Jedro

ZGO-1 odgovornega projektanta opredeljuje kot posameznika, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Tudi določbe 47. člena ZGO-1 ni mogoče razlagati, da bi le-ta zagotavljala podlago za neposredni tožbeni zahtevek oškodovanca zoper odgovornega projektanta za škodo, ki naj bi izhajala iz nepravilnosti v izpolnitvi pogodbene obveznosti iz projektantske pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 823,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 32.877,06 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 11. 02. 2008 dalje (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.019,06 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške (4. točka izreka).

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka zaradi kršitve materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi, pri čemer se je sklicevala na nestrokovno opravljeno delo tožene stranke kot odgovornega projektanta pri izdelavi projektne dokumentacije za stanovanjski objekt D. Opustitev naj bi bila v tem, da je bil načrt izdelan nestrokovno in pomanjkljivo brez prepotrebnih geomehanskih raziskav, oziroma geološko geomehanskega poročila, v posledici česar je prišlo v fazi gradnje do posedanja in s tem do obsežnih stroškov sanacije, povrnitev katerih tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanske podlage odločitve prvostopenjskega sodišča, ki je naslednja: tožeča stranka je pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije sklenila z družbo U., d.o.o. kot projektant na načrtu gradbenih konstrukcij je navedena družba V., d.o.o., ki je bila podizvajalec projektanta U., d.o.o. toženec je na projektni dokumentaciji opredeljen kot odgovorni projektant, bil pa je v delovnem razmerju v družbi V., d.o.o. Tožeča stranka se je pri utemeljevanju tožbenega zahtevka sklicevala na materialnopravne določbe 662. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter določbe 45. do 54. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS št. 110/2002 – v nadaljevanju ZGO-1). Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, ko je kot morebitno podlago tožbenemu zahtevku tožeče stranke izključilo določbo 662. člena OZ. Ta določba namreč ureja obseg poslovne odškodninske odgovornosti izvajalca in projektanta za solidnost gradbe. Gre za strožjo obliko poslovne odškodninske odgovornosti, ki pa je vezana na nepravilnost izpolnitve projektanta v smislu izpolnitvene obveznosti, ki jo je prevzel s projektantsko pogodbo. Ker gre za poslovno odškodninsko odgovornost, na tej podlagi odškodninskega zahtevka ni mogoče naperiti zoper drugega kot pogodbenega zavezanca, to je projektanta oziroma izvajalca. Samo na aktivni strani je dopustno, da napake poleg naročnika, torej sklenitelja pogodbe, lahko uveljavlja tudi kasnejši pridobitelj gradbe (4. odstavek 662. člena OZ). 662. člen OZ torej ne daje podlage za uveljavljanje odškodninskega zahtevka iz tega naslova zoper toženo stranko, ki ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko.

Materialnopravno zmotno pa je tudi stališče tožeče stranke v pritožbi, da naj bi samostojno podlago za uveljavljanje tožbenega zahtevka predstavljale določbe Zakona o graditvi objektov. Pogoji, ki jih določa ZGO-1 za odgovornega projektanta (2. odstavek 45. člena) so predpisani zaradi zagotavljanja potrebnih strokovnih pogojev projektanta, ki prevzame v izdelavo projektno dokumentacijo, in mora za to imenovati odgovorne projektante. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, pa določba 4.2.1. 2. člena ZGO-1 odgovornega projektanta opredeljuje kot posameznika, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Tudi določbe 47. člena ZGO-1 ni mogoče razlagati, da bi le-ta zagotavljala podlago za neposredni tožbeni zahtevek oškodovanca zoper odgovornega projektanta za škodo, ki naj bi izhajala iz nepravilnosti v izpolnitvi pogodbene obveznosti iz projektantske pogodbe. Kot rečeno ZGO-1 v točki 4.2.1. 1. odstavka 2. člena ureja odgovornost odgovornega projektanta v razmerju do projektanta, zato je potrebno tudi določbo 47. člena ZGO-1 razumeti v tem okviru, kar izključuje podlago za neposredni odškodninski zahtevek naročnika v razmerju do odgovornega projektanta, med katerima ni obstajalo pogodbeno razmerje.

Pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na namerno ravnanje tožene stranke, iz katerega naj bi izvirala povzročena škoda, bi bile v smislu dejanske podlage neposrednega odškodninskega zahtevka tožeče stranke do tožene stranke iz 2. odstavka 147. člena OZ lahko relevantne le, v kolikor bi tožeča stranka tovrstno dejansko podlago zatrjevala že v času pred prvostopenjskim sodiščem. Ker pa je tožeča stranka šele v pritožbi prvič podajala trditve o namernem ravnanju tožene stranke, pritožbeno sodišče tovrstnih pritožbenih navedb kot prepoznih ni moglo upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Upoštevaje navedene razloge pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale pritožbene stroške toženi stranki (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pritožbene stroške priznalo v skladu z Odvetniško tarifo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (1000 točk), povečane za materialne stroške po 3. odstavku 13. člena OT (20 točk), skupaj 1020 točk, kar povečano za 20 % DDV znaša 561,82 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve odmerjene takse za odgovor na pritožbo (261,18 EUR).