesreči nato upognila in sesalec se je z enim kolesom zataknil v kineto.

16. Glede na vse navedeno in predvsem ob dejstvu, da o delu s konkretnim sesalcem oziroma delovnim strojem delavka ni bila podučena, za neravnost v tleh zaradi kinete pa je nesporno odgovorna tožena stranka, delavka dejansko ni mogla pričakovati, da bo sesalec padel nanjo, če bo do njega pristopila in se ga dotaknila. Da bi ga vlekla in porivala z vso močjo, pa kot že povedano, iz izvedenih dokazov ne izhaja.

17. Presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je zato pravilna, zato so se pritožbeni očitki tožene stranke v celoti izkazali za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.