Jedro

Po uradnem zaznamku z dne 10. 5. 2011 in 11. 5. 2011 so policisti od obdolženega A.Z. pridobili izjavi iz šestega odstavka 148. člena ZKP. Ti sicer nista predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, a še vedno sta zgolj tako imenovani neformalni dokaz (obvestili), ki obdolženčevega zagovora kot formalnega dokaza ne moreta nadomestiti.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega R.P. se sodba sodišča prve stopnje za tega obdolženca kot za obdolženega A.Z. razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 4. 9. 2017 obdolženega A.Z. in obdolženega R.P. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter vsakemu izreklo kazen tri mesece zapora, v kateri jima je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo še čas pridržanja. Po 74. in 75. členu KZ-1 je bila obema obdolženima skupaj (solidarno) odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist v višini 3.170,00 EUR, obdolženi R.P. mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vrniti del stroškov tega postopka, medtem ko je bil A.Z. vrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. Hkrati je zoper obdolženega A.Z. po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi IV K 23449/2011. 2. Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil zagovornik obdolženega R.P. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali mu izreče pogojno obsodbo ali pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je še, da ga pritožbeno sodišče o seji obvesti.

3. Slednje zaradi nedoseženega spoznanja iz 445. člena ZKP ni bilo storjeno, ob reševanju pritožbe pa je bilo ugotovljeno naslednje.

4. Čeprav pritožnik v pritožbeni obrazložitvi navaja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na izjavah soobdolženega A.Z. pred policisti, to počne v funkciji uveljavljenega izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne morebiti zato, ker bi sodba temeljila na dokazu, na katerega se po določbah ZKP ne bi smela opirati (8. točka prvega odstavka 371.člena ZKP). Pri navedenih izjavah pa gre po presoji pritožbenega sodišča ravno za takšen dokaz.

5. Po uradnem zaznamku z dne 10. 5. 2011 in 11. 5. 2011 so policisti od obdolženega A.Z. pridobili izjavi iz šestega odstavka 148. člena ZKP. Ti sicer nista predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, a še vedno sta zgolj tako imenovani neformalni dokaz (obvestili), ki obdolženčevega zagovora kot formalnega dokaza ne moreta nadomestiti. V nasprotnem obdolženčevo zaslišanje kot formalno (procesno) dejanje iz 148.a člena, 227. člena in 324. člena ZKP ni smiselno oziroma ga je z zbiranjem obvestil kot neformalnim dejanjem mogoče zaobiti. Od tod potem prepoved v tretjem odstavku 148. člena ZKP, po kateri policija med zbiranjem obvestil, z zgornjo izjemo, ne sme zasliševati oseb kot obdolžencev, prič in izvedencev in od tod nedovoljenost ravnanja, ko je sodba na katero izmed obvestil, namesto formalnih dokazov, oprta. Še zlasti tedaj, ko se obvestila in dokazi po vsebini razlikujejo kot se v obravnavanem primeru razlikujeta navedeni izjavi ter zagovor obdolženega A.Z. in ko je že po razlogih sodbe jasno, da na podlagi tega zagovora obsodilna sodba ne bi mogla biti izrečena.

6. Kljub temeljitemu preizkušanju pogojev, v katerih so policisti pridobili izjavi od A.Z., pritožbeno sodišče pri ugotovljenem vztraja, saj sta to, ne glede na pogoje, še vedno dokaza, na katerima sodba ne sme temeljiti. Še več, preizkus je bil čezmeren, saj so bili tedaj razkriti tudi rezultati tako imenovanega poligrafskega testiranja, ki niti kot obvestilo iz prvega odstavka 148. člena ZKP niso predvideni in bi v posledici morali ostati neznani. Po razlogih sodbe, to niso bili, ampak je bila sodba nanje vsaj posredno oprta, kar se po sklenjenem preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP prav tako ne bi smelo zgoditi.

7. Glede na to pritožbeno sodišče pritožbe zagovornika obdolženega R.P. neposredno ni preizkušalo, temveč je sodbo sodišča prve stopnje že po uradni dolžnosti razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP), kar je po 387. členu ZKP storilo še za obdolženega A.Z., čeprav se ta zoper sodbo ni pritožil. Posledica je novo sojenje, v katerem se bo sodišče prve stopnje pri zbiranju, izvajanju in ocenjevanju osredotočilo na formalne dokaze, na neformalne dokaze iz prvega odstavka 148. člena ZKP pa le, koliko bo mogoče s temi prve vsebinsko dopolniti, razjasniti, ipd. in nikakor ne nadomestiti.