Jedro

Da se lahko odločba izreče za nično, mora biti izpolnjen eden od pogojev iz 267. člena ZUP (1986). Pristojnost organa zajema njegovo zakonsko pooblastilo, da odloča o upravnih stvareh na področjih, za katera je ustanovljen. Za odločanje o zaplembah so bile z Odlokom AVNOJ pristojne zaplembne komisije, le za zaplembe vojnim zločincem pa je bilo pristojno sodišče. Ker v tem primeru prejšnji lastnik ni bil vojni zločinec, za zaplembo njegovega premoženja ni bilo pristojno sodišče. Če pa je zaplembna komisija kot pristojni organ izdala nepravilno ali nezakonito odločbo o zaplembi, ne gre za vprašanje pristojnosti organa, temveč za nezakonito odločbo po vsebini. To pa ni razlog za ničnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.2.2006, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ptuj z dne 25.3.3005, v delu, ki se nanaša na tam določeno premoženje. S tem delom prvostopne odločbe je organ prve stopnje zavrnil tožnikov predlog, da se izreče za nično odločba Okrajne zaplembene komisije na Ptuju z dne 27.8.1945, in vse druge odločbe in sklepi, s katerimi je bilo B.B. zaplenjeno celotno premoženje. Za odločanje o zaplembah po 1. in 2. točki 1. odstavka Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 - v nadaljevanju Odlok), so bila za odločanje o zaplembah premoženja vojnim zločincem pristojna sodišča, za druge osebe pa zaplembene komisije kot upravni organi. Ker tožnikov pravni prednik ni bil obravnavan kot vojni zločinec, je bila za odločanje o zaplembi njegovega premoženja pristojna zaplembena komisija, zato uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP (1986), pa tudi kateri drug od v tej določbi navedenih ničnostnih razlogov, v tem primeru ni podan.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in tudi samo pojasnilo, da je ničnost odločbe kot izredno pravno sredstvo mogoče uveljavljati le, kadar je za to podan kateri od razlogov iz 267. člena ZUP (1986). Med drugimi je v 1. točki 267. člena ZUP (1986) določeno tudi, da se za nično izreče odločba, če je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Glede na določbe Odloka, ki urejajo pristojnost organov za odločanje o zaplembah premoženja osebam, ki niso bile vojni zločinci, torej ta ničnostni razlog ni podan, saj so bile za take zaplembe pristojne zaplembene komisije. Sodišče prve stopnje pa je pritrdilo tudi stališču tožene stranke, da ni podan niti nobeden od drugih v 267. členu ZUP (1986) navedenih ničnostnih razlogov. Tožnik je namreč po vsebini kot razlog za izrek odločbe za nično uveljavljal, da je bilo v obravnavanem zaplembenem postopku dejansko stanje napačno ugotovljeno, kar pa ne predstavlja ničnostnega razloga po 267. členu ZUP (1986). Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 312/2000 z dne 7.5.2003. Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi pritožbi in spremeni prvostopno sodbo tako, da ugodi tožbi in vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu, skupaj z ustreznimi navodili. Navaja, da je bil njegov pravni prednik, katerega premoženje je bilo zaplenjeno z odločbo, ki je po njegovem mnenju nična, češkoslovaški državljan, torej zanj določbe Odloka niso veljale. Za zaplembo njegovega premoženja zaplembena komisija ni bila pristojna. Če pa bi njegovega pravnega prednika obravnavali kot vojnega zločinca, bi bilo za to pristojno sodišče. Vendar njegov pravni prednik ni bil vojni zločinec. Ker pa tudi ni bil nemški državljan, o zaplembi njegovega premoženja na podlagi Odloka ni bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Za izrek te zaplembene odločbe za nično ni potrebna nobena določba o ničnosti v takratnih predpisih, kot to želita prikazati upravna organa. Ne gre za to, da zaplembena komisija ne bi pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj je ugotovila, da gre za češkega državljana, torej je sama ugotovila in potrdila dejstva, glede na katera ni bila pristojna odločati. Prvostopno sodišče se je izognilo vsakršni opredelitvi glede teh vprašanj, zato njegova odločba nima razlogov in se je kot takšne ne da preizkusiti. Tudi meni, da bi morala o zaplembi odločati mestna in ne okrajna zaplembena komisija, vendar to za odločitev v tej stvari ni odločilnega pomena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija se zavrne.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta v 1. odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper odločbe sodišča prve stopnje uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Posebnega zakona glede tega vprašanja ni, torej vrhovno sodišče pri svojem odločanju uporablja določbe ZUS-1. Zato v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 obravnava to zadevo kot revizijo. Na podlagi navedene zakonske določbe pa je prvostopna sodba v obravnavanem primeru postala pravnomočna s 1.1.2007. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 v reviziji ni dopustno uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ta v obravnavani reviziji uveljavljani razlog vrhovno sodišče zavrača kot nedopusten.

Vrhovno sodišče meni, da tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava v obravnavanem primeru ni podan. Sodišče prve stopnje in že prej oba upravna organa sta namreč za odločanje o ničnosti zaplembne odločbe pravilno uporabila Odlok in ZUP (1986). Ker zaplemba ni bila izvršena zoper vojnega zločinca (da bi bil tožnikov pravni prednik vojni zločinec ne izhaja iz upravnih spisov in tudi ne iz zaplembne odločbe), za odločanje o zaplembi glede na določbe 1. in 2. člena Odloka ni bilo pristojno sodišče. V vseh druge primerih zaplemb (razen za tiste, za katere je bilo pristojno sodišče) pa je bila po Odloku pristojna odločati zaplembena komisija kot upravni organ.

Pristojnost organa je zakonsko pooblastilo organu, da odloča o določenih zadevah, zaradi katerih je ustanovljen. V tem primeru je sporna predvsem stvarna pristojnost zaplembene komisije po Odloku. Ta je bila v Odloku jasno določena, in sicer, da odloča o vseh zaplembah premoženja, o katerih ni pristojno odločati sodišče, ki pa je bilo pristojno odločati le o zaplembah premoženja vojnim zločincem, ki jih je obravnavalo v kazenskem postopku. Torej je bila zaplembena komisija pristojna za odločanje tudi v zadevi zaplembe premoženja tožnikovega pravnega prednika, za katerega iz spisov ne izhaja, da bi bil kot vojni zločinec obravnavan v kazenskem postopku. Ali pa so bili izpolnjeni pogoji, predpisani z Odlokom, da je zaplembena komisija tožnikovemu pravnemu predniku zaplenila premoženje, pa je drugo vprašanje, ki pa na pristojnost komisije ne vpliva. Zaplembena komisija je morala v postopku pravilno in popolno ugotovitvi dejansko stanje, napraviti pravilen sklep glede dejanskega stanja in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabiti Odlok. Če tega ni storila, ni prevzela pristojnosti, ki ji po zakonu oziroma Odloku ni bila dana, temveč je le napačno oziroma nezakonito odločila o stvari iz siceršnje svoje pristojnosti. To pa ni stvar presoje v okviru postopka ničnosti odločbe kot izrednega pravnega sredstva, temveč predvsem pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Če bi zaplembena komisija, kot pristojna za odločanje o zaplembah premoženja drugim osebam, razen vojnim zločincem, v konkretnem postopku zmotno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje ali napravila napačen sklep o dejanskem stanju ali pa je zmotno uporabila materialno pravo in bi bila zato njena odločitev napačna in nezakonita, to še ne pomeni, da o zaplembi ne bi bila pristojna odločati. Niti zmotna uporaba materialnega prava, niti nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oziroma napačen sklep glede dejanskega stanja pa niso razlogi za izrek odločbe za nično, ker kot taki niso navedeni v 267. členu ZUP (1986).

Po presoji vrhovnega sodišča pa tudi ni podan zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. oziroma 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Revident uveljavlja kot bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu neobrazloženost izpodbijane sodbe, torej kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta pa po presoji vrhovnega sodišča ni podana, saj je prvostopno sodišče tožniku pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za obstoj razlogov za izrek ničnosti zaplembne odločbe. Če pa se tožnik s takimi pojasnili ne strinja, pa to še ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se je zato ne da preizkusiti.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.